Denis Poniž: A. T. Linhart in problem meščanske žaloigre

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

UVOD[uredi]

Avtor članka je slovenski pesnik, dramatik in literarni zgodovinar, Denis Poniž. Članek nosi naslov A. T. Linhart in problem meščanske žaloigre. Izšel je v reviji jezik in slovstvo letnik 52, številka 2.

ANTON TOMAŽ LINHART[uredi]

Anton Tomaž Linhart je bil slovenski dramatik, pesnik, zgodovinar in šolnik. Bil je osrednja osebnost slovenskega preporoda, prvi izraziti meščan v slovenski kulturi in pionir na vsaj treh področjih svojega delovanja: v dramatiki, gledališki umetnosti in zgodovinopisju, izjemne zasluge pa si je pridobil tudi na področju šolstva in knjižničarstva. Leta 1786 je postal komisar ljubljanskega okrožja in v treh letih povečal število podeželskih osnovnih šol v tem okrožju iz 9 na 18. Zavzemal se je tudi za ustanovitev osrednje in javne študijske knjižnice v Ljubljani. Predhodnica NUK, licejska knjižnica v Ljubljani, je bila ustanovljena na njegovo pobudo. Njegovo prvo književno delo, pesniška zbirka v nemščini Cvetje s Kranjskega je nastalo še v času študija. Nadaljeval je s tragedijo, prav tako v nemščini, naslovljeno Miss Jenny Love. Izšla je leta 1780. Pod vplivom slovenskih razsvetljencev, posebno Žige Zoisa, je začel ustvarjati v slovenščini. Priredil in prevedel je komedijo nemškega dramatika Richterja Die Feldmühle (Podeželski mlin) in jo naslovil Županova Micka. Predstavlja prvo slovensko komedijo. Po vzoru Beaumarchaisove komedije Figarova svatba je napisal še daljše delo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Linhart se je uveljavil tudi kot zgodovinar. V nemščini je napisal dvodelen Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije.

ŽALOIGRA[uredi]

Žaloigra ali tragedija je književna vrsta, ki za razliko od komedije opisuje tragično dogajanje. "Meščanska žaloigra naj bi bila torej gledališka igra, v kateri so prikazani vsi tisti intimni odnosi, odnosi znotraj zaprtega družinskega kroga, med ljudmi, ki se dobro poznajo, ki jih veže skupna usoda (bodisi iz preteklega bodisi iz sedanjega časa) in ki so ponavadi ujetniki zelo močnih čustev."tragedija. Prisotna je vse od leta 1918, ko jo je France Kidrič našel na Dunaju in jo obravnava v okvirih nemške predromantične in viharniške meščanske žaloigre.

1. HIPOTEZA[uredi]

Meščanska žaloigra ima več vrst interpretacij, vendar še do danes niso povsem razjasnjene.

POGOSTO POIMENOVANJE DELA Z IZRAZOM "TRAGEDIJA"[uredi]

