Cvetje v jeseni

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

V Sloveniji je kmečka povest Cvetje v jeseni široko poznana. Poleg knjižne uspešnice, smo si lahko ogledali film, ki je v režiji Matjaža Klopčiča nastal leta 1973. Največ se je s Tavčarjem ukvarjala Marja Boršnik, ki se je s študenti odpravila v kraje, kjer se povest odvija, in od hiše do hiše rekonstruirala realno ozadje Tavčarjeve fiktivne pripovedi.

Povzetek članka[uredi]

Obravnavani članek je napisal Miran Hladnik, slovenski literarni zgodovinar, ki se je veliko ukvarjal s kmečko povestjo.

Cvetju v jeseni (1917), ki ga je napisal Ivan Tavčar, pripišemo dva žanra kmečke povesti. Idilična povest, kar se izraža z veliko folklorne motivike, in patriotska povest, ker vsebuje veliko izjav, ki temeljijo na narodnem ozaveščanju. Avtor članka govori, kako je delo hotelo biti primer usklajevanja nasprotij med mestom in vasjo, vendar ta poskus umestitve meščana na vas in poskus poroke s kmečko deklo ni uspel. Skozi članek nam pisec poda tudi drugo plat. Pisec nam ne pojasni samo problema sklicevanje ženina na preveliko starost, pač pa se druga plat potrjuje z identifikacijo naslovnega cvetja kot 'močvirska parnasovka'. Metafora "cvetje v jeseni" se ne nanaša na junaka, ampak pa na avtorja in njegovo ponovno rojstvo v literarni umetnosti, hkrati pa simbolizira junakovo ljubezen.

Analiza članka[uredi]

Članek na začetku zanima žanr pripovedi. Brez dvoma pripoved pripada žanru kmečke povesti, ker se pripoved dogaja po večini predvsem na kmetih. „Kmečka povest ni določena le z mikroprostorom (njiva, hlev, gostilna, gozd, kmečka hiša), ampak tudi s pokrajino, v kateri se dogaja“ (Miran Hladnik, Povest, Ljubljana: DZS, 1991). Osrednja problematika je tako postala eksistenca domačega doma. Da ima ta kmečka povest tudi podpomensko oznako idilična povest, pokaže poudarjena folklorna motivika. Tako v pripovedi največkrat opazimo praznične motive (žegnanje, vasovanje, nedeljska noša…), prisotni pa so tudi delovni motivi (košnja, ki je opisana celo kot praznik). V Cvetju v jeseni lahko govorimo tudi kot o domovinski ali patriotski povesti. Za to sta odgovorna dva odstavka iz povesti, polna domoljubne patetike:

"Slovenska kmetica, še vedno te premalo spoštujemo! Podobna si muli, ki ogarana in odgrnjena vozari po andaluškem skalovju! Pridna si pri delu, vedno v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož preveč v pivnice ne znosil, da bi otroci ne spridili. Malo imaš od življenja, uboga ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina skupaj ostala! Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter ješ, kar možu in otroku ostane!"

"Časi prihajajo, ko se za malenkosti ne bomo več ruvali. Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo! V to moramo delati vsi, na to misliti takoj, ko se zavedamo življenja, misliti takrat, kadar se odločimo za poklic, in predvsem tedaj, kadar se ženimo! Kdor se ženi, naj se ženi tako, da mu bo zakon oklep, ki ga še bolj zveže z domovino in otroke naj rodi, ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!"

Iz odstavkov lahko razberemo veliko besed, ki se nanašajo na slovenski narod, poleg teh, v celotnem besedilu jih je še veliko več kot pa smo jih v teh dveh odstavkih razbrali, še: slovenska duša, slovenska planina, slovenska Ljubljana, slovenska zemlja, slovenska povest itd. Trditev, da je pripoved domovinska podpira tud zaimek naš: naš Blegoš, naši snežniki, naša zapuščena mater, naše gorovje itd. V članku tako lahko zasledimo, da se je pisec članka poglobil v žanr, motiviko, kasneje tudi s samo temo.Ker se avtor članka ukvarja z enim določenim literarnim delom, lahko trdimo, da gre za literarno zgodovino, ki pa se prepleta z literarnimi teorijami. Literarne teorije se v članku nahajajo v razlagi žanra, motivov in teme.


