Dušan Stucin

Življenje

Dušan Stucin se je rodil 13. avgusta 1915 na Dunaju očetu Martinu in materi Olgi. V otroških letih so se preselili v Maribor, kjer je dokončal osnovno šolo in maturiral na klasični gimnaziji leta 1934. Nato je pričel s študijem na kemijskem oddelku Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral z odliko 4. maja 1939. Med študijem je bil član Akademskega društva Triglav*, ki je delovalo med letoma 1875 in 1941, ter kluba Njiva, ki je deloval med letoma 1931 in 1937.

Kot diplomiranec je najprej službo dobil v industriji. Nato je marca 1941 pričel z delom na interni kliniki Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je uredil in vodil delo v biokemičnem laboratoriju. Na fakulteti je služboval vse do septembra 1942, ko je bil prijet zaradi sodelovanja z odporom (OF). Ker je bil kemijske stroke, je pomagal pri izdelavi razstreliva in si tako prislužil 7 let zapora. Obdobje med letoma 1942 in 1944 je preživel v jetništvu. Leta 1943 ob kapitulaciji Italije so ga deportirali iz zapora v Parmi na prisilno delo v Essen (Nemčija). V nemškem jetništvu je pol leta deloval kot metalograf na oddelku za nerjaveča jekla (raziskovalni inštitut F. Krupp). Leta 1944 je pobegnil in se pridružil partizanom na slovenskem. Od septembra istega leta do konca druge svetovne vojne je deloval znotraj NOB, kjer so mu pred koncem dodelili naziv strokovnega vodje černomeljskega kemijsko-farmacevtskega laboratorija. Ob demobilizaciji maja 1945 je bil postavljen za člana Uprave za proizvodnjo, nabave in razdeljevanje sanitetnega materiala, ter 1. avgusta istega leta imenovan za docenta za eksperimentalno kemijo in predstojnika Inštituta za kemijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, katerega soustanovitelj je tudi bil.Na Medicinski fakulteti je veljal za enega izmed najstrožjih profesorjev, njegov predmet Kemija je veljal za izločilnega v prvem letniku. Ker Dušan Stucin velja za enega izmed pionirjev biomedicine pri nas, je študentom kemije Prirodoslovno-matematične fakultete Univerze v Ljubljani predaval tudi izbrana poglavja iz biokemije in encimatike ter Splošno kemijo študentom biologije. Leta 1970 je Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani ustanovila Inštitut za biokemijo iz hkrati ukinila inštitut za kemijo in fiziološko kemijo. Postal je njegov predstojnik, kmalu zatem pa je zbolel. Umrl je 15. aprila 1976 v Ljubljani.

Delo

Njegovo raziskovalno delo je obsegalo predvsem področji biološko aktivnih snovi rastlinskega izvora in modificiranih škrobov. Je avtor številnih znanstvenih publikacij. Skupaj z Igorjem Beličem je patentiral postopek za čiščenje surove etilmerkuritiosalicilne kisline.

Leta 1951 se je udeležil prvega sestanka kemikov FLRJ v Zagrebu, tretjega internacionalnega kongresa za biokemijo v Angliji (1953) ter kongresa The British Association for the Advancement of Science na Oxfordu (1954). Leta 1953 je tudi pričel s študijem v Angliji, kjer je študiral pri dr. L. E. Glynnu in dr. R. Consdenu. Bil je eden izmed vidnejših članov Slovenskega kemijskega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1951. Od leta 1953 je bil član The Biochemical Society v Londonu ter he British Association for the Advancement of Science od leta 1954. En mandat je bil član Sveta za znanost ter tri mandate predsednik Komisije za materialna vprašanja pri upravi Univerze v Ljubljani. Bil je tudi član sveta inštituta za farmacevtske raziskave Farmis, član sveta in uprave univerzitetnega Inštituta za kemijo, član sveta Biološkega inštituta, sveta Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Dva mandata pa je vodil podkomisijo za biološke vede Komisije za znanstvenoraziskovalno delo Univerze v Ljubljani. Leta 1960 je bil postal izredni profesor. Na magistrskem študiju na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo je predaval o kemiji proteinov. Redni profesor je postal leta 1969.