David Bandelj: Tri podobe v Balatičevi liriki: kri, zemlja in ogenj

Življenjepis

France Balantič se je rodil 29. novembra 1921 v Kamniku. Študiral je slavistiko še pred drugo svetovno vojno. Leta 1942 so ga internirali v italijanskem Gonarsu. Po izpustitvi iz taborišča se je pridružil vaškim stražam in kasneje domobrancem. Bil je uradnik na domobranski postojanki na Grahovem, kjer je leta 1943 ob partizanskem napadu zgorel. Po vojni so njegova pesniška dela umaknili iz vseh knjižnic. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak ga je v petdesetih letih omenil v svojem pregledu slovenske književnosti, zato so ga vrgli z univerze. Leta 1966 pa so vendar natisnili izbor njegovih pesmi v knjigi Muževna steblika, vendar pa se je vrh komunistične partije odločil, da vse njegove knjige uničijo. Njegova dela so izhajala med izseljenstvom v tujini, v Sloveniji pa šele v osemdesetih letih. Kot pesnik je bil pod vplivom Alojza Gradnika. Imenovali so ga Pesnik ognja, saj je ogenj najbolj prisotna podoba v Balantičevi liriki in v ognju je tudi končal. Umrl je 24. novembra 1943 v Grahovem, star 22 let.

Dela (pesniške zbirke):

• V ognju groze plapolam, 1944
• Muževna steblika, 1966 in 1984
• Zbrano delo, 1976
• Zbrane pesmi, 1991
• Tihi glas piščali, 1991

Uvod

Razprava se ukvarja z analizo treh podob v poeziji Franceta Balantiča (kri, zemlja, ogenj). Seminar se bo uprl na teorijo metafore, kot jo je v svojem eseju Sodobna teorija metafore izrazil George Lakoff, ki razvija klasično poimenovanje metafore, izhajajoče iz Aristotela, kjer se je metafora izključevala s pojmom dobesednega pomena. Lakoff pride do definicije, da so metafore dejanska preslikava enega mentalnega področja v okviru drugega in niso več stvar jezika.

Definicija metafore iz Literarne teorije Matjaža Kmecla :

METAFORA: (gr. prenos) – prispodoba, preneseni, predrugačeni pomen kakšne besede; pogosta tudi v pogovornem jeziku, čeprav se je večkrat niti ne zavedamo več (noga pri stolu ipd.), rada kot ponazoritev abstraktnih pojmov (lisjak = zvit človek). Po antični poetiki naj bi nastala iz skrajšane primere. V knjiž. ena najpogostejših jezikovnih (vendar tudi siceršnjih, npr. snovnih) prvin, saj omogoča številnost t. i. sopomenov (konotacij, informacij) in s tem možnost žive predstave pri bralcu.

Primer za metaforo:

[...] in šla je z nama tudi spremljevalka gospoda Erazma, in začudila se je cela vas nad tem drobnim metuljem [...]

(Tavčar, Holekova Nežika)

Definicija metafore Janka Kosa iz Očrta literarne teorije:

Glavna stilno-retorična figura je metafora. Izraz prihaja iz grškega glagola metaphérõ(prenašam), tako da pomeni metafora dobesedno prenašanje besed ali rabo besed v prenesenem pomenu. Metafora nastane tedaj, kadar uporabimo kako besedo v neobičajni zvezi, ki se zdi v nasprotju z njenim najbolj razšerjenim, logičnim in uporabnim pomenom. Do tega prihaja seveda že v vsakdanjem, pogovornem jeziku, še bolj pa v umetno stiliziranem, kot sta ga od začetkov uporabljala pesništvo in govorništvo. V njunem okviru se je razvijala tradicionalna metaforika, ki jo v literarni teoriji ločujemo od moderne metafore.

Trditev o spoznavni razsežnosti metafore v zborniku Kaj je metafora?:

Metafora je spoznavno sredstvo, s katerim razvijamo in utrjujemo naše pojmovne strukture. Metafora nam ne le dovoljuje, da govorimo o enem področju s pojmovnimi strukturami drugega, temveč tudi, da razumemo vzročni mehanizem šibko modeliranega področja v okviru vzročnih mehanizmov drugega, natančneje modeliranega področja. Zato se splača delovanje metafore na pojmovni ravni obravnavati neodvisno od njene rabe kot jezikovnega sredstva.