Članek raziskuje področje žanrov, ki se prepletajo v pripovedi. Pisec članka nameni lepo število besed žanru kmečke povesti in idilične pripovedi, poleg tega pa jo pojasni in argumentira še drugo vrsto povesti, patriotska povest. V članku je lepo razvidno, da je avtor raziskoval tudi Tavčarjevo odločitev, da je napisal povest s takšno temo, hkrati pa pojasnjuje avtorjevo ozadje z naslednjim citatom:

"Tavčarjeva literarna tematizacija kmetstva in meščanstva ima tudi avtobiografsko podlago. Bil je iz revne družine in je otroštvo preživel na vasi, v zrelih letih pa sta z ženo bogato posestvo na deželi in se v starosti preselila tja. Sicer je bil Tavčar meščan, celo zgled uspešne meščanske kariere: študiran, z meščanskim poklicem, ki mu je prinašal lepe zaslužke, poročil se je z eno najbogatejših ljubljanskih nevest in predsedoval bančnemu svetu" (Miran Hladnik 2008: 73).


V članku je mnogo različnih dokazov na vprašanja, ki si jih je zastavil avtor članka. Posledica je, da je prišlo tudi do več ključnih vprašanj. Prvo ključno vprašanje bi se morda lahko tudi izpostavilo, kajti o njem se je avtor največ razpisal. Pomembno je vprašanje o pomiritvi nasprotij med mestom in vasjo, čeprav je bila ta zamisel obsojena na neuspeh, ker podobnih primerov v naši literarni zgodovini predtem ni bilo. Zakaj je povest nastala pove naslednji avtorjev citat :

"Povest je zrasla iz Tavčarjevega načrta pomiritve nasprotij med mestom in vasjo. V tem je pisatelj sledil liberalno demokratičnim prizadevanjem nemške kmečke povesti Bertholda Auerbacha, ki prav tako kot Tavčar velja za »poetičnega realista«, še bolj pa ga je treba pripisati njegovemu sklepanju, da bo v kriznih vojnih in povojnih časih narodu mogoče preživeti le, če bo pozabil na razredna nasprotja, ki ga razdvajajo, šibijo in manjšajo njegove preživetne sposobnosti. Cvetje v jeseni si je zadalo stremljiv načrt, s pokmetenjem meščana in njegovo poroko s kmetico simbolično zalepiti družbene razpoke in popraviti neustrezno socialnoslojsko strukturo naroda." (str. 72.)

Pri vsem tem avtor navaja še nekaj podobnih, vendar ne tako radikalnih predlogov kot je Tavčarjev. Tako omeni Gadje gnezdo (1918) Vladimirja Levstika, kjer se slovenski dom brani tuje, tj. avstro-ogrske vojske in mesta, ki je v nemški in židovski lasti. V predzadnjem letu 2. sv. vojne, roman Draga Ulage Bele zvezde ponavlja Tavčarjev eksperiment, ampak poskus vračanja meščana na vas ni uspel.Ulaga je zato testiral vrnitev tovarnarjeve hčerke na kmete. Ta načrt je sicer uspel, ampak v tem primeru vseeno ne gre za pravo meščansko-kmečko zvezo, saj sta oba mlada junaka študirana.

Torej sprašujemo se, kaj je krivo za neizpeljano poroko in za neuspelo pokmetenje. Tako pisec članka izpostavi tri netipične točke 1. da je kandidat za prevzem kmečkega gospodarstva meščan, 2. da ni več prav mlad in 3. da se želi poročiti na svoje. Prvo točko smo že obdelali in je pojasnjena tudi v citatu. Drugo točko, zadeva žanrsko pravilo, in se jo lahko pojasni na ta način, da star kandidat nima možnosti za prevzem gospodarstva, saj predstavlja preveliko tveganje. Tavčar pojasnjuje že z naslovom Cvetje v jeseni, kjer se beseda jesen nanaša na jesen življenja, tj. starost, kar pomeni, da je kandidat prestar za ustanovitev novega kmečkega doma. Vemo tudi, da je ustvarjanje novega doma v slovenski kmečki povesti dokaj redek pojav, želje po novem domu v tujini pa so zapisane negativnemu izidu. Zaplet bi ovirala moralna hipoteka, ker se je bivši lastnik kmetije, katero je kupil junak Cvetja v jeseni, odselil v Ameriko zaradi socialne stiske. Tudi povesti bi težko dejali idilična povest, ker glavna junakinja na koncu umre, a konec ni popolnoma negativen. Žalost pokrijeta rojstvo Metinega bratca in optimizem pripovedovalca na koncu povesti, kjer pripovedovalec pravi, da naj bodo vsaj drugi meščansko-kmečki zakoni uspešni. To pa poda lepe možnosti za naslednja literarna dela.

