Dekla Gospodova

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Dekla Gospodova[uredi]

To je Marija.

In to je Marija:

Skromna, tiha, deviška in ponižna. V svojo notranjost zamaknjena. In v ljubezen do svojega sina.

To je Marija:

Trnjeva, težka pota.

In to je Marija:

Trpljenje in ljubezen: mati.


-:-


Še nebo je bilo mrzlo takrat. Kakor snežene zvezde so se blestele nebeške zvezde.

In v bornem hlevcu je porodila Marija. In v borne jasli je položila dete.


-:-


Zaradi njega je izvršil Herodež klanje otrok.

Da bi rešila svojega, je zbežala Marija z njim skozi puščavo.

Kako ji je bilo, ko je to storila?

Bolečina — ljubezen.


Z begajočimi očmi ga je iskala, ko je bil dvanajst let star. Med vihro vrveža ga ni zagledala. Utrujene so bile noge, onemoglo je bilo srce. Izpite od gledanja so medlele oči. Dekla Gospodova ni tožila.


-:-

En svetel žarek: V Kani galilejski na svatbi.

»Sin, glej, vina nimajo.«

Zaprle so se tople oči v Sinove. Brezmejna ljubezen je spremljala besede.

In sin se je sklonil nad vodo. In voda je postala vino.

In Marija je bila vesela.

To je Marija:

Pomaga po Sinu.


-:-


Mrke in težke so padale vanjo besede njenega Sina: da bo trpel in umrl. Da bo darovan kakor jagnje na žrtveniku.

Ni jih razumela, občutila je te besede. Z grozo se je zazrla vanje. Verjela jim je.

V bolestni ljubezni se je oklepala zdaj svojega Sina. V onemoglosti ga je izpustila iz svojih rok.

Dekla Gospodova ni tožila.

Ljubezen in bolečino svojo je zaprla vase.

Sklonila se je.


-:-


In se je zgodilo:

Krvave srage so lepele na kamenju: kri Sinova ga je močila.

Bedno telo njenega telesa, telo ljubezni njene, njenega otroka telo je drhtelo v bolečinah. Razbičano je bilo. S trnjem kronano.

Marija, žalostna mati, je zrla za njim, se je zazrla vanj in je obstala. Kakor šivanka se je zapičila bolest v njeno srce. Izpila bi bila te krvave kaplje, pokrila telo svojega Sina s svojim. S svojimi slabotnimi rokami bi bila rada zadržala orjaške krvnike.

Kako so jo pekli udarci nanj položeni!

Pa je bilo zapisano. In se je moralo izpolniti.

Dekla Gospodova ni tožila.

To je Marija:

Žalostna mati.


-:-


In žalostna mati je stala pod Križem.

Mrtvaške sence so begale vsenaokrog. Nebo je črnelo. Marija je stala pod križem.

Na križu je drgetalo telo njenega Sina. Brezmejne muke so ga težile. Krvave kaplje so polzele po mesu, lesu navzdol; Marija je gledala nanje.

Kako so rezali meči bolečin njeno srce!

Kako so hotele roke, da bi snele s križa svojega Sina; kako so hotele roke, da bi mu otrle krvavi pot s čela; kako so hotele roke, da bi mu dale hladilne pijače; kako so hotele roke, da bi ga pritisnile na prsi in ga položile v mehko naročje.

Zaman.

»Dopolnjeno je.«

Smrt.

O žalostna mati!


-:-


To je Marija – deviška mati:

Kakor nobena je trpela, je potrpela kakor nobena.

In kakor nobena je imela Sina, Odrešenika sveta.

In kakor nobeni – ji je Sin vstal od mrtvih.

In kakor nobena – je češčena.

To je Marija:

V tihi ponižnosti močna; močna v trpljenju; v ljubezni močna.

To je Marija:

Dekla Gospodova.


Analiza Dekle Gospodove[uredi]

Snov besedila Dekla Gospodova je biblična. Razdeljeno je na osem delov. Govori o Devici Mariji, Jezusovi materi. Celotno besedilo obravnava njeno življenje z vidika materinstva; ne omenja dogodkov pred rojstvom ali po smrti njenega sina.

Črtica ima strukturo pridige. V prvem delu (teza) je opisan Marijin značaj: skromnost, tihost, deviškost, ponižnost, duhovnost, ljubezen do sina. Povedano je, da ima Marija težko življenje, da trpi, hkrati pa ljubi svojega sina. Zadnji del je kot nekakšen povzetek življenja in poudarek Marijinemu značaju.

