Bremena in radosti časov
| Bremena in radosti časov | |
|---|---|
| Avtor | Joži Munih - Petrič |
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Založnik | Kmečki glas |
| Datum izida | 1979 |
| Subjekt | slovenska književnost |
| Vrsta medija | tisk |
| Št. strani | 249 |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 12360199 |
| UDK | 886.3-32 |
V romanu Bremena in radosti časov (1979) Joži Munih - Petrič so prikazane pretresljive usode kmečkih ljudi pred prvo svetovno vojno in po njej. Čeprav je življenje za veliko prebivalstva takratnega časa bilo težavno, se med tegobe prepleta tudi radost mladosti in veselja.
Vsebina
[uredi]Pred prvo svetovno vojno je bila pridna roka veliko več vredna kakor bistra glava. Že od malega so starejši otroke učili kako se na kmetiji preživi in koliko truda je potrebno vložiti v obstanek domačije. Le malo ljudi si je na svoji domačiji lahko privoščilo hlapce in dekle, saj na vasi ni bilo izobilja. Ljudje so se med seboj razlikovali po premoženju in po dobroti. Le malokdo je odprl svoja vrata beračem in jih nahranil, pri tem pa so vendarle prevladovali revnejši vaščani. Glavno besedo je imel pri hiši gospodar, žene pa so bile tedaj zelo malo vredne. Novice je tedaj v vas prinašala potovka, saj takrat časopisov še niso poznali. V vas je prinašala vznemirjenje, žene so ob njenem pripovedovanju velikokrat na svoja opravila pozabile.
Življenje ni bilo takrat nikjer popolnoma ugodno; še težje razmere je imel hribovski kmet, saj je bila zemlja slabša in vanjo je moral vložiti še več truda. Vsi gospodarji so se hoteli ravnati po svojih očetih, čas pa je nezadržno hitel in s seboj odnašal stari način življenja in navade.
V ravninski vasi Luža je Ulčarjev Jernej s svojo ženo Marjetko upravljal domačijo. Njun sin Tone se je poročil s Cilko, ta pa je kmalu spoznala, da je namesto moževega očeta v hiši glavna mati. Marjetka je bila stroga, pobožna žena, ki ni prenašala smeha, veselja in razsipnosti. Ko je bila Marjetka še otrok in pozneje v mladostnih letih, si je bila najbolj blizu s svojim očetom Mlinar Oblakom. Ko pa je ta izvedel, da se je hčerka zaljubila v njihovega hlapca Andreja, ga je dal ta poklicati med vojake, možje pa so ga potem nenamenoma pretepli do smrti. Marjetko je to tako potolklo, da se je iz nasmejanega dekleta, spremenila v resno ženo. Tone je upal, da bo Cilkina radost omehčala mater, vendar ona se je za njeno naklonjenost trudila zaman. Le, ko je Cilka rodila sina Ambroža, je tašča z njo lepo ravnala. Ko pa si je opomogla, je bilo vse tako kot prej. Ko je Cilka spet poprijela za delo, ni imela časa vzgajati svojega sina, zato je največ časa preživel z Ulčarjevo babico. Ta ga je naučila pobožnosti in sebičnosti, počasi pa je iz njegovega srca izginjala tudi usmiljenost. Rajši je imel babico, ki je imela po njegovem vedno prav, kot pa lastno mater. Cilka je nato rodila še sina Andreja in dvojčici Anko in Polonco, katerih pa babica zaradi njune živahnosti ni marala; Ambrož ju je zaradi tega tudi večkrat pretepel.
Po Tonetovi smrti je gospodarjenje pri Ulčarjevih prevzel Ambrož. Bil je tako skopuški, da je pri maši namesto cekinov v vrečo metal gumbe. Že od nekdaj so bile ženske zanj ničvredne. Ko pa se je končno zaljubil v vdovo Terezo, ga je dan prej, preden jo je mislil zasnubiti, vzela smrt. Edini dedinji Ulčarjev, Anka in Polona, sta domačijo odstopili bratrancu Andreju. Ta se je poročil z Marico, ki pa mu je rodila pet otrok: Janeza, Marka, Ambroža ter Anko in Polono (z imeni sta pokazala hvaležnost sestričnama).
