Dragica Haramija, Pregled sodobne slovenske mladinske proze

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

Sodobno mladinsko prozo vključuje bogat spekter raznolikih vrst, besednih vzorcev in tem. Mladinska proza je med ostalimi zvrstmi v mladinski književnosti, tako po številu besed kot tudi po raznolikosti vrst, najbolj kompleksna. Tako Igor Saksida razmejuje vrste mladinske proze na podlagi njihove pravljičnosti na iracionalno ter resničnostno prozo, Dragica Haramija pa v članku Pregled sodobne slovenske mladinske proze, ki je bil objavljen v reviji Jezik in slovstvo v letu 2005, pri delitvi upošteva dolžino besedila, in sicer loči: kratke prozne vrste, ki se naprej delijo na pravljice, ki so lahko ljudske in umetne, povedke, bajke, kratke realistične zgodbe, in pa na kratke fantastične pripovedi. Poleg kratke proze pa imamo še dolge prozne vrste, med katere uvrščamo fantastične pripovedi, realistične pripovedi in realistični ter fantastični roman, pri katerih avtorica poudarja, da kljub izjemnemu porastu omenjene zvrsti v svetu, na Slovenskem poleg redkih del ni opaziti izrednega razvoja te književne zvrsti. Članek pa predstavlja tudi izbor ustvarjalcev in njihovih del, ki so nastala približno v zadnjih desetih letih, izjemoma prej, če so le-ta dela pomembno vplivala na razvoj slovenske mladinske proze.

Terminologija[uredi]

Otroška/mladinska literatura[uredi]

Je posebna književnost za posebnega (otroškega) bralca: to pomeni, da si vse njene prvine prilagojene sprejemnim zmogljivostim in zanimanju mladega, otroškega bralca. (Kmecl 1996)

Pravljica[uredi]

Pravljica je kratka zgodba, sestavljena v verzih ali prozi. Njena posebnost v primerjavi s pripovedko je neverjetnost, čudežnost, nestvarnost likov in dogodkov, vendar pomešanih s stvarnostjo, ki je verjetna, to pa tako, da oboje ni lokaliziranost v konkreten zgodovinski čas in prostor. Večina pravljic je ljudsko-tradicionalnega izvora; na tej osnovi so mogoče umetne pravljice. Po motiviki in tematiki jih lahko delimo na resnobne tragične, komične, simbolične, živalske idr. (Kos 2001).

Mladinska realistična proza[uredi]

Se nanaša na mladinsko prozo, ki opredeljuje dogodke, ki niso nujno resnični, se pa lahko zgodijo v okvirih izkustveno preverljivega sveta. (Haramija 2000)

Pravljica[uredi]

V območju sodobne iracionalne pripovedne proze za mladino se v svetu in na Slovenskem uveljavlja specifična kategorija tekstov, ki jo poimenujemo sodobne umetne pravljice ali krajše sodobne pravljice, na drugi strani pa imamo klasično umetno pravljico, ki nam pomeni vzorec avtorske pravljice, ki se bodisi naslanja na model ljudske pravljice, bodisi vztraja v tradiciji izvornega vzorca avtorske pravljice iz 19. stol., predvsem tistih različic, ki se bolj ali manj odmikajo od modela ljudske pravljice. Za sodobne pravljice je značilno združevanje fantastičnega in realnega v enovitno celoto, pri katerih lahko opazujemo individualnost literarnih likov, čeprav je v nekaterih delih moč opaziti izrazite stereotipe, primer: mama kuha kosilo, babica plete nogavice itd.. Sodobna umetna pravljica, pa se je tako kot drugod po svetu, tudi na Slovenskem razvila iz narodnega arhetipa mitskega, saj v svojem globljem bistvu odgovarja na neka temeljna vprašanja človeštva. Kot pomembne avtorje pravljic avtorica članka navaja Svetlano Makarovič z deli Pekarna Mišmaš, Sapramiška, Veveriček posebne sorte, zbirki Take živalske in Mačja preja, ki jih po razdelitvi Marjane Kobe uvršča v pravljico s poosebljeno živaljo kot glavnim literarnim likom, med pravljice z glavnim likom, ki je znan iz ljudskega pravljičnega izročila pa sodita Škrat Kuzma dobi nagrado ter Coprnica Zofka. Za pravljice Svetlane Makarovič je značilno, da se ukvarja z vprašanji globljega pomena, zato so primerne ne samo za otoke, temveč tudi za odrasle. Med izvirnimi pravljicami, ki so v zadnjih letih izšle na Slovenskem je največ folklornih elementov ohranjenih v zbirki Mislice Ferija Lainščka, ki ga avtorica članka poimenuje kot »vsestranskega ustvarjalca mladinske in nemladinske književnosti, saj piše vse književne zvrsti, kar je, vsaj v slovenskem prostoru, precejšnja redkost«. Pravljice Ferija Lainščka delujejo navzven ljudske, vendar pa je avtor povzel le nekaj ljudskih elementov, na drugi strani pa imamo človeške literarne like, katerih značaji so jasno izrisani, glavne vloge pogosto predstavljajo ženske, ki pa običajno v ljudskih pravljicah nimajo izrazite in aktivne vloge, književni prostor pa je natančno poimenovan in opisovan, ki pa pri ljudskih pravljicah ostaja neznan.

