Dušanove uganke

Spomladi odpira zemlja svoje cvetoče uganke. Nabrala sem jih poln košek in jih prinesla tebi, moj sin ...

<poem> Kdo je gospodična, z vetrom se bori, v gozdu je kraljična, v zimi zeleni?

Ti videl na Velikonoč boš zajčka, prinesel pisana bo jajčka za mè, za tè ... li jajčkom veš ime? (Velikonočni pirhi)

Toliko mačic, v svetu živi, vse so brez tačic, noskov oči ... (mačice)

Ko prihaja Vesna, zemlji je obleka plesna, po livadi vse zvoni a zvonenja čuti ni! (zvonček)

Lonček zlat, v njem med, pride tat, srka med. (metulj)

Veš kdo je veseljak, na vejici čepi, po noči spev drobni? (ptič)

Izpod grmička skromno dehti, cvet otročička razveseli ...

V gozdu nas je velik kup, same krasotice, rdeče naše so glavice, v srcih naših hud je strup. (rdeče mušnice)

Hišico imam, v njej stanujem sam; z njo potujem, zemljo občudujem. (polž)

Ko solnčece je prisijalo, po dolgi mrzli zimi spet, prišel se gret je tudi on na skalo. (kuščar)

Lučic nebroj je nad teboj, vse so sestre, veš li za nje? (zvezde)

Ljubka, mila kakor vila, v vrtu se razcvetela je cvetica bela. (marjetica)

Kdo zjutraj rano v višavah zaori, Boga slavi in dečico zaspano iz sna budi? (sonce)

Kdo ljubi te nad vse, ko v zibelki si še, ko se igraš, ko v šolo hodiš, ko velik si – po svetu blodiš? (mama)

V rdeči kapici stoji paglavček ponosno in krasi travo rosno. (mak)

Ko dež rosi in solnčece blišči, na nebu vsakikrat razpet je pisan trak. (mavrica)

To človek ni, ki v sobici sedi, ne misli nič – a govori! (papagaj)

Čudna to ti je družina! Oče, mati in dva sina skočijo kar v val vode ali se ne potope. (račke)

Poznaš li lepi par? Ponosen on je gospodar in nosi krono rdečo, a ona skromno pečo. (petelin in kokoš)

Ta žival je lepa, zvita, dolgorepa, ona je gosposka, njej diši le putka, goska. (lisica)

Kdo je ponočnjak, črez nebo potuje, zemljo razsvetljuje? (luna)

Me smo doma iz mlak, in nas pozna prav vsak, ker kadar leze mrak, vse vriskamo kvak – kvak. (žabe)

Nisem zaspanka, v noči bedim, nosim očala, tiho letim, miške lovim. (sova)

Slušaj me zdaj! Hočem naprej – grem pa nazaj. Kdo sem, povej! (rak)

Pod sivo skalo srebrno je zrcalo, vanj gleda se drevo in cela vas, nebo. (jezero)

Prvo sem belko, boter je Jelko; ko sem zelenko, striček je Zdenko; ko sem pa rdečko, srček dam v pečko – padem k tlom: bum, ti si moj kum! (jabolko)