Dušan Jelinčič: Bela dama Devinska

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

»Najljubši kraj njunega srečanja je bila neurejena obala drobnega kamenja in skal, ki se je razprostirala od ustja Timave do čeri pod devinskim gradom. V tistih zalivih, med balvani, velikimi kot hiše, in drevesi, za katera se je zdelo, kot bi se hotela razrasti v morje s svojimi košatimi krošnjami, sta se lahko potuhnila pred vsem in vsemi in si poustvarila povsem svoj svet. Dnevi so se daljšali in onadva sta se srečno sprehajala z očmi, polnimi neba« 

Iz odlomka razberemo, da je bil začetek ljubezni med Simerjem in Vido skorajda pravljičen. On priden in delaven mladenič, ki je zaradi smrti očeta šel pomagat ribičem; ona ubogljiva mladenka, ki pridno pomaga doma na kmetiji. Njuno prvo srečanje je bilo usodno in od takrat dalje sta hrepenela drug po drugem. Prelepo, da bi bilo verjetno, zato med njiju poseže graščak. Ne vzame si le pravice prve noči, pač pa Vido obdrži na svojem gradu in se z njo poroči. A ker prava ljubezen ne pozna meja, se mlada zaljubljenca srečujeta še naprej. V jami nad morjem se predajata prepovedani ljubezni.

V gradu ima Vida zaupnico Sofijo. Ta ji pomaga pri premagovanju ovir, da se lahko še naprej srečuje s Simerjem. Pove ji, kje je skrivni izhod iz gradu. Ko Vida ugotovi, da je zanosila, se odpove ljubezni. S težkim srcem se poslovi od Simerja, a ker se prava ljubezni nikoli ne konča, njuno slovo ni dokončno. V nadaljevanju smo bralci seznanjeni z uboji iz zased, maščevanjem, ljubosumnostjo … Zgodba je napeta, bralec pa hitro stopi na stran zaljubljencev in si močno želi, da bi jima uspelo.

Avtor romana je Dušan Jelinčič, rojen 1953 v Trstu. Diplomiral je iz sodobne književnosti in modernih jezikov na Univerzi v Trstu. Po poklicu je novinar, piše pa tudi prozo, esejistiko, razprave, literarne in gledališke kritike za slovenske in italijanske medije. Ukvarja se tudi z alpinizmom in piše planinsko prozo. Njegov roman Zvezdnate noči je največkrat nagrajeno literarno delo slovenskega pisatelja v svetu.

Domače okolje je po vsej verjetnosti vplivalo tudi na izbiro teme. Že ob samem poimenovanju glavnega ženskega lika se bralcu porodi asociacija na mit o lepi Vidi. Mitološka zgodba lepe Vide je prav tako postavljena ob morje, prav tako pa jo zaznamuje hrepenenje. Poudariti je treba, da v romanu Bela dama Devinska Vida ne hrepeni po bogastvu. Bogastvo, stari in nasilni mož, jo onesrečujeta. Ves čas hrepeni zgolj po ljubezni, po preprostem, mladem in lepem fantu, ki mu je dala srce. V nasprotju z mitološko zgodbo, so v romanu opisane še druge osebe: nesramni in maščevanja željni graščakovi služabniki, prijetni in revni ribiči, ki živijo pod gradom, družini glavnih oseb, služabnica Sofija, ki je hkrati Vidina edina zaupnica … Poleg tega pa se bralec seznani tudi z drugimi podrobnostmi in spletkami, ki se dogajajo na gradu.

Osebe so izrazito pozitivne ali negativne. Vida in njeni pomočniki so brez napak, graščak in njegovi podložniki so prikazani izrazito negativno.

Motiv lepe Vide se je pri nas ohranil v več različicah. Sprva je balada opisovala mater, ki ima doma bolnega otroka. Zamorec naj bi ji onudil zdravilo, a ji je nastavil past – želel jo je ugrabiti. Ker je Vida spregledala njegov namen, se ga je ustrašila, skočila v morje in utonila.

Motivika lepe Vide je v slovenski književnosti priljubljena, o čemer priča kar triinštirideset obdelav v našem prostoru, zato ni čudno, da se je tudi Jelinčič odločil in jo uporabil v enem izmed svojih romanov. O priljubljenosti priča kar triinštirideset obdelav v našem prostoru. V Prešernovi verziji Vida zapusti starega moža in bolnega otroka, ter hrepeni po nečem neznanem, zato tudi stopi v zamorčev čoln. Motiviko lepe Vide so uporabili še Josip Jurčičv romanu, Ivan Cankar in Rudi Šeligo v drami, Marjan Tomšič v romanu Grenko morje, v svoji pesmi Vida je motiviko uporabil tudi Andrej Rozman - Roza.

V Jelinčičevem romanu pa Vida ne vpliva na svojo usodo. Kruto je iztrgana iz domačega okolja in ukradena svojemu ljubemu. Otrok ji poleg misli na Simerja in njuna srečanja predstavlja edino upanje na to, da bo enkrat lahko okusila sadove ljubezni.

Roman ima štiri dele in epilog. Poglavja so kratka - obsegajo le nekaj strani). Vsak del, ki se konča, prinaša neko novost, neko razburljivost, zaradi česar je knjigo težko odložiti. Tragična usoda in spomin na zaljubljenca daje pozitivnim karakterjem moč, da živijo naprej in ohranjajo njuno vero v brezmejno ljubezen.

»Glej, zgodilo se mi je nekaj čudnega. V sanjah sem videl tisto steno in tisto značilno belo skalo skoraj na morski gladini, ki se zdi, kot bi imela obrise ženske z belo tančico, in v snu sem si rekel, da tista skala spominja na mojo mamo, ki je nisem nikoli poznal /…/ Njuna je zgodba ljubezni, ki gre prek življenja, prek smrti in prek odtenkov strasti tega sveta. Zato poslušaj, ker ta je njuna zgodba …« 

Viri in literatura[uredi]

Dušan Jelinčič: Bela dama Devinska. Ljubljana: Založba Sanje, 2010.

http://www.sanje.si/knj_avtorji.php?avtorId=168