Preostalih šest oz. sedem delov besedila so izseki iz Jezusovega življenja in so nekakšna utemeljitev trditev (eksempli) iz prvega dela: njegovo rojstvo, beg pred Herodom, ki je zaukazal poboj dojenčkov, in romanje v Jeruzalem, na katerem se je Jezus izgubil oz. so ga pozabili; svatba, na kateri je Jezus spremenil vodo v vino (edini vesel dogodek); zadnja večerja, kjer Jezus napove svojo izdajo in trpljenje; križanje, Jezus na križu, preden je umrl, njegovo vstajenje od mrtvih.

Vsi ti dogodki postavljajo v ospredje Marijino trpljenje, nemoč, bolečino, revščino in mraz, v katerih je rodila, utrujenost, strah, ljubezen do sina in soljudi (na svatbi), pripravljenost žrtvovati se, žalost. Kljub vsem tegobam pa se Marija nikdar ni pritoževala, tožila, ampak je ostala močna in ponižna pred Bogom, dekla Gospodova (kot pravi tudi naslov). Zato je bila nagrajena z vstajenjem sina od mrtvih in zato je še danes čaščena. To je še posebej poudarjeno na koncu besedila.

Besedilo označujem za črtico, ker je kratko, govori le o enem dogodku oz. delu Marijinega življenja (materinstvo) in se posveča njenemu čustvovanju, čustveno razpoloženje pa s slogovnimi sredstvi poskuša vzbuditi tudi pri bralcu in nanj apelirati s prikritim naukom.

Marija je v tem besedilu prikazana kot vzor vsem ženskam oz. materam, ki naj kljub vsakodnevnemu trpljenju ostanejo bogaboječe, pomagajo naj ljudem in se ne pritožujejo, temveč sprejmejo, kar jim je Bog naložil. Je tipična cankarjanska mati, kot jo poznamo iz Skodelice kave ali Na klancu (vpliv Ivana Cankarja na zgodnejša dela Marije Kmet). Za tako mater je značilna predana požrtvovalnost.

Morda je bilo to besedilo napisano kot tolažba in napotek vsem materam, ki so v vojni izgubile sinove oz. svoje bližnje ali pa trpijo iz kakih drugih razlogov (npr. materialno pomanjkanje). Objavljeno je bilo v decembrski številki prvega letnika (predbožični čas), ko se ljudje že nasploh spominjajo Jezusovega rojstva in življenja.

Sicer je avtorica, kot je razvidno iz podatkov o njej, pisala predvsem o veri, idealih in žrtvovanju.

Za slog so značilni pogosti paralelizmi (To je Marija. // In to je Marija:, In v bornem hlevcu je porodila Marija. In v borne jasli je položila dete., In Sin se je sklonil nad vodo. In voda je postala vino. In Marija je bila vesela., ...). Ponavljanje besedne zveze To je Marija v prvem in zadnjem delu besedila deluje skoraj kot nekakšen refren, ki se bralcu posebej vtisne v zavest, deluje kot klicaj, kot strnjen nauk bralcu; ta povezanost prvega in zadnjega dela kaže nek sključen krog, neskončnost, cikličnost. Opazni so številni okrasni pridevki (snežene (zvezde), nebeške (zvezde), borne (jasli), begajoče (oči), ... ) ter neobičajen besedni red, zaradi katerega besedilo zveni kot pesem. Bralca nagovarja retorično vprašanje (Kako ji je bilo, ko je to storila?); vzklika (Kako so jo pekli udarci nanj položeni!, O žalostna mati!, ) in metonimija in hkrati stopnjevanje (Kako so rezali meči bolečin njeno srce! Kako so hotele roke, da bi snele s križa svojega Sina; kako so hotele roke, da bi mu otrle krvavi pot s čela; kako so hotele roke, da bi mu dale hladilne pijače; kako so hotele roke, da bi ga pritisnile na prsi in ga položile v mehko naročje.) pa bralca nekako prebudijo oz. pretresejo. Zgradba povedi je preprosta (večstavčne povedi so redke), kar poudari preprostost Marijinega značaja. Najti je moč tudi primero (Kakor šivanka se je zapičila bolest v njeno srce.), dvakrat se pojavi premi govor ("Sin, glej, vina nimajo.", "Dopolnjeno je."); nemoč in dokončnost dvakrat izrazi nominalni slog (Zaman., Smrt.). Pripovedovalec je vsevedni oz. avktorialni.

Zaradi izrazite členjenosti in ritma, ki ga ustvarjajo paralelizmi in ponavljanje določene besedne zveze (kot refren), besedni red ter preprostost povedi, črtica spominja na pesem oziroma na molitev, na sodobnega bralca pa ta ritmičnost deluje vsiljivo.

Vir in literatura[uredi]

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Borec, 1976. Ženski svet, let. 1, številka 12, str. 265–267