Cjajnik

Študentka slovenistike.

O Novi pisariji

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti. Izhajali so med letoma 1990 in 2002. Naslov knjige parazitira na naslovu njegove satirične pesnitve Franceta Prešerna s prvotnim naslovom Kranjska pisarija. Avtor Miran Hladnik v uvodu nadrobno razloži, od kod mu asociacija.

Pismenost

Pismenost ni vedno pomenila istega kar angleški izraz literacy. V začetku 19. stoletja je v slovenskem prostoru pomenila slovnico. Danes pa izraz pismenost ne pomeni zgolj 'znanje branja in pisanja', pač pa s tem terminom opredeljujemo 'znanje, poznavanje česa sploh'. V tem smislu govorimo o digitalni pismenosti, informacijski, medijski, ekološki, prometni, kartografski, plavalni, funkcionalni, finančni, čustveni, matematični ali številčni, bralni, kulturni, politični ... pismenosti.

Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami. Danes lahko mirno trdimo, da so nepismeni tisti, ki ne obvladajo osnov sodobne komunikacije: ne znajo poiskati informacij na internetu, ne znajo jih hitro selekcionirati in ne znajo napisati navadne e-pošte, kaj šele klepetati na forumih in v blogih. Nalivemu peresu grozi izumrtje, lepo oblikovani rokopisni izdelki bodo slej ko prej postali veščina redkih.

Wikipedija

Wikipedija in sestrska spletišča pod okriljem neprofitne organizacije Wikimedia so metafora sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe. Wikimedijina spletišča so z izjemo Wikivira namenjena gojenju skupinskega avtorstva.

Wikiji

Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij.

Wikimedijina spletišča zajemajo:

- spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)

- Wikivir (za stara besedila v javni lasti)

- Wikiknjige (za naše knjige in priročnike)

- Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja)

- Zbirko (za slikovno gradivo)

- Wikislovar

in še druga spletišča

Domače naloge

Slavistična revija

Kaj je Slavistična revija

Slavistična revija je osrednji slovenski znanstveni časopis za področje jezika in literarne vede. V njej se objavljajo slavistične teme, poudarek pa je na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti. Poleg tega lahko v njej najdemo tudi članke, ki prinašajo korespondenco, članke o rokopisih, zapiskih in redkih tiskih, etnografske prispevke, članke o biografijah pomembnih strokovnjakov in ustvarjalcev, prispevke, ki prinašajo bibliografije, članke o delovanju Slavističnega društva in drugo, saj je revija zasnovana širše humanistično.

Na kratko o zgodovini izhajanja

Izhajati je začela leta 1948. Zamišljena je bila kot četrtletnik, a je izhajala v različnem obsegu. Do leta 1949 jo je izdajalo Slavistično društvo v Ljubljani, kasneje sta se kot izdajatelja pridružila še Inštitut za slovenski jezik in Inštitut za literature pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Od leta 1967 pa revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije. Kot samostojna priloga revije je v letih 1955, 1956 in 1958 izšla še Linguistica, ki je bila namenjena predvsem bralcem jezikoslovcem v tujih deželah (članki so nastajali večinoma v tujih jezikih, s slovenskimi povzetki) in se je kasneje osamosvojila.

Uredniki

Uredniki Slavistične revije so eminentna imena, vrhunski strokovnjaki in raziskovalci na področju slovenskega jezikoslovja in književnosti.

• Anton Ocvirk (1948–1963)

• Tine Logar (1967–1969)

• Jože Toporišič (1970–1977)

Leta 1981 se je uredniško vodstvo razdelilo na več tematskih uredništev, v katerih so med drugimi delovali Franc Zadravec, France Bernik, Janko Kos, Alenka Šivic Dular ... Danes je glavni in odgovorni urednik revije Miran Hladnik. Področna urednika sta Ada Vidovič Muha (za jezikoslovje) in Vladimir Osolnik (za literarne vede). Delo tehnične urednice opravlja Urška Perenič.

Moje mnenje o Slavistični reviji

Kaj si mislim o zares vrhunskem strokovnem periodičnem tisku, ki ima dolgoletno tradicijo in s katerim so povezana najbolj zveneča imena slovenskega jezikoslovja in književnosti? Brez dvoma Slovenci potrebujemo tovrsten časopis, če se želimo boriti ne samo za ohranitev, pač pa tudi za plemenitev svojega jezika na vseh ravneh. In verjamem, da to želimo. Revija je zasnovana premišljeno, prispevki v njej (razprave, ocene, poročila …) so pisani v strokovnem in znanstvenem jeziku, marsikateri je povzet v angleščini. Zagotovo ta rjavordeča publikacija sodi na nočno omarico vsakega slavista oziroma slovenista, ki želi oziroma hoče spremljati, kaj se seje in žanje na polju stroke. Tudi njen format je ravno pravšnji, da lahko potuje marsikam, bodisi v torbici, aktovki, nahrbtniku, potovalnem kovčku ali preprosto v rokah, na primer iz šolske zbornice do kabineta učitelja slovenskega jezika.

Naj povem še to, da je Slavistična revija prihajala na moj naslov kar dvajset let, bila sem namreč naročena nanjo. Odpovedala sem jo šele, ko se je pojavila na spletu, saj tako imenitnemu branju res ne kaže odmerjati mesta v zadnjem kotu podstrešja, pa če tam še tako zvesto čaka na čas, ko bo spet ugledalo luč dnevne svetlobe, ko ga bo kak svojevrsten sladokusec potegnil iz škatle, v kateri je bil nekoč pralni stroj. Ob tem sem se počutila nekako tako kot Cankar, ki je zatajil svojo mater, pa vendar … tisti med vami, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen vame.

Faksimilirana izdaja Cankarjeve Erotike iz leta 1899

Alfonz Gspan FAKSIMILIRANA IZDAJA EROTIKE IZ 1899 SR 1969, letnik 17, št. 1

Leta 1969 smo Slovenci, predvsem slovenska literarna in kulturna srenja, obeleževali petdesetletnico smrti Ivana Cankarja in tako je bila tej obletnici tematsko v celoti posvečena prva številka letnika 17 Slavistične revije. V njej najdemo kar triindvajset različnih prispevkov, ki so razdeljeni v štiri tematsko naslovljene sklope - Razprave, Pregledi in zapisi, Ocene, Gradivo.

Pritegnil me je prispevek Alfonza Gspana, ki ocenjuje v tem letu izdano faksimilirano izdajo Cankarjeve pesniške zbirke Erotika iz leta 1899.

Gspan v svojem članku navaja, da imajo faksimilirane izdaje rokopisov in tiskov na Slovenskem kar lepo tradicijo; izpostavlja, da je že v začetku stoletja Tiskarna Blaznik izdala tiskarski rokopis Prešernovih Poezij, Akademska založba je pred drugo svetovno vojno izdala Brižinske spomenike in Trubarjev Katekizem, po vojni pa smo dobili še precej drugih faksimiliranih izdaj, med drugimi Trubarjev Abecedarium, Vodnikove Pesme za pokušino, Prešernove Gazele in Sonetni venec.

Načrtnega izdajanja faksimilov se je lotila založba Mladinska knjiga, in sicer z zbirko Monumenta litterarum slovenicarum, ki jo urejajo slovstveni zgodovinarji in bibliotekarski strokovnjaki Alfonz Gspan, Marja Boršnik in Branko Berčič.

Zbirka ima bliofilski in znanstven značaj, do l. 1969 pa so v njenem okviru izšli faksimili cenzurno revizijskega rokopisa Prešernovih Poezij, rokopisa in knjižne izdaje Krsta pri Savici, rokopisa Gregorčičevih Poezij iz 1882 in prve izdaje Cankarjeve Erotike, pa tudi faksimilirana izdaja Dalmatinove Biblije.

Gspan v nadaljevanju svojega članka navede, da je spremno besedo v faksimilirani izdaji Erotike (O nastanku in usodi Cankarjeve Erotike) napisal France Bernik, nato pa izdajo vsebinsko tehnično podrobno analizira in povzame v mnenje: »Če zrel človek danes presoja ciklus kot celoto, učinkuje nanj spričo svoje življenjske neposrednosti in izpovedne iskrenosti naravnost pretresljivo.«