Dorica
| Predloga:Mp Frančišek Ločniškar (Borisov) |
| |||||||||
[[Kategorija:Dela-Napaka skripta: Modul »String« ne obstaja.]]
Stala je ob cesti. Ljudje, prihajajoči mimo, so gledali lice, nekdaj cvetoče in sveže kot jutranja rosa, a sedaj velo kot list cvetke, ko jo popari slana...
Ona pa je zrla nekam v daljavo, kjer so se gnetli ljudje, težaki, podeči se za kruhom.
Oglasil se je v zvoniku težki, hrenčeči zven in jo vzbudil iz sanj. Spomnila se je na svoje opravilo in odšla po temnih ulicah do neke prodajalne...
Tam je prodajala starka, kar se rabi v kuhinji. Nakupila je nekaj stvari in odhitela hitrih korakov na svoj dom...
Nizka, podstrešna sobica v umazanem predmestju... V enem kotu stoji železna pečka, v drugem pa nizka, siromašna postelja.
Kuhinjska posoda leži razmetana po tleh. Vse je v neredu in siromaštvo odseva iz vsake najmanjše stvarce.
To je stanovanje Dorino. Ona sedi v kotu in slabotni žarki, ki prihajajo skozi majhno okno, obsevajo nalahno njen objokani obraz. Kraj nje pa leži v zibelki nedolžni angelček, njeno edino veselje in vendar vzrok vse bede... Sladko spava in ustnice mu je objel dobrohoten nasmehljaj - saj ne čuti, da biva poleg njega žalost in da kmalu tudi on začuti, kako se živi v bedi in temi...
Dorica je živela od svoje mladosti pri teti v mestu. Dobro se ji je godilo in upala je na boljšo bodočnost. Teta je bila že stara in bogata. Dorico je ljubila kot svojega otroka in to tembolj, ker slasti materinske ljubezni ni nikdar občutila...
Iz mlade, otroške Dorice je postala lepa devojka, vitka in sveža kot jutranja rosa, katere lepota je očarala moški svet in vzbujala v srcih njenih sovrstnic zavidanje.
Pri teti so se večkrat shajali znanci in prijatelji njenega moža in njeni. Trgovec pl. Kern s soprogo in sinom Aleksandrom, poročnikom pri topničarskem polku, mladi profesor Kranjec in še več drugih.
Na nekem izletu, ki so ga napravili v mestno okolico, se je mladi mladi poročnik Dorici posebno priljubil. Bila sta sicer znana kot z drugimi, ki so prihajali v hišo njene tete, toda na Aleksandra je vendar najpogosteje mislila. Ni bil videti tako lahkomišljen kot njegovi tovariši in tudi ni govoril preveč, toda takrat bolje, ko je pričel. Bil je sploh zabaven, a ne nikdar vsiljiv s svojimi dovtipi.
Z njo, Dorico, se je vedno šalil. Malokdaj je govoril ž njo resno in to ji je ugajalo. Na onem izletu pa je bil ves dan nekako tih in zamišljen. Ko sta bila sama, ga je vprašala, kaj mu je danes.
In takrat ji je on pogledal v oči tako milo in žalostno ob enem, da je vse vedela... Začel ji je nekaj praviti, česar pa ni razumela dobro. Ona je samo pritrjevala, kot ne navadno. Prišla sta polagoma do ljubezni. Takih besed, ki bi se tako močno oprijemale njenega srca, Dorica še ni brala, ne slišala... Prišla sta daleč proč od drugih. Aleksander se je vedno bolj približeval njenemu srcu, dokler mu ni obljubila vsega --
In takrat jo je prijel mehko za roko in okrog pasu ter poljubil gorko na ustnice. Dolgo časa sta slonela skupaj, dokler se niso zaslišali glasovi drugih.
Nato sta šla spet dalje. Dorici apa se je dozdevalo, da se je začela nova doba v njenem življenju...
Ko pa so se zvečer poslovili, je držal mladi poročnik dalj časa njeno roko kot navadno.
Prišli so za njo dnevi veselja, ko je mislila, da živi rajsko življenje. Dan na dan je prihajal poročnik v hišo in večkrat sta se sešla kje na samem.
Ona se mu je udala popolnoma. Ljubila ga je bolj kot vse na svetu in dala bi zanj polovico lepšega življenja.
V teh dnevih veselja pa je teta nenedoma obolela. Ona ni smela več tako od doma, zato je bil pa Aleksander vedno pri nji...
Kar pride vest, da je Aleksander prestavljen iz domačega mesta v tuji kraj. Koga je huje zadela ta vest ko Doro. Kako ga je prosila pri slovesu, naj jo vzame s seboj... Šla bi bla takoj, tako ji je bilo težko... A on je obljuboval, da pride skoro ponjo in jo odvede s seboj...
Odšel je od nje z navadnimi besedami, kot bi se poslavljal za par dni... Takrat pa se je navdal dušo mlade deve strah... Vstrepetala je in se zbala nečesa... Dozdevalo se ji je, da vidi nekaj temnega v svoji bodočnosti in da so njene sanje šle v grob...
Teta je ozdravela polagoma... Toda njeno oko ni več s tako ljubeznijo zrlo na Dorico, kot nekdanje čase...
Ko je njena teta uvidela, da so slutnje resnične, je postala nenadoma ženska, ki ni poznala več meje...
Dorica je morala iti, iti ponoči, da niso ljudje kazali za - siroto...
In prišel je dan njene sreče in nesreče. Skrita v temnem, umazanem predmestju, v podstrešni sobici, je povila mladega angelčka, zapuščena od sveta...
Tako se začenja njeno temno življenje, že sedaj polno blodenj in prevar... Njega še vedno ljubi, kot nekdanje čase. Njeno srce je oni hram, ki ga ni uničila slepa strast, ampak ljubezen, ter jo plačuje s temnim življenjem...