Kratka fantastična pripoved[uredi]

Med kratke fantastične pripovedi uvršča avtorica članka besedila, ki imajo lastnosti dveh književnih vrst in sicer pravljice in fantastične pripovedi, kar pomeni da zajemajo krajše časovno obdobje, glavna značilnost pa je dvodimenzionalnost, saj se glavni lik zaveda fantastičnega okoli njega, prostor in čas pa sta jasno določena. Maja Novak je tako z knjigo Male živali iz velikih mest ustvarila nov tip te književne vrste. Za niz treh zgodb v prej omenjeni knjigi je značilno izrazito in poglobljeno označevanje likov, izrazita poetika jezika in paradoksalnost s katerim liki premagajo lastno nezadovoljstvo zoper svojo podobo. Podobne značilnosti zajema tudi kratka proza Primoža Suhodolčana v delih Živalske novice 1. in 2. del v katerih so na humoren način opisane zgodbe različnih živali in človeškega lika, Primoža, kar kaže na fantastičnost dogodkov v običajnem okolju.

Kratka realistična pripoved[uredi]

Slovenska mladinska realistična kratka proza, se po letu 1950 kaže v treh izstopajočih žanrih: spominska proza, doživljajska proza in detektivska proza. Vsem tovrstnim delom so skupne formalne značilnosti (npr. dolžina, fragmentarnost, precej natančna karakterizacija glavnega literarnega lika), razlikujejo pa se predvsem po temah in motivih. V kratkoproznih besedilih Priročnik za klatenje in Bojni zapiski mestnega mulca Slavka Pregla lahko opazimo teme, kot so otroško potepanje, zganjanje norčij. Za pisanje Dima Zupana je značilna humornost, glavni liki, ki so v vseh štirih zbirkah enaki, pa se ukvarjajo s problemi odraščanja skozi različna starostna obdobja v delih Maščevanje strašne juhice, Maja že ve, Pok mrtev je treba znati in Osica Maja.

Realistična pripoved ali povest[uredi]