Tako lahko v definiranju metafor ugotovimo razliko med slovenskimi in tujimi avtorji. Slovenski avtorji menijo, da lahko metaforo uporabimo zgolj kot literarno oz. pesniško sredstvo. To trditev skušajo kognitivni teoretiki porušiti, saj menijo, da metafora ni zgolj pesniško oz. literarno sredstvo, pač pa jo lahko uporabljamo tudi v vsakdanjem, pogovornem jeziku.

Metafore

Hipoteza za kri

Kri se v Balantičevi poeziji pojavlja kot podoba raztelešenosti, kot zavezanost rodu, zemlji in narodu in pa v povezavi s transcendenco in Božjim.

RAZTELEŠENOST:

Pesnik predstavlja različne situacije, ki nakazujejo uničeno telo, da bi se iz njega izvil duh oz. da bi telo ne klonilo pred skušnjavami, ki mu jih kri postavlja. Taka pesem je Truplo v polju:

Truplo v polju

Nimam duše več, telo so
divje rože mi prikrile,
Ko v pohodu zmagoslavnem
so po zemlji se razlile.

Nič več moja kri ni slana
in prhnim kot mrtva stebla.
Zdaj samo še mirno čakam,
kdaj pomlad me bo razgrebla.

(Balantič 1991: 18)

V prvi kitici se subjekt zaustavi na dejstvu, da je njegovo telo uničeno, subjekt oz. njegovo telesnost pa so prekrile divje rože. Tako telesnost ni več posvečena, ampak razbrzdana in nekontrolirana strast. V drugi kitici sta prva dva verza bistvena za razumevanje subjektovega ontološkega statusa: Nič več moja kri ni slana/in prhnim kot mrtva stebla: kri kot simbol telesnosti ni več močna in slana. Postala je umirjena in sladka. Pesnik je torej prešel v stanje, ko je premagal samega sebe. Zdaj čaka le, da se bo iz njega dvignil naboj duhovnosti, ki ga bo iz tega stanja odrešil. Na tak način je v zadnjem verzu :mišljena pomlad.

ZAVEZANOST RODU, ZEMLJI IN NARODU:

Pri nekaterih pesmih Balantič kri pojmuje kot zavezanost rodu, zemlji in narodu. Taka je npr. pesem Mura, Drava, Soča, Zila. Ostale pesmi, v katerih je kri Balantiču podoba za rod, narod ali domačo zemljo, so Teptana kri, kjer se motiv krvi kot telesa povezuje z motivom krvi kot rodu, in Veliki greh ter Sen o vrnitvi. Sicer se tu kri ne pojavlja kot glavna podoba, temveč kot drugotna, ki se tesno povezuje z »odhodom od doma«. Balantič daje krvi metaforični pomen povezanosti z domom.

Sen o vrnitvi

Ko boš, tujina, vso mi kri izpila,
ko neizgovorjena bo beseda
prišla kot ogenj mi na usta bleda,
bo davna želja ognju me vrnila.

/…/
Domači kraj, kako mi spet bo drag!
Kako bom ljubil gore razkopane,
dokler ne bom med njimi tih zaspal.

(Balantič 1991: 79)

Pesnik se bo po več letih, preživetih v tujini, vrnil v domači kraj, kjer bo živel in mu bo lepo, dokler ne bo umrl.

POMEN KRVI, POVEZAN S TRANSCENDENCO IN BOŽJIM :

Izrazito krščanski svetovni nazor je Balantiča oplemenitil, tako da je pomen krvi kot prepuščenosti Bogu zazvenel le v nekaterih tehtnejših stvaritvah. Kri mu je postala tekočina, ki izvira za blagoslov. Poleg dejstva, da je umirila vrenje (v čutnem pomenu besede), je poduhovljeno zaživela kot kri izbranca, Božjega najditelja, ki mu ni treba več tega sveta, ampak je povsem uperjen v posmrtnost. V znamenitem Vencu, XII sonet pravi:

XII sonet venca

Drhteč v veselju legam na oči,
neznana topla slast mi kri prevzema,
ne bom izvil se iz božjega objema,
zato blagoslovljena kri kipi.