Razprava v članku obravnava predvsem meščansko žaloigro, napisano v nemškem jeziku, Miss Jenny Love, katera zaznamuje začetek Linhartovega dramskega opusa. Napisana je v viharniškem duhu, a brez ustrezne interpretacije. "Zvrstno in pomensko – vsebinsko igra v slovenski literarni vedi in publicistiki velja za tragedijo."( Denis Poniž 2007:1 ). Raziskovalci Taras Kermauner, Ivo Svetina, Luka Vidmar interpretirajo Miss Jenny Love kot tragedijo, čeprav je zvrstno žaloigra. Kot tragedijo jo interpretirajo zaradi navideznih in esencialnih razlik med žaloigro in tragedijo. Razlike med tragedijo in žaloigro so naslednje: V tragediji so junaki žrtve metafizičnih sil, so tako rekoč njihove nemočne igrače in njihova silovita tragika izvira iz nemoči, da bi se lahko uprli ali da bi njihov upor rodil pozitivne sadove. V žaloigri pa so junaki žrtve drugih junakov, njihovih ravnanj in spletk, zarot in prevar, ki jih vodijo negativna čustva, zaznamovanost z usodo, ki so jo spet oblikovale druge osebe v preteklosti. Taras Kermauner, jo poskusa interpretirati v knjigi ZLO in S(I)LA KOT IZVOR. Ivo Svetina jo interpretira v Linhartovem zborniku, kjer je objavil daljšjo razpravo: BOLNO SRCE MISS JENNY LOVE. Luka Vidmar govori o igri Miss Jenny Love kot o tragediji ("Tematske in motivne zveze Linhartove tragedije Miss Jenny Love z Lessingovima tragedijama Miss Sara Sampson in Emilia Galotti ter Klingerjevima dramama Die Zwilinge in Sturm und Drang" ). Razširja Zupančičeve ugotovitve in dodaja določene primere, kjer se kaže vpliv obeh nemških dramatikov na Levstikovo igro. Opira pa se predvsem na to, kar napoveduje naslov in kar je delno tudi podnaslov Linhartove igre: meščanska žaloigra. Eden najpozornejših raziskovalcev Linhartove dramatike je bil Mirko Zupančič. On je prvi podrobneje analiziral Miss Jenny Love. V gledališkem listu je objavil razpravo " Linhartova Miss Jenny Love«, delno je ugotovitve uporabil v disertaciji " Literarno delo mladega A. T. Linharta (1972)". Žaloigri tu posveti celo poglavje z naslovom: Poskus v dramatiki – Miss Jenny Love. V tem poglavju presega analizo same žaloigre in primerja razmerje Linhartovih dunajskih sodobnikov do dramaturških problemov v širokem razponu od razsvetljenstva do viharniškega gibanja. Nekaj ugotovitev pa je oblikoval v tri vsebinske sklope, kjer pojasni razmerje med Linhartom, Shakespearom, Lessingom in viharniško dramatiko. Prvi je tudi opozoril na vplive iz dramatike Friedrich Maximilian Klinger, ki jih je moral Linhart sprejeti. Nihče med avtorji pa za svoja dela ni uporabil izraza tragedija. Izraz "meščanska žaloigra" sta prva uporabila Lessning in Cristlob Mylius ( leta 1750 ), ko sta poročala o Voltairovi tragikomediji NANINE.

  • SKLEP: V slovenski literarni vedi igra Miss Jenny Love velja za tragedijo, tako jo interpretirajo tudi nekateri dramatiki, vendar jo kot tako ne označi nihče. Zavedali so se razlike med klasično tragedijo in novo zvrstjo.

2. HIPOTEZA[uredi]

Tragedija in meščanska žaloigra nista sopomenki.

POGLED V PRAKSO IN TEORIJO[uredi]

Pri Kermaunerju, Svetini in Vidmarju se tragedija in meščanska žaloigra pojavljata kot popolni sopomenki. " Tragedija in meščanska žaloigra nista eno in isto. Nista bili v času, ko se je po tragediji pojavila meščanska žaloigra, in sicer kot povsem nova, izvirna in sodobna dramska zvrst s točno določenimi in zlahka razpoznavnimi vsebinskimi in oblikovnimi značilnostmi, niti danes, ko je meščanska žaloigra historično utrjena in hkrati zvrstna oznaka za izumrlo dramatiko." ( France Kidrič 2007:7). Linhart razume Miss Jenny Love kot meščansko žaloigro o čemer ne priča samo podnaslov ampak tudi pismo Kuraltu, kjer je prevajalec poslovenil izraz "piece tragique" kot žalna igra. O tem, da izraza nista sopomenki pričajo formalne razlike, za katere so se zavzemali predstavniki meščanske žaloigre, kot naprimer opustitev verza kot izraznega in predstavnega sredstva in zavračanje teorije o treh enotnostih. Niso pa samo formalne razlike tiste, ki so najbolj opazne. Tu so pomembne tudi vsebinske razlike med visoko tragedijo in meščansko žaloigro: Meščanska žaloigra se je odvrnila od javne (politične, državniške) scene in njenih akterjev ter je stopila v središče družinskega življenja in družinskih odnosov, tako medgeneracijskih kot tudi medspolnih. Namesto političnih in ideoloških dejanj, ki so svoj smisel srkala iz metafizičnih določil, je meščanska žaloigra skušala prikazati in poiskati odgovore na preprosta, čeprav v vsakem pogledu silovita čustva in čustvena ravnanja posameznikov v novem svetu, ki ga lahko označimo kot naturocentričnega, kot svet dela in prizadevanj za dobrobit posameznika in njihovih bližnjih. Pri tem so meščanske, v tem času porajajoče se vrednote trčile ob razkrajajoče se vrednote plemiškega sveta in njegovih predstavnikov, kar je nujno povzročilo, kot to lahko opazujemo tudi v dramski strukturi Miss Jenny Love, dve ravnini sporov. Prvi so načelni in obravnavajo take probleme, kot je plemiška čast, plemiška jurisdikcija, plemiška moč v besedi in orožju, temelječa na herojskem izročilu. Drugi so konkretni, sprožajo pa jih prej omenjene » meščanske« vrednote, za katere je mogoče trditi, da so največkrat v nasprotju s plemiškimi.