Avtorica pripoved ali povest po Janku Kosu opredeljuje kot srednje dolgo besedilo, ki »se ne razlikuje bistveno od romana pa tudi ne od dolge novele in je zato nadomestek za te zvrsti ali pa njihova manj dovršna različica,« ter navaja tudi, da se »v novejši književnosti izraz povest uporablja zlasti za nekatera mladinska pripovedna dela.«  V nadaljevanju avtorica navede nekaj vidnejših avtorjev mladinske realistične pripovedi (avtorje Dima Zupana, Slavka Pregla, Primoža Suhadolčana, Bogdana Novaka, Gorana Gluvića in Ivana Sivca ter avtorici Deso Muck in Janjo Vidmar) ter navede nekaj njihovih bistvenih del in ugotavlja, s kakšno tematiko se njihova proza ukvarja. Predvsem prednjači avanturistična športna detektivska tematika pri prvih šestih avtorjih ter nekoliko aktualnejša vprašanja pri zadnjih dveh. Dima Zupana uvršča v realistično-pripovedni tip proze predvsem z njegovim peteroknjižjem (Trije dnevi Drekca Pekca in Pukca Smukca, Tri noči Drekca pekca in Pukca Smukca, Tri skrivnosti Drekca Pekca in Pukca Smukca …), kjer se ukvarja s tematiko odraščanja: slabo mnenje o odraslih, razočaranje nad starši in učitelji … Delo avtorica uvršča v avanturistično prozo s humornimi elementi, saj Zupanova proza popisuje dogodivščine dveh prijateljev, obenem pa vsebuje tudi precej komike. Tudi proza pisatelja Slavka Pregla (prvo izdano delo: Odprava zelenega zmaja, 1976) vsebuje precej avanturističnih in humornih elementov, nekajkrat tudi ironije, ukvarja pa se s tematiko neproblematičnega otroštva ter odraščanja, kar se v kaže v njegovih delih skozi glavne junake, ki v vsakem nadaljevanju nekoliko odrastejo (Geniji v kratkih hlačah, Geniji v dolgih hlačah); avtorica njegovo delo uvršča med realistične avanturistične komične pripovedi ali humoreske.

Naslednji avtor, Primož Suhodolčan, se v svoji prozi ravno tako ukvarja s problematiko odraščanja, med najbolj brane mladinske pisatelje pa se je uvrstil s športno triologijo Košarkar naj bo!, Kolesar naj bo! In Ranta vrača udarec! S tematiko športa pa ravno tako tudi odraščanja se v svojih realistični športni avanturistični pripovedi Fantje, žoga, punce ukvarja Goran Gluvić, kjer je glavna tematika košarkarsko prvenstvo, z nogometno tematiko pa se ukvarja v delih Dvojna podaja ter Brcanje z glavo; za slednjo avtorica navaja, da prehaja v že kar otroško kriminalko, slednjo tematiko pa je moč še bolj izrazito zaznati v delu Detektiv Zdravc. Bogdan Novak se s svojo zbirko Zvesti prijatelji ravno tako uvršča v avanturistično prozo, z že detektivskim vložki, delu pa avtorica članka tudi pripisuje lastnost tipičnih verističnih besedil, predvsem zaradi sintetične zgradbe del, ki omogoča bralcu sintetiziranje in analiziranje nakopičenih podatkov (podatke razčlenjevati ter združevati v celoto). Kot zanimivost navaja avtorjevo vključevanje odlomkov iz slovenskih povedk (o Črnem jezeru pod Triglavom, o zakladu v beltinškem gradu v Prekmurju, o zakladu hudobne graščakinje na Koroškem) v svoja dela. V že omenjene žanre realistične povesti je moč uvrsti še Ivana Sivca, kot navaja avtorica, je razvil predvsem žanr detektivsko-zgodovinske proze (Pozabljeni zaklad), detektivsko-športne proze (Formula smrti) ter tudi žanr socialno-psihološko povest (Zadnji mega žur), kar se med vsemi že naštetimi avtorji omenjena prvič. Od precej popularne avanturistične proze avtorica pristopi še k prozi, ki se ukvarja z nekoliko aktualnejšo tematiko. Od dveh pisateljic se pri prvi, Desi Muck, osredotoča predvsem na zbirko realističnih pripovedi Anica, v katerih pisateljica opozarja na težave, s katerimi se srečuje glavna junakinja del. Kot drugo pomembnejšo navaja Janjo Vidmar, ki se v svojih delih predvsem ukvarja s tematiko drugačnosti; omenjeni sta deli Prijatelja, kjer se pisateljica osredotoča na problematiko različnih religij ter delo Moja Nina, kjer se osredotoča na tematiko o Downovem sindromu.

