Daj mi roko, Veronika

Iz Wikiverza

Roman[uredi]

Daj mi roko, Veronika Nade Matičič je realistično psihološki roman, ki se opredeljuje na razmerje sodobne vzgoje do mladine. Izšel je leta 1970. Delo obsega 300 strani oziroma 100 000 besed in je deljeno na tri dele, deljene na poglavja.

Zgodba[uredi]

Osemnajstletna dijakinja Veronika Kralj, hči vplivneža, učiteljici slovenščine Ani Malovrhovi dela preglavice. Ana se kjub temu odloči raziskati dekletovo ozadje, saj se je kot najstnica tudi sama neskladala z okolico.

Malovrhova na šoli za gostinstvo pod okrilje dobi skupino otrok, med katerimi še najbolj izstopa bistra in uporniška Veronika, v kateri prepozna sebe kot najstnico. Z dekletom se spoprijateljita po pogovoru v Tivoliju. Obe imata zaradi tega težave v šoli, saj Veroniko sošolci obtožijo lizunstva, Ano pa zaradi zagrizene borbe za dekle in posledično slabega odnosa do ostalih učencev in kolektiva odpustijo. Po končnih izpitih se rešita šolskega "zapora" in izgubita stike. Zopet se srečata čez dve leti. Malovrhova se znova znajde v vlogi pedagoginje na novi šoli, kjer ji ne kažejo spoštovanja. Veronika ji prizna porazno ljubezensko razmerje z Rutarjem, enim od učiteljev, in naznani novo ljubezen, inženirja Sušnika. Malovrhova začuti, da se ji mora izpovedati glede njene neuslišane ljubezni do Marka Gradišnika, a se prej razideta.

Ani tudi na novi šoli grozi odpust, saj s kolegom Kovačem javnosti v članku razkrijeta dejstva o neorganiziranosti šolskega kolektiva. Ko teče zadnja ura in učenci to izvedo, se na njeno začudenje temu uprejo in ji priznajo, da je hvalevredna pedagoginja, četudi sama ni istega mnenja. Tisti dan jo premaga hrepenenje in obišče Marka. Po odnosu se zgrozi sama nad sabo in obupa nad ljubeznijo. Na koncu se le preda in se odloči, da se vrne v svet, četudi se ji zdi nesmiseln.

Kritika, literarna zgodovina[uredi]

Roman je portret človeka, ki je brezupno sprt z vesoljnim svetom in se v tem svojem sporu nemočno opoteka od frustracije do frustracije. Vzrok razkola je jasno prikazan: osrednja oseba knjige je namreč naravnost obsedena od tiste dokaj znane in razširjene metafizične antropologije, po kateri naj bi bila edino človeška materialna nezainteresiranost, družbena upornost, občudovanje klasične umetnosti in pa vračanje k naravi. Razumljivo je, da se stvarnost danes in tukaj noče ravnati po takšni izmišljeni antropologiji, kot se ni hotela še nikoli in nikjer. Na to pa reagira upodobljena junakinja z na trenutke naravnost že bolestno neprilagodljivostjo in trmo, ki jo glede na vpletene mladostne spomine očitno treba jemati kratko malo kot neodmisljivo jedro njene osebne konstitucije in temperamenta. (Kramberger)

Viri[uredi]