Branka Fišer: Sprememba tipičnega ustroja junakov v slovenskih romanih po letu 1991

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Opredelitev problema[uredi]

Branka Fišer (2003: 71–91) se je v članku Sprememba tipičnega ustroja junakov v slovenskih romanih po letu 1991 ukvarjala z vprašanjem, kolikšen vpliv imajo družbenozgodovinski in kulturnopolitični dejavniki na tipičnega junaka v slovenskih romanih. Na podlagi prebranih ugotovitev Dušana Pirjevca in Janka Kosa je izhajala iz predpostavke, da so se po slovenski osamosvojitvi značilnosti slovenskega romanesknega junaka spremenile. Za slovenske romane, ki so izšli v času, ko slovenski narod ni imel svoje lastne države, je bil značilen pasiven junak, ki je hrepenel po sreči in se je čutil kot žrtev (prav tam, 72). Romaneskni junaki, ki so jih pisatelji ustvarili po slovenski samostojnosti, pa po hipotezi Fišerjeve teh lastnosti zaradi spremenjenih kulturnopolitičnih razmer ne bi smeli imeti.

Avtorica članka se je raziskovanja lotila tako, da je izbrala tri ključne lastnosti, ki sta jih kot tipične za slovenskega romanesknega junaka označila že Pirjevec in Kos. Nato je proučila dvajset romanov, ki so izšli po letu 1991, in ugotavljala, ali protagonisti vsebujejo te tri lastnosti. Na podlagi tega je na koncu lahko sprejela ali zavrgla svojo hipotezo. Pri tem je bila pozorna tudi na leto izdaje, saj je predpostavljala, da kolikor kasneje po osamosvojitvi bodo romani izšli, toliko bolj spremenjeni bodo junaki romanov.

Analiza[uredi]

Osnova za raziskovanje[uredi]

Kot piše Fišerjeva (prav tam, 72), je treba ločevati med dvema pomenoma besedne zveze slovenski roman. V enem pomenu to označuje roman, katerega pisec je slovenske narodnosti, v drugem pa je poleg denotativnega pomena vsebovan tudi konotativni pomen. To pomeni, da so zraven slovenskega avtorja za oznako slovenski roman potrebne tudi posebne lastnosti. S tem sta se podrobno ukvarjala literarna teoretika Dušan Pirjevec in Janko Kos. Prvi ga je opredelil kot »roman s pasivnim in hrepenenjskih junakom – junakom žrtve« (prav tam), drugi pa kot »deziluzijski roman žrtve s pasivnim junakom, ki na sebi občuti krivično moč stvarnosti« (prav tam).

Da bi preverila svojo hipotezo in ugotovila, kakšen je tipičen slovenski romaneskni junak po letu 1991, je Fišerjeva (prav tam, 75) izbrala tri najbolj izstopajoče lastnosti slovenskega romana, ki sta jih identificirala Pirjevec in Kos. Slovenski romaneskni junak je v prvi vrsti pasiven in nedejaven, zanj je značilna trpnost. Drugi dve značilnosti sta še hrepenenjska struktura in žrtveni položaj junaka. Pasivnost se v romanu kaže kot junakovo razočaranje nad svetom, ki ga ne skuša spreminjati. Prav tako ne posega v potek dogajanja. Za Kosa (v Fišer 2003: 75) je to junak, »ki vztraja ob stvarnosti, zaprt v svojo idealno notranjost, ideale, želje, predstave in spomine, ne da bi jih mogel ali hotel udejaniti navzven«. Junak je nezadoščen in prikrajšan, zato išče srečo, toda to počne z nedejavnostjo, pasivnim pričakovanjem in trpnim sprejemanjem sveta. »In prav to trpno pričakovanje sreče je hrepenenje,« piše Fišerjeva (2003: 75). Na koncu protagonist doseže svoje cilje in želje ali pa ugotovi, da tega ne bo mogel nikoli doseči. Nedosegljivosti se lahko zaveda že na začetku. O tretji značilnosti Fišerjeva (prav tam, 76) pravi: »Junak se razume kot nedolžna in včasih grešna žrtev tega sveta, na sebi občuti krivično moč stvarnosti.« Lahko je žrtev zgodovine, osebne usode, družinske preteklosti, žrtev samega sebe ipd.

Vse te lastnosti sta Pirjevec in Kos povezovala z družbenozgodovinskimi in kulturnopolitičnimi razmerami, v katerih se je znašel slovenski narod v času nastanka romanov 19. in 20. stoletja (prav tam, 72). Predvidela sta morebitne spremembe tipičnega junaka, ki bi lahko nastale v drugačnih razmerah. Tako Pirjevec kot Kos menita, da je reprezentativni tip slovenskega romana, ki se loči od tradicionalnega evropskega romana, vezan na nekonstituiranje slovenskega naroda v lastno politično tvorbo. Četudi je bil del organiziranih političnih tvorb v Kraljevini SHS in Jugoslaviji, do leta 1991 ni imel svoje lastne države. Tomo Virk (v Fišer 2003: 73) pravi, da so se v skladu s Pirjevčevo teorijo razmere najbolj spremenile s slovensko osamosvojitvijo, zaradi česar bi se morda že v 90. letih lahko oblikovala drugačna tipologija slovenskega romana.

Branka Fišer je prav to hotela preveriti, zato je proučila dvajset slovenskih romanov, ki so izšli po letu 1991. Izbrala je deset romanov, ki so prejeli kresnikovo nagrado med letoma 1991 in 2001. To so romani Namesto koga roža cveti Ferija Lainščka, Veliki voz Miloša Mikelna, Čudežni Feliks Andreja Hienga, Izganjalec hudiča Toneta Perčiča, Ptičja hiša Berte Bojetu, Volčje noči Vlada Žabota, Šolen z brega Zorana Hočevarja, Zvenenje v glavi in Katarina, pav in jezuit Draga Jančarja ter Grenki med Andreja Skubica. Zraven teh romanov je analizirala tudi deset romanov, ki kresnikove nagrade niso prejeli, so pa pomembni za slovensko romanopisje ter so bili priznani s strani sodobne literarne zgodovine in kritike. Ti so Milovanje Nine Kokelj, Igra angelov in netopirjev Aleša Čara, Posmehljivo poželenje Draga Jančarja, Galilejev lestenec Dušana Merca, Zrno od frmentona Marjana Tomšiča, 1895, potres in Smeh za leseno pregrado Janija Virka, Ki jo je megla prinesla Ferija Lainščka, Rožni vrt Katarine Marinčič in Tao ljubezni Andreja Blatnika. Z izbiro romanov, ki jih je literarna kritika priznala kot romane z visoko umetniško vrednostjo, je Fišerjeva skušala slediti izhodiščem Pirjevca in Kosa, ki sta iz obravnave izključila trivialen žanr.

V teh romanih je Fišerjeva skušala najti tri že prej omenjene značilnosti tipičnega slovenskega romanesknega junaka. Če je v njih zasledila vse tri lastnosti junaka ali le eno od njih, je to pomenilo, da nadaljujejo tradicijo tipičnega slovenskega junaka v romanih. Ob tem se je zavedala, da kratek čas od slovenske osamosvojitve in s tem spremembe družbenopolitičnih razmer še ne omogočajo korenite spremembe tipičnega romanesknega junaka, je pa pričakovala odklone od posameznih značilnosti.

Proučevanje romanov, izdanih po letu 1991[uredi]

V nadaljevanju bomo predstavili analizo enega od romanov, ki jo je v svojo raziskavo vključila Fišerjeva. Glavni junak romana Ferija Lainščka Namesto koga roža cveti je Halgato. Zanj Fišerjeva pravi, da je tipičen junak Lainščkovega opusa, saj je opisan kot »tujec, samotar in izobčenec, ki izgubljen v svetu – in v sebi – išče lastno identiteto« (Fišer 2003