Drugo ključno vprašanje, vendar morda manj pomembno, bi bilo, kako si lahko interpretiramo naslov kmečke pripovedi. Ena izmed razlag, ki jo je zapisal Miran Hladnik v svojem članku:

"Na kaj bi lahko meril naslov povesti, če ne na ljubezen v poznih letih? Preverimo, v kakšnih zvezah se pojavljata besedi cvetje in cveteti. Niz cvet* zapiše Tavčar 27-krat, konkretno govori o hudičelah (rododendronu), murkah, jagodovem cvetu, ženinčku (zvončku), zvezdicah (planikah) in Kristusovih srajčkah; zadnje štiri so bele barve in asociirajo na nedolžnost. Kako je izbiral med cvetjem, da bi bolje ustrezalo simbolnemu sporočilu, je videti iz sprememb v rokopisu. Nihal je med cvetjem rdečih jagod in Kristusovih srajčk in se naposled odločil za slednje. Te najde Meta pozno jeseni, ko ne cveti nobena druga roža več, na Blegošu, v trenutku, ko ji Janez razodene svoje načrte. Ker se Janez s temi rožami izrecno primerja, smemo trditi, da so naslovno "cvetje v jeseni" rože z imenom Kristusove srajčke." (str. 76.)

Včasih so Kristusove srajčke uporabljali za zdravljenje epilepsije in živčnih napadov oz. za pomiritev. Študentje naj bi jih poklanjali tudi svojim izvoljenkam. Roža je ima zelo enostavno obliko: en sam srčasto oblikovan stebelni list in en sam bel cvet. Ker je Meta trpela za srčno hibo, se srčasti stebelni list z njo tudi povezuje, Meto pa v trenutku ljubezenskega razburjenja pomiri beli cvet. Druga bolj verjetna možnost je, da je Tavčar izbral rožo, ker slednja s svojim latinskim imenom Parnassia palustra 'močvirska parnasovka' in s svojim cvetenjem v jesenskem času simbolizira Tavčarjevo pozno delo v literaturi. Cvetje v jeseni imamo lahko tudi za avtopoetski naslov. Razlog za to najdemo v tem, ker Parnassia palustra priziva v zavest grško goro pesnikov Parnas. Torej se naslov ne naša na junakovih 38 let, temveč na pisateljevih 66 let. Ker je bil Tavčar v svojem življenju zelo politično usmerjen, ga je politika prisilila v pozno obdobje ustvarjanja. Tudi pri Ljubljanskem zvonu so ga tako rekoč že odpisali. Pisatelj je povest napisal zato, da bi dokazal svojo pisateljsko kompetenco in gibljivost.

Zaključek[uredi]

Poskus pomirjenja meščanstva na kmečkega življenja sicer ni uspel, pomeni pa novo rojstvo v Tavčarjevem literarnem delovanju, ko ga je politično udejstvovanje zaustavilo. Naslov Cvetje v jeseni ni naslov, ki bi govoril o glavnem junaku, ampak se aplicira na pisatelja. S samo pripovedjo je Tavčar Slovencem želel sporočiti, da bomo z nesodelovanjem meščanstva in naših vasi v povojnih časih težko preživeli, želel pa je tudi sporočiti, da je še vedno zelo pisateljsko vitalen. Pri vsem tem pa avtor dodaja, da naj ne pomnimo Tavčarja zgolj kot pisatelja, pač pa ga moramo poznati tudi kot vplivno politično osebnost tistega časa.

Viri[uredi]

Miran Hladnik: Cvetje v jeseni, Slovenski jezik, literatura , kultura in mediji. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2008. 69-78.


Literatura[uredi]

Miran Hladnik: Povest. Ljubljana: DZS (Literarni leksikon, 36), 1991.

Miran Hladnik: Slovenska kmečka povest. Ljubljana: Prešernova družba, 1990.

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo; Ljubljana: Založba Borec, 1976.

Zunanje Povezave[uredi]