Devet fantov in eno dekle

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Devet fantov in eno dekle je vojni roman Gitice Jakopin. Izšel je leta 1963 pri Zavodu Borec v Ljubljani. Obsega osem poglavij in 45.424 besed. Knjiga je doživela ponatis leta 1978 pri Mladinski knjigi v Ljubljani.

Prečuden cvet je v grapi črni ...
Slovenska partizanska

(Verz z naslovne strani romana)

Zgodba[uredi]

Zgodba se dogaja v času druge svetovne vojne v kraju ob Savi in je zgrajena iz dveh delov.

Preden se je Ivan poslovil od svojega dekleta Majde, je razmišljal o skrivni operaciji, ki jo bodo izvedli tistega dne. Nato se je odpravil na železniško postajo čakat Angelo, ki naj bi prinesla razstrelivo za njihovo akcijo. A Angela se ni prikazala. Zato se je odpravil proti šotoru, v katerem so se zbirali z uporniškimi prijatelji. Angela se je pripeljala s kasnejšim vlakom, ker se je morala v mestu izogniti zasledovalcu. Na postaji je Ivan ni čakal, zato je odšla v brivnico, da bi za pomoč prosila Milana. A tam je bil ravno nemški vojak, kateremu se je Angela zdela sumljiva. V vsej zmedi, ko se je poskušala rešiti, je pozabila aktovko z razstrelivom na mizi v brivnici, sama pa uspešno prišla do šotora. Tu se je v večernih urah gnetlo devet fantov in eno dekle, starih med šestnajst in enaindvajset let. Zunaj je divjalo neurje. V šotor je skočila Majda in jih opozorila, da jih Nemci že ves dan iščejo. Predlagala jim je, da čim prej zbežijo, a hkrati želela, da bi Ivan ostal z njo. Povedala mu je, da je noseča, on pa se je kljub temu odločil za svoje prepričanje in boj proti okupatorju ter zbežal s fanti in Angelo. Kmalu so jih zajeli nemški vojaki.


V drugem delu zgodbo pripoveduje Metka. Štiri SS vojake so naselili v njihovo hišo, zato je morala Metka spati na zofi v sobi staršev. Starši so se bali, da jih bodo preselili in bodo s tem izgubili vse z garanjem pridobljeno premoženje. Oče je želel, da se Metka uči za izpit iz nemščine, ki so ga morali opraviti vsi otroci, če so želeli nadaljevati šolanje. Metka se ni hotela učiti, zato na izpitu ni znala odgovoriti na vprašanje. Izpit so kljub temu naredili vsi. Čez nekaj dni je proti večeru vojak Müller poklical Metko v uto, da bi pred zbrano družbo odgovorila na težko vprašanje o življenju in smrti. Ko je Metka pravilno odgovorila, se je Müller zelo razveselil, saj je dobil stavo. Polkovnikova pripomba o neumnosti Balkancev je zelo razburila Metkinega očeta, ki je z mize pred sabo z zamahom pometel vse, kar je dosegel.

Nekega jutra se je domov vrnil čisto spremenjen Müller. Ponoči je Metkin oče materi povedal, da so Nemci ujeli devet fantov in eno dekle. Ves dan in vso noč so jih zasliševali in mučili, pa ni nobeden nič povedal. Nato so jih peljali v gozd, kjer so si sami izkopali grob, Nemci pa so jih postrelili vanj. Müller je poveljeval. Eden izmed fantov ni hotel pasti, ustrelili so ga trije, on pa je še kar stal. Zato ga je Müller ustrelil od blizu in preden je padel, ga je fant posmehljivo pogledal. Nato so zravnali tla, da tega groba ne bi nikdar našli. Dopoldne je na kostanju pred hišo pisalo, da bo vsakršno upiranje obstoječemu upravnemu redu takoj kaznovano.

Literarna zgodovina[uredi]

Tekst je snovno očitno naslonjen na zgodovinski pripetljaj iz NOB, je pa avtorica snovno predlogo docela transformirala v poetično psihologiziranje, v serije notranjih monologov ipd., tako da zgodovinska pobuda kot literarni učinek zgine. Sporedno miselno poanto doda avtorica romanu z uvodno primerjavo lahkotnosti in lepote življenja v miru z onim, ki so ga morali mladi rodovi živeti v vojnih letih. Roman kaže na nekakšno pripravljalno iskanje izraznih možnosti, ki bi jih pisateljica utegnila kasneje v prozni obliki čisteje realizirati. (Paternu 1967: 311)

Druga izdaja knjige Devet fantov in eno dekle, ki je izšla leta 1978, je precej spremenjena. Zgodba je drugače razporejena po poglavjih, pripoveduje pa jo Gitica Vahčič, ki je zaljubljena v Ivana. Spremenjena pa so tudi imena: Metka postane Gitica, Majda Ana, Angela Ivanka, očetov pomočnik Stanko Maks ... Pojavita pa se tudi dve novi osebi. To sta Aleko, stari hlapec Gitičinih sosedov in posebnež Vinko.

Literatura[uredi]

Boris Paternu, Helga Glušič-Krisper in Matjaž Kmecl. Slovenska književnost 1945-1965. Ljubljana: Slovenska matica, 1967. 311.