Realistični roman[uredi]

Opredelitev obsežnejše mladinske proze kot romana[uredi]

Avtorica se pri tem delu članka sprva ukvarja s pojmom roman in se ga trudi opredeliti; opozarja, da razprave različnih teoretikov niso vedno enotne glede poimenovanj posameznih žanrov ter torej isto problematiko navaja tudi pri definiranju tako imenovanega mladinskega romana. Predvsem je slednji pojem problematičen zaradi določenih odstopanj mladinskega romana od klasičnega, to je, kot avtorica navaja po Milanu Crnkoviću , »ker se najstniška književnost loteva drugačnih tem kot otroška književnost (ne gre več za lahkotnost otroštva, zgodbo s srečnim koncem …) , drugačne pa so tudi književne osebe ter pristopi do književnih del, kar ga dela drugačnega od klasične otroške literature«. Avtorica v skladu s tem v nadaljevanju uvršča v mladinski realistični roman nekoliko daljša besedila, tista, ki presegajo pripoved oz. povest, se pravi dolga prozna besedila, za katere je značilna epska notranja forma (kar ustreza Kosovi opredelitvi romana). Po drugi strani tako opredeljuje tudi dela glede na njihovo tematiko, t. j. življenje najstnikov, ter glede na to, kateri starostni skupini so namenjeni, t. j. od 12. do 16./17. leta. Tudi navaja da ta dela ustrezajo pojmovanju romana zato, ker se njihovi bralci nahajajo v t. i. obdobju abstraktne inteligence – njihov psihični razvoj ter količina izkušenj takrat že dosegajo raven zmožnosti razumevanja daljših ter kompleksnejših besedil. Kar je pomembno je tudi avtoričino opozarjanje, da kljub vsemu temu ni moč uvrstiti vseh mladinskih del oz. del z najstniško tematiko v mladinski roman, slednji označuje le majhen del mladinske književnosti. V nadaljevanju avtorica navede glavne značilnosti mladinskega realističnega romana: - Dokaj natančno opisan glavni literarni lik (najpogosteje mladostnik s težavami v pubertetnem obdobju) - Precej natančno določljiva književni prostor in čas - Večplastnost ni pretirana, saj je v ospredju bralčevega sprejemanja zgodba, z njemu zanimivo tematiko - Najpogostejši prvoosebni pripovedovalec (glavni literarni lik)

Razvrstitev romanov[uredi]

Avtorica mladinske realistične romane uvršča v naslednje štiri temeljne žanre: avanturistični mladinski roman, ljubezenski mladinski roman, socialno-psihološki mladinski roman in jeans roman ali roman v kavbojkah. Navede nekaj najbolj vidnih slovenskih mladinskih avtorjev in predvsem avtoric (Matjaž Pikalo, Mate Dolenc, Lenart Zajc, Desa Muck, Janja Vidmar, Marjana Moškrič). Največ pozornosti posveti socialno-psihološkemu žanru, opaznem predvsem pri vseh treh avtoricah , nato jeans romanu, najmanj pozornosti pa je namenjene avanturističnemu žanru ter ljubezenskemu, katerega avtorica v nadaljevanju praktično ne omenja, razen, kar je prisotnega v jeans romanih ter socialno-psiholoških delih (npr. Blazno resno o seksu Dese Muck). Socialno-psihološki romani načenjajo sodobno problematiko, vezano predvsem na mladino, to so odvisnosti, prestopništvo, bolezni, spolne zlorabe itd. Od tega se najprej posveti Desi Muck, ki je na tem žanrskem področju pomembna predvsem zaradi svojih Blazno resno serij romanov. Poleg problemske tematike zgodbe vsebujejo tudi izobraževalno vsebino, s čimer dobivajo dela tudi vzgojno funkcijo. Janja Vidmar se ukvarja z nekoliko širšimi družbenimi vprašanji, to so nasilje v družini (Baraba), nasilje tolpe (Punce za znoret), bolezni sodobnega časa – anoreksija, bulemija (Debeluška), problematika begunstva (Princeska z napako), Poleg tega avtorica tudi omeni pisateljičin roman Krvava legenda, katerega pa ne moremo uvrstiti od nobenega izmed zgoraj naštetih žanrov, saj gre za t. i. grozljivi roman. Marjana Moškrič se ukvarja z nekoliko se s sodobnimi družbenimi problemi ukvarja na izrecno intimni naravi, kar jih dela pretreslivejše; avtorica omenja predvsem pisateljičino ukvarjanje s problemom posilstva (Ledene magnolije). Pri t. i. jeans romanih avtorica predvsem navaja dela Lenarta Zajca; slednji v svojih delih opisuje predvsem urbano okolje ter s tem funkcioniranje sodobnih urbanih najstnikov (5 do 12, Zgube) ter njih težave, kot so nesprejemanje sodobnega svetu ter svoje vloge v njem, nesprejemanje odgovornosti, spor z odraslimi, šolo, eksperimentiranje z drogo in alkoholom, prve spolne izkušnje itd. Kot drugega ustvarjalca jeans romana navaja avtorica Matjaža Pikala z romanom Modri e, ki je sicer pomemben tudi zaradi epizodnega družinskega romana Luža, ki pa se v ta žanr ne more uvrstiti; avtorica ga omenja zgolj kot družinskega, v na začetku naštete štiri žanre ga niti ne uvršča. Čeprav je, kot tudi omenjeno v članku, avanturistična proza v slovenski mladinski književnosti precej priljubljena in obsežna, pa se avtorica pri realističnem romanu ustavi le pri romanu Golo morje Mateta Dolenca, katerega uvršča v t. i. pomorski žanr, kot posebni tip avanturističnega žanra; poleg avanturizma se v romanu prepletajo še druge ravni, od katerih je treba posebej izpostaviti tisto, ki se nanaša na socialni prikaz treh družin (ki nastopajo v delu), zaradi česar dobi delo tudi razsežnosti, ki posegajo že v socialno-psihološki žanr.