Sledila je prva svetovna vojna. Država je uvedla prisilno oddajo pridelka, denar je izgubljal vrednost. Vedno več je bilo na vasi mater in žena s črnimi rutami, nekega dne pa je v Ulčarjev dom prišla novica, da je v boju umrl tudi Janez, po komaj štirih mesecih odhoda. Zelo dolgo je trajalo, da so si ljudje opomogli, mučili so jih spomini na vojne grozote, posledice pa so bile vidne tudi na domačijah (kmetije so ostale brez gospodarjev, hlevi in polja so bili zapuščeni …). Komaj so si ljudje malo opomogli od prve svetovne vojne, že se je obetala nova. Brezposelnost je naraščala, prihodnost pa ni obetala nič dobrega.
Po Poloninem padcu, sta ji Andrej in Marica ponudila, naj pride živet h njima. Poloni se po moževi smrti v njegovi hiši ni godilo nič kaj dobro. Blaž, posvojeni sin, se je po smrti Poloninega moža močno spremenil. Začel je pijančevati, pretepal je svojo družino in naj bi tudi porinil Polono po stopnicah. Ko je Andrej zaradi visokih let postajal vse bolj slaboten, je njegovo mesto prevzel sin Marko. Za njega se je govorilo, da je sicer pošten, dobrega srca, vendar premalo možat. Za ženo vzame hči gostilničarja Miha po imenu Liza. Liza, njen oče in njeni bratje so bili vsi na nemški strani, za razliko od Ulčarjevih, ki so bili vsi za partizane (Andrejeva hči Anka je celo postala partizanka). Liza je vse bolj prigovarjala Marka, naj pristopi h belogradistom, ta pa je pri svoji odločitvi, da se ne bo postavil nasproti sorodnikom, vztrajal.
Ko je Marko zasačil Lizo z nemškim komandirjem Herbetom, je odšel h partizanom. Nemci so začeli požigati domačije in zaradi takratnih razmer se je tudi dobrotnikovo srce napolnilo s sovraštvom. Nastopila je zmaga partizanov, kmalu po tem pa so kmetje pristali na dnu človeške piramide. V vas so začeli voziti padle vojake, da bi jih pokopali v domačem kraju. Ko je za smrt Anke izvedela mati Marica, so pokopali tudi njo. Na isti dan je umrla tudi Tereza.
Čas je prinašal spremembe v mesto, kakor tudi na podeželje. Začela je prevladovati industrija in s tem je narasla gradnja tovarn. Veliko kmečkih otrok je šlo delati raje v tovarne, kjer je delovni dan trajal samo osem ur.
Po smrti Andreja, se je sin Marko kljub pritiskom industrije odločil ostati kmet. Ko so se razmere po vojni umirile, je Liza pisala komandirju, naj jo pride iskat, on pa jo je zavrnil. Ona je nato odšla s svojimi brati v Kanado, kjer so odprli svoje gostišče. Lizin oče jim je večkrat pisal naj se vrnejo v domači kraj, njim pa se je to zdelo zelo tvegano, saj so bili v času vojne na napačni strani.
Marko se je zaljubil v prijateljico iz otroštva – Katarino, ki je vabila vaščanske žene, naj se udeležujejo sestankov za enakopravnost. Po večkratnih druženjih je sledila poroka, po tem pa rojstvo treh fantov (Andreja, Marka in Toneta). Kmečke žene so tarnale, da se delo kmetice ne more primerjati z osemurnim delom v tovarni, saj je delo na polju neizprosno in lahko traja ves dan, opraviti pa je treba tudi gospodinjska dela.
Ljudje bodo spoznali, da tovarna ne more izdelati kruha, če zemlja ne rodi žita, katero pa mora obdelati kmet. Če se domačija ohranja, posamezniki niso živeli zaman – človek izgine, rodovi pa živijo dalje.