(Balantič 1991: 60)

Kri ne kipi od strasti, ampak od zveličanja, ki ga je subjekt, v katerem se nedvomno skriva mladi Balantič, dosegel s premagovanjem svoje telesnosti. Kri kot prvoten pomen (strast telesa), se je prevrednotila v blagoslovljeno tekočino.

Hipoteza za zemljo

Zemlja kot simbol telesnosti, domačije in rodu.

TELESNOST:

Zemlja je bila Balantiču motiv neukrotljive želje po telesnosti (zemskosti, ozemljitvi), morda celo bolj kot kri, kajti zemlja je živa stvar, iz nje poganjajo plodovi, kar je uspela metafora za telo. A zemlja je Balantiču mnogo več kakor le metafora, je absolutna prvina, ki mu je na nek način odvzeta (moral se je preseliti v Ljubljano, proč od doma, moral je preživeti strašne dneve v taborišču Gonars). Zaradi tega je tako navezan nanjo. V naslednji pesmi je ta navezanost še bolj razvidna:

Ob sončni daritvi

Nebo je podobno bledemu zvonu,
prišli so oblaki, duhovni svetli,
razpeli so roke proti zatonu,
sončna daritev gorko krvavi.

Položil sem njeno glavo na srce si
kot ljubljeno truplo na živo zemljo,
naj ve, kaj sence trpe pod drevesi,
preden se nočni cvetovi odpro.

(Balantič 1991: 14)

Druga kitica se začenja s komparacijo, ki nakazuje odnos Balantiča do zemlje. Zemlja mu je zavetje, naročje in varen pristan, kar je sicer najbolj pogost pomen te podobe pri Balantiču, ob »smrti« in seveda »rodu«. V tej pesmi je hotel pesnik izraziti materinsko navezanost na zemljo. Izročitev trupla zemlji tako ne pomeni pokop, temveč sprejetje v varno naročje.

DOMAČIJA:

V pesmi Žalostinka je zemlja prikazana kot domačija, ki jo je pesnik zapustil:

Žalostinka

Bil doma, doma sem,
gruda, težka kakor zlata ruda,
hlebec, dar očetovega truda –
oh, želje, ki vsako noč jih pasem.

(Balantič 1991: 37)

Tu zemlja postane težka gruda, ki je dragocena, saj jo Balantič primerja z zlato rudo. Gruda – ruda je sicer težka, ker se subjekt zaveda, da jo mora zapustiti. Hkrati pa se zaveda greha, ki ga je s tem storil. Ločitev od ljubljene zemlje Balantiču pomeni mnogo več, kakor mu pomeni ločitev od krvi in rodu.

ROD:

Balantičeva preroškost se ob zemlji nanaša tudi na rod. Pesnik je večkrat izrazil občuteno stisko, da bo ostal njegov rod brez potomcev in bo z njim izumrl. V naslednji pesmi je lepo razvidna povezava med rodom in zemljo.

Tožba neplodnega

Sončna je zemlja v večerni
višnjevi luči,
strast mojih blaznih očetov
me zadnjega muči.

/…/
Ljubim zemljo,
bolestno, kakor so oni ljubili,
ljubim njihove kot brazde sive glavé,
zakaj mi neplodnost so podelili?

(Balantič 1991: 106)

V tej znameniti pesmi s podobo zemlje, pesnik ljubi in opeva njeno sončnost v večerni luči. S tem izraža zemljino pomembnost in svetost oz. posvečenost. Primerjava zemlje s samim seboj je tu posrečena; zemlja, ki je plodna, in subjekt, s katerim je zapisana smrt rodu. Zemlja je bila očetom dana, sami so iz nje dobili plodove, sami so tudi nadaljevali zarod. Balantič pa zemlje ni dobil. Zapustil jo je in z njo tudi rod in se tako sam obsodil na smrt. Zemlja je telo in velika mati, ki jo je Balantič zatajil. Zaveda se, da se bo rod z njim končal.

Hipoteza za ogenj

Ogenj izraža zaznamovanost in posvečenost oz. blaženost.

ZAZNAMOVANOST:

V naslednjem sonetu je zaznamovanost lepo izražena.