Problem[uredi]

Od že navedenih žanrov bova v seminarski nalogi kratko realistično prozo ter avanturistično realistično pripoved ali povest ter s tem povezana dela skušali uvrstiti v več različnih podžanrov na podlagi člankov Slovenska mladinska realistična kratka pripovedna proza po letu 1950 ter Tipologija slovenske mladinske realistične avanturistične proze, iste avtorice (Dragice Haramije) in s tem uvrstiti obeh člankov skušali primerjati.

Spominska kratka zgodba[uredi]

Za spominsko kratko prozo je značilno, da ima načeloma prvoosebnega pripovedovalca, ki opisuje dogodke, ki so časovno in prostorsko odmaknjeni, pogosto pa so ta dela biografsko obarvana, zato jih Igor Saksida uvršča tudi med avtobiografske pripovedi. Najpogosteje se avtor neke spominske proze spominja svojih otroških dni, preživetih v nekem oddaljenem, ruralnem okolju. Tako so zgodbe podane iz perspektive odraslega človeka in njegovega razmišljanja o otroštvu, vrednotah, odraščanju. Fran Saleški Finžgar tako v svojem zadnjem delu pravi: »Oj, ljubi moji, pisanje količkaj dobrih povesti je težko delo. Starčki nismo za to nič več sposobni. V starosti nam uhajajo misli le nazaj v mlada leta. Iz teh vam poskusim napisati nekaj zgodbic. Vse to je izsekal čas iz mojega življenja, zato jim pravim – IVERI.« France Bevk je v svoji zbirki Zlata voda opisal svoje otroštvo, teme, ki se v zbirki pojavljajo pa so ljubezen do matere in težko življenje a vendar avtor posega v ljudsko, skorajda pravljično motivacijo, kjer povedke prehajajo v realnost. Dela Kristine Brenkove Golobje, sidro in vodnjak, Prva domovina ter Obdarovanja, zaznamujejo opisi medgeneracijskih odnosov, odnosov med otrokom in starši in njegovo dojemanje. Zgodbe zaznamuje težko življenje med obema vojnama a vendar avtorica to življenje idealizira skozi Notranjsko, ki je dogajalni prostor njenih kratkih zgodb, medtem ko v delu Obdarovanja, kjer je dogajalni prostor Ljubljana, opiše prigode, ki jih je doživela kot mati samohranilka, zgodbe pa se nadaljujejo skozi njeno vlogo babice.

