Dokumentarna literatura

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Dokumentarna literatura (Predloga:Jezik-de ) opisuje literarna besedila, ki so bila zbrana ali sestavljena iz neliterarnega, raziskovalnega ali avtentičnega gradiva. Tako se lahko pojavijo romani, poročila, protokoli, pa tudi dokumentarne gledališke predstave, televizijske igre, filmi ali radijske igre, v nekaterih primerih celo poezija. Dokumentarna literatura prinaša posebno trditev do avtentičnosti ali resnice, vendar pa mora biti omejena. Sestavljena je na podlagi dokumentov, resničnih dogodkov. Gre za predstavitev objektivnih dejstev brez urejanja ali vstavljanja izmišljenih zadev, zgodb, novic. Pod dokumentarno literaturo največkrat štejemo dela, ki temeljijo na zgodovinskem, političnem, socialnem dejstvu. Uporabljamo jo predvsem za namene poučevanja, izobraževanja, ali ohranja zgodovinski dosežkov. Veliko svetovno znanih pisateljev, kot so Giovanni Boccaccio, Chanson de Roland, Dante Alighieri, Juan Ruiz, so pisali na osnovi dokumentarnih virov.

Zgodovina[uredi]

V zgodnjih šestdesetih letih se je dokumentarna literatura razvila v nasprotju s fiktivnimi zapisi absurdnega gledališča, parabole ali romana, na katero avtorji, kot so Rolf Hochhuth, Peter Weiss, Hans Magnus Enzensberger ali Heinar Kipphardt, obtožujejo politične neučinkovitosti. Dokumentarna literatura pa na drugi strani uporablja družbeno kritične namere. To postavlja vprašanje razmerja med literaturo in resničnostjo.

Glej tudi[uredi]