Zaznamovani

Med sivimi zidovi mladih let
ležijo zakopani žalostni spomini.
Pijana duša ob priprti lini
strmela je na razdejani svet.

Moj oče bil je na steber pripet,
ob njem klečala mati v bolečini
in v njeni je raztrgani globini
zamiral srcem starega drget.

Otroci smo zbežali v gluho noč,
ljudje so vžgali v čelo nam obroč,
da bo beračev vsakkdo brž spoznal.

Življenje je udarilo ob kamen
in zagorelo v divji, blodnji plamen.
V spoznanju težkem blazen sem postal.

(Balantič 1991: 71)

Ogenj je v tej pesmi drugotna podoba, ki izraža zaznamovanost. Zgornji sonet iz cikla Na blaznih poteh je prvi. V njem je Balantič izrazil stisko, ki jo je občutil kot človek in pesnik. Večkrat je v navezavi nase uporabljal podobo berača, kar je treba razumeti v zvezi s socialno stisko, ki jo je doživljal. Nato je podobo privzel za pesnika. V omenjeni pesmi lahko razumemo ognjeno zaznamovanost kot zavedanje, da bo nekoč pesnik žrtev, dar, ki ga navadno v krščanski simboliki zaznamuje plamen, ki izgoreva. Pesnik je v bistvu berač, blaznež, ker mu je dana večja občutljivost kot navadnemu človeku in zmore globlje zavedanje stvarnosti.

POSVEČENOST OZ. BLAŽENOST:

Podoba ognja v naslednjem sonetu je združena z njegovo celotno zasnovo, ki nam v spomin prikliče posvečenost.

Sonetni venec

Drhteč v veselju legam na oči,
neznana topla slast mi kri prevzema,
ne bom izvil se iz božjega objema,
zato blagoslovljena kri kipi.

Naj ne preštejem posvečenih dni,
moj Oče, naj ljubezen me razvnema
in naj bom dolgo, dolgo bakla nema,
ki potnikom samotnikom v noč gori.

Saj sam bridko okusil sem iskanje
in vem, kako so ranjena kolena,
ki jih ožge nemirna sla ognjena.

In Ti si tako dober, saj z menoj
si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj,
Gospod, podaril si mi odpuščanje!

(Balantič 1991: 60).

Balantič hoče v Sonetnem vencu preiti iz stanja zemeljskosti v stanje blaženosti. Ogenj ne gori več za pesnika in ne pomeni mu več telesne zaznamovanosti. Gori za druge in za Boga. To je božji ogenj, ki je v nasprotju s telesnim. Balantič je tukaj poskusil raztelesiti tudi ogenj, ker ga je iz zemeljskega obrnil v nadzemeljskost. S tem je pripravil pot svoji ognjeni žrtvi, da ni samo fizična, ampak predvsem duhovna.

Sklep

Na kratko gre pri kognitivni teoriji Georga Lakoffa za preslikavo neke nam znane izkušenjske sheme na manj znano oz. abstraktno, npr. izkušnjo, ki jo imamo s potovanjem, preslikamo na abstraktno vsebino oz. izkušnjo ljubezni (primer: njun odnos je zašel v slepo ulico). V liriki Franceta Balantiča tako lahko zaznamo, da metafora vključuje razumevanje enega področja izkustva (v našem primeru npr. krvi) v okviru drugega (zemlja, narod, prepuščenost Bogu). Kri razumemo zato kot preslikavo s področja vira na področje cilja. Izkustvo krvi kot raztelešenosti je precej normalno in ni nenavadno, kakor je npr. izkustvo krvi kot prepuščenost Bogu. Enako se dogaja z metaforo zemlje (telesnost, zavetje, rod), ki se včasih istoveti, včasih pa razlikuje s preslikavo, ki jo hoče označiti, in podobno s tretjo obravnavano metaforo v tej razpravi – ognjem (zaznamovanost, darovanje). Glede na ta dejstva lahko trdimo, da je metafora eden glavnih mehanizmov poezije, s katero dojamemo abstraktne pojme in opravljamo abstraktna sklepanja. Prevladujoča metoda v članku je formalistična metoda, saj se je avtor osredotočil na literarno delo, na njegov stilni, estetski videz.