Doživljajska kratka zgodba[uredi]

Dela, ki jih uvrščamo v ta okvir, spadajo avtorji, ki jih je avtorica članka že omenila v prejšnjem članku in sicer: Slavko Pregl, Dim Zupan ter Tatjana Kokalj, ki je izdala tri kratkoprozne zbirke, z otroškimi glavnimi liki z naslovom Mulci na kvadrat. Tema vseh zgodb je otrokov vsakdanjik, ki se spopadajo z različnimi zagatami, katerim so s kupnimi močmi spopadajo. Vsaka izmed kratkih zgodb ima svoj naslov, ki delno prikazuje temo zgodbe, saj se vsaka izmed zgodb konča s tripičjem, ki jo bralec dopolni sam npr. Deda, podrešje in …

Od spominske proze pa se doživljajska loči predvsem po književnem prostoru, ki je tokrat urbano in pa po pripovedni perspektivi, saj opazujemo sodobnega otroka ne pa preteklih spominov pripovedovalca.

Detektivska kratka zgodba[uredi]

Za detektivsko kratko zgodbo v mladinski književnosti veljajo že neke splošne značilnosti, ki se držijo detektivskega romana, kot so: nerazrešen zločin, ki predstavlja začetek zgodbe, ki je v mladinski literaturi bolj komičen in ne predstavlja resnejšega problema, predstavitev detektiva, ki je natančno opisan ter razrešitev zločina. A vendar se detektivska zgodba bolj nagiba k pustolovščini, kot pa k detektivski zgodbi. Primeri slovenske mladinske kratke detektivske zgodbe so dela Gorana Gluvića Detektiv Zdravc. Leopolda Suhodolčana Naočnik in Očalnik, mojstra med detektivi, ki razrešujeta različne primere, kot so nesrečna ljubezen, ugrabitev, otroške strahove, nevoščljivost itd. Naočnik in Očalnik tako v vsaki zgodbi uspešno rešita en detektivski problem, ki je glavna nit vsake zgodbe.

Pomorska avanturistična proza[uredi]

Dela, ki jih v drugem članku avtorica uvršča v ta podžanr, se v prvem niti ne omenjajo; od tu navedenih avtorjev v drugem članku je v prvem omenjen le Ivan Sivec, a v tem primeru avtorica popisuje njegovo prozo, ki bi se jo dalo uvrstiti v druge žanre (detektivsko-zgodovinska, detektivsko-športna, socialno-psihološka). Drugi, katerega omenja le v prvem članku, v drugem pa ne, je Mate Dolenc z delom Golo morje (naveden je med realističnimi romani). Žanr pomorske avanturistične proze sicer opisuje kot tisti tip literature, »v katerega spadajo dela, ki opisujejo dogodivščine, povezane z morjem, pa naj gre za odkrivanje zakladov, morjeplovstva ali gusarstva.« Avtorji ter njihova dela, ki jih v ta žanr uvrsti, so: Dragotin Vresnik (Zaklad na obali), Anton Ingolič (Potopljena Galeja), Tone Seliškar (Rudi, Bratovščina sinjega galeba) ter že omenjen Ivan Sivec (Gusarji na obzorju). Poleg tega avtorica nekaj pozornosti posveti še t. i. robinzonadi, katero opredeljujejo v drugih nacionalnih književnostih kot poseben tip žanra, v slovenskem pa ga lahko združimo skupaj s pomorsko prozo, ker govorimo, kar se te tematike tiče, v slovenski literaturi le o enem delu, to je Marko Senjanin, slovenski Robinzon Jana Baukarta (gre pravzaprav za prevod s priredno imen ter knjižnega prostora Defoejevega Robinsona Crusoea).

Potopisna avanturistična proza[uredi]

»Je z resničnimi zgodovinskimi in/ali geografskimi podatki podkrepljena praviloma izmišljena zgodba, katere glavna oseba je majhen otrok, ki se po spletu okoliščin znajde v tujem svetu, kar ga navdaja s strahom, spoštovanjem in radovednostjo.« Pri slednjem žanru gre zopet za novost, kajti od navedenih del iz prvega članka, lahko v slednji žanr uvrstimo le delo Odprava zelenega zmaja Slavka Pregla. Od ostalih navaja še naslednje avtorje ter njihova dela: Mimi Malenšek (Lučka na daljnem severu, Počitnice v Bayangi), Oskar Hudales (Triglavov polet, Ukradeni bogovi, Veselo potovanje), Mirko Kunčič (Tinček in Tonček, Dogodivščine v pragozdu 1. in 2. del), že omenjeni Slavko Pregl (Velika Pustolovščina, Odprava Zelenega zmaja) in Jože Rode (Argonavt(k)i). Zopet je treba omeniti še en podžanr, to je lovska avantura, ki pa se v slovenski mladinski književnosti zopet zaradi pomanjkanja tovrstnih del uvršča v potopisno prozo. Delo, ki vsebuje elemetne lovske avanture v slovenski mladinski književnosti, so Kunčičeve Dogodivščine v pragozdu 1. in 2. del; dogajalni prostor v delu (južnoameriški pragozd) je sicer popisan na potopističen način, vendar pa zgodba temelji na lovu divjih živali.

Športna avanturistična proza[uredi]

Športna mladinska proza je že precej dobro popisana v prvem članku, od tega v drugem omenja le Ivana Sivca ter Primoža Suhodolčana. V prvem članku avtorica govori sicer le o realistični športni avanturistični pripovedi ter o športno-detektivski prozi, tu pa jo deli v dve skupini: športno utopijo ter realistično športne dogodivščine. Pri prvi, športni utopiji, gre za opisovanje časa, ki se še ni zgodil, ali pa na primer športnih rekordov, ki še niso bili doseženi; zaradi tega so tovrstna dela označena za utopična. Avtorica sem uvršča avtorja Ivana Sivca (Netopir brez kril, Beli Mušketir, Zelena kri, Formula smrti), za zadnjim delom ga v športno-detektivsko prozo uvršča že v prvem članku. Slednja oznaka je smiselna predvsem zato, ker, kot tudi omenja v drugem članku, delo vsebuje tudi nekaj detektivskih elementov. V drugo skupino podžanra, realistične športne dogodivščine, uvršča že v prvem članku omenjenega Primoža Suhodolčana z deli Košarkar naj bo! in Kolesar naj bo!, omenjen pa je še Vitan Mal z delom Hitro, Hitreje. Gorana Gluvića ter njegovih del avtorica v drugem članku ne omenja, saj so izšla šele kasneje; dalo bi se jih pa vsekakor uvrstiti ravno tako v ta žanr.

Taborniška avanturistična proza[uredi]

Omenjeni žanr se v prvem članku ne omenja. Gre pa sicer za prozo, ki velja v naši mladinski književnosti za posebnost: opisuje pustolovščine otrok, ki sodelujejo v taborniški organizaciji. Kakor je včasih (v sedemdesetih letih) prednjačila tematika z vplivi političnega sistema, se je kasneje bolj uveljavila t. i. ekološka tematika (skrb za naravo itd.) V slednje uvrščamo predvsem delo Janje Vidmar, Moj Prijatelj Arnold ter začetno knjigo peteroknjižja Vsega je kriva Hedika Jožeta Rodeta. V prvo tematiko pa uvrščamo Taborjenje ob Črnem jezeru Oskarja Hudalesa, Obveščevalec Lesnika Iva Zormana, Roki Rok Vitana Mala ter Zaklad na obali Dragotina Vresnika. V prvem članku avtorica omenja le delo Bogdana Novaka Zvesti prijatelji, v katerem je taborniška tematika precej izrazita, čeprav so vedno prisotni tudi detektivski elementi. Zato to zbirko v prvem članku uvršča v avanturistično prozo z detektivskimi vložki, v drugem pa jo skupaj z drugimi uvršča v taborniško avanturistično prozo (čeprav je detektivski element tudi izpostavljen).

Otroška detektivka[uredi]

V temu tipu proze se združujeta detektivka in kriminalka, torej mešanica detektivskega in kriminalnega žanra, kjer so glavni vlogi praviloma vedno otroci, ki razkrivajo negativna dejanja odraslih; skoraj nikoli se ta tip književnosti ne ukvarja z umorom, običajno gre za krajo, odkrivanje zakladov itd. Pojma otroška detektivka avtorica v prvem članku pravzaprav sploh ne omenja, je pa navedenih nekaj del tega žanra; v tem primeru govori o otroški kriminalki (Goran Gluvić: Brcanje z glavo), ali tako in drugačno avanturistično prozo z detektivskimi vložki (Bogdan Novak: Zvesti prijatelji, Ivan Sivec: Pozabljeni zaklad, Formula smrti). V drugem članku avtorica uvršča v ta žanr Ivana Sivca ter Novakovo delo Zvesti prijatelji, a za slednje opozarja, da zaradi tipa književnih oseb sodi med taborniško avanturistično prozo. Poleg tega navaja še naslednje avtorje ter njihova dela: Brane Dolinar (Detektivka na jeklenih konjičkih, Detektivi v zeleni katri), Janja Vidmar (Junaki petega razreda), Vitan Mal (Ledosned, Dvojni agent žardna), Dim Zupan (Trnovska Mafija) …

Vsakdanje dogodivščine[uredi]

S slednjim žanrom se avtorica v prvem članku ne ukvarja, nekaj manjših potez tega žanra je možno le zaznati v določenih delih, npr. pri otroški detektivki. Sicer pa avtorica ta žanr razvrsti v naslednje motivne kroge, na podlagi katerih uvršča različna dela: beg od doma, kraja, ugrabitev, socialne in zgodovinske pustolovščine, boji me mladimi.

Sklep[uredi]

Za problem sva si zastavili predstaviti tipološko uvrstitev zvrsti kratke realistične proze ter realistične avanturistične proze in uvrstitev del v podžanre v obeh člankih, kakor se le da primerjati. Ob tem sva torej prišli ugotovitve, da večja poglobljenost ter razčlenjenost članka omogočata tudi podrobnejše ter širše tipologiziranje. Po drugi strani pa si je ob tem še treba zastaviti vprašanje, na katerega sva naleteli tudi sami med najino raziskavo: kakšen je pravzaprav sploh smisel takega tipologiziranja? Sami se lahko na podlagi vseh ugotovitev avtorice v vseh treh člankih strinjava, da je do neke mere uvrščanje del po tipologiji le koristno, ker omogoča bolj sistematičen ter pregleden vpogled v neki žanr oz. tip literature. Poleg tega je treba omeniti še avtoričino ugotovitev, da je tipologiziranje določenega žanra koristno tudi zato, ker na lep način prikaže pojavljanje določenih žanrov, značilnih le za književnost v enem nacionalnem oz. kulturnem okviru, ali značilnih za svetovno književnost na splošno. A poleg tega pa je treba še opozoriti na težavnost uvrašačanja del v posamezne tipologije, saj je možno v enem delu, ki ga prvotno uvrstimo v en žanr, opaziti tudi elemente, ki nakazujejo na drugega ali celo več žanrov hkrati.

Viri in literatura[uredi]

  • Haramija, Dragica, 2000: Tipologija slovenske mladinske realistične avanturistične proze. Jezik in slovstvo 45/l. 133-141.
  • Haramija, Dragica, 2005: Pregled sodobne slovenske mladinske proze. Jezik in slovstvo 50/l. 27–36.
  • Haramija, Dragica, 2006: Slovenska mladinska realistična pripovedna proza po letu 1950. Irena, Novak, Popov (ur.): Slovenska kratka pripovedna proza. Obdobja 23 – Metode in zvrsti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. 59–70.
  • Kmecl, Matjaž, 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović.
  • Kobe, Marjana, 1987: Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Kos, Janko, 2001: Literarna teorija. Ljubljana: DZS.
  • Saksida, Igor, 2001: Mladinska književnost. Jože Pogačnik (ur.) in soavtorji S. Borovnik, D. Poniž, M. Štuhec, D. Dolinar, M. Stanonik, D. Poniž: Slovenska književnost III. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 403–468.