  • SKLEP: Igro Miss Jenny Love označujejo s tragedijo, ker si Slovenci od Levstika naprej prizadevajo, da bi bila slovenska literatura popolnoma primerljiva evropski literaturi.

3. HIPOTEZA[uredi]

Anton Tomaž Linhart je napisal igro Miss Jenny Love po nemških nazorih.

LINHART SLEDI SHAKESPEARU[uredi]

"Že samo dejstvo, da se je pri natisu izognil ostri avstrijski cenzuri in žaloigro natisnil v dosti bolj tolerantnem okolju, govori v prid domnevi, da se je Linhart zavedal globine in recepcijske prodornosti svoje žaloigre ( in viharniških meščanskih žaloiger nasploh ), ki s svojo dramsko strukturo, ruši ustaljene in hierarhijo podpirajoče nazore, na katerih je bil utemeljen jožefizem in njegovo pojmovanje razmerja med moralo in estetiko." ( Denis Poniž 2007: 9 ). Avtor članka se sprašuje zakaj se Linhart ni ravnal po zgledih, ki so mu bili na voljo. Hkrati si to vprašanje pojasnjuje s tem, da je Linhart na nek način sledil tehniki Shakespeara. Sprašuje se tudi, kako dobro je poznal teorijo in tudi prakso nemške meščanske žaloigre in klasične tragedije. Dokaz da hipoteza drži: Anton Tomaž Linhart je tako kot v nemških žaloigrah zelo dobro znal prikazati dvojnost razpadajočega plemiškega položaja: " V javnosti, pred podložniki je socialno še uspešen, v intimnem svetu pa zaničevan. Ta silovitost in dokončnost odločitev je zagotovo v zvezi s shakespearskimi vplivi in manj s tistimi, ki prihajajo iz meščanske žaloigre. Ta je sicer oblikovala sporočila z močnim emocionalnim nabojem, vendar tudi s treznim premislekom, posebej takrat, ko so osebe gledalcem sporočale bistvene družbenokritične poslanice, posebej tiste, ki so bile naslovljene naravnost na občinstvo. Tega v Linhartovi žaloigri ni." ( Denis Poniž 2007:12 ). Linhartova dramska struktura je podobna Lessingovi. Ima relativno kratke prizore kar pomeni da so dogodki v igri še bolj napeti in dinamični. Ima nekaj dialogov med dvema ali več osebami, bolj pa prevladujejo monologi. To je značilnost meščanske žaloigre.

  • SKLEP: Anton Tomaž Linhart se je na Dunaju podrobno seznanil s formalnimi značilnostmi meščanske žaloigre. Ni pa oblikoval tisto družbeno kritičnost in dvom v socialni red, to pa je seveda najbolj pomembno gonilo nemške meščanske žaloigre.

VIRI[uredi]