Citiranje in reproduciranje umetnin

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Mogoče bo še koga zanimalo, kako citirati umetnine. Vprašanje je zastavil Boštjan, ki bi želel uporabiti posnetke Van Eyckovih slik v nizozemskem muzeju lepih umetnosti, ki jih je našel na Youtubu.

Sklicevati se na naslove objav, javno dostopnih ali manj dostopnih, ni problematično. Na Youtubov klip se sklicujemo, ker ni podatka o avtorju, samo z naslovom, lokacijo in datumom; hiperlink https://www.youtube.com/watch?v=1IZxr6eGJqk dodajti za tisk ni smiselno, ker ga nihče ne pretipkava v iskalno polje in ker ni dovolj trajen. Torej:

The Stay At Home Museum – Episode 1: Jan van Eyck. Youtube 8. aprila 2020.

Drugače pa je z vključevanjem dela ali njegovega posameznega kosa v drugo delo, recimo v obliki posnetka zaslona. Včasih je veljalo nenapisano pravilo, da do 20 % tujega dela še gre, v digitalnih časih pa se je ta 20-odstotna toleranca nekam izgubila in jo lastniki avtorskih pravic preganjajo celo v učbenikih in čitankah, kjer je bila svojčas samoumevna. Pri slikah je objava izreza enako problematična kot objava cele slike. Vse to se vendarle dá ob izrecnem dovoljenju lastnika avtorskih pravic oz. lastnika fizičnega dela. Pridobivanje takih dovoljenj, bodisi zastonj (with courtesy of) ali za denar, je zoprn in ne nujno uspešen posel: za natis bi še dovolili, za objavo na spletu pa ne več. Pa tudi spletna mesta, kjer se reprodukcija pojavi, se med seboj razlikujejo: na Facebooku se tolerira marsikaj, ker/če ne gre za javno mesto, na Wikipediji, kjer je vse objavljeno pod licenco CC, pa so dovoljene samo objave posnetkov del v javni lasti.

Slikar van Eyck (1390–1441) je seveda v javni lasti, niso pa take narave klipi z njegovimi deli na Youtubu niti razlage umetnostnih zgodovinarjev na njih, zato je bolje poiskati kak drug vir, recimo Europeano, kjer je veliko umetnin opremljeno z licenco CC in jih torej lahko mirno reproduciramo.

V principu bi tudi v državah, ki ne poznajo svobode panorame, lahko reproducirali artefakte, katerih avtorji so umrli pred več kot 70 leti, vendar države reprodukcijo ovirajo na različne načine, pri nas prek Zakona o varstvu kulturne dediščine. Za nizozemski muzej lepih umetnosti, ki je na Youtubovih posnetkih, ni jasno, kakšna je njegova politika: ali si stare mojstre lasti, ali z reprodukcijami služi in za kakšen namen sploh napravi posnetek za uporabnika.

Najvarneje je poseči po reprodukcijah v Zbirki (Wikimedia Commons), ker pravice za objavo tam strogo preverijo in ker so slike objavljene pod licecno CC, tule je npr. van Eyckov opus.

Če imamo doma besedila, fotografije, slike ali druge umetnostne izdelke, ki so jim avtorske pravice že potekle – fotografirajmo jih in postavimo v Zbirko, da bodo od njih imeli kaj tudi drugi.

Slovlit 5. feb. 2021