Dekliška.

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Čemu si prišel
in si predramil
mi dušo iz tihega sna;

ko solnce žarko
z ljubavjo napojil
mi srce pokojno do dna?

Razdvojena duša
in srce nemirno
moj delež je zdaj.

Ljubezen tvoja
mi nudi prešerno
zdaj pekel, zdaj raj.



Analiza pesmi[uredi]

Pesem Leopolde Leskovec Dekliška je ljubezenska izpovedna pesem in je nekakšen pogovor med lirskim subjektom, ki je, kot lahko iz pesmi razberemo, nesrečno zaljubljeno dekle, in med fantom, v katerega je lirski subjekt zaljubljen. Prvi dve kitici sta vprašanje fantu in uvod v njuno ljubezen, zadnji dve tercini pa kažeta naravo ljubezni med lirskim subjektom in fantom, pesem pa se zaključi v občutku, da čeprav fantova ljubezen nudi tudi raj, pekel še vedno prevladuje. Naslov Dekliška namiguje, da opisuje lirski subjekt svojo prvo ljubezen, ki jo je doživela kot mlado dekle.

Pesem se začne z nagovorom fantu, v katerega se je LS zaljubil. Z nagovorom dekle tudi sprašuje fanta, zakaj je prišel, a odgovora nekako niti ne pričakuje niti ga sama ne pozna, kar se izraža v nekakšnem mučnem, nevednem stanju lirskega subjekta. Iz nadaljevanja prve kitice lahko sklepamo, da dekle še ni bilo zaljubljeno, saj, kot pove z metaforo in poosebitvijo, je njena duša tiho spala, dokler se ni pojavil nagovorjeni.

V drugi kitici, ki je nadaljevanje vprašanja iz prve kitice, lirski subjekt s prispodobo žarkega sonca primerja, kako je fant do dna napolnil njeno dušo z ljubeznijo, ki je bila vse do sedaj mirna in spokojna.

Sedaj je edino, kot s poosebitvijo izrazi dekle v tretji tercini, kar je iz te ljubezni pridobila, razdvojena duša in nemirno srce. Tudi ta kitica daje slutiti, da je ljubezen med lirskim subjektom in lirskim objektom nesrečna. Razdvojena duša kaže na zmedenost in bolečino dekleta zaradi te ljubezni, nemirno srce pa je lahko prispodoba dekletovih begajočih misli, morda tudi neučakanosti.

S tem, da je ljubezen nenavadna in ne vedno srečna, zaključi zadnja kitica. Fantova ljubezen dekletu namreč veselo nudi tako pekel kot raj. Zaradi nekoliko melanholičnega občutka v pesmi se zdi, predvsem v tretji tercini, da se je dekle vdalo, sprijaznilo z nesrečno ljubeznijo in bo sprejelo kar lahko.

Pesem je sestavljena iz štirih tercin. V prvih dveh kiticah se rimata drugi verz v prvi in drugi verz v drugi kitici ter zadnja dva verza, v tretji in četrti kitici pa je rima prestopna (a-b-c, d-b-c, e-f-g, e-f-g). Moška rima (rimata se poudarjena zloga) je v zadnjih verzih tretje in četrte kitice, sicer pa je rima ženska.

Tako po zgradbi kot po vsebini je pesem dvodelna. V zgradbi se dvodelnost kaže predvsem tako, da sta prvi dve kitici ena poved, zadnji dve pa tudi tvorita neko celoto. V vsebini pa lahko dvodelnost opazujemo prek sporočila najprej prvih dveh nato zadnjih dveh tercin. Ta vsebinska dvodelnost spominja sonet, saj je tudi v Dekliški tema v prvih dveh kiticah najprej zastavljena, sledi pa sklep. Poleg tega je rima v obeh delih drugačna, kar je značilno za sonet. Poleg tega pa se pesem 'dvodelno', razdvojeno tudi konča; ljubezen nudi lirskemu subjektu 'zdaj pekel, zdaj raj'.

Verzi nimajo urejenega števila zlogov, zato tudi metrum ni urejen. Od stopic prevladuje amfibrah, ki je na začetku vsakega verza, v nadaljevanju, na koncu verzov pa se neurejeno izmenjujejo amfibrah, jamb in trohej. Ritem je sicer tekoč in nepretrgan.

Pesem Dekliška je bila objavljena v 8., avgustovski številki 1. letnika tržaške revije Ženski svet. Glede na izpovedno naravo Dekliške morda lahko ljubezensko pesem povežemo z letnim časom, s poletnimi romancami in prvimi, tudi nesrečnimi ljubeznimi, ki so v 'ženskem svetu' že skoraj klišé.


Viri in literatura[uredi]

  • Primorski slovenski biografski leksikon, II. knjiga (Kacin-Pirjevec). Uredil Martin Jevnikar. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1982-1985.
  • Poldi Leskovec: Dekliška. Ženski svet, glasilo ženskih društev v Julijski krajini. Trst: založba, 1923 (I/8). 177.
  • Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana, Založba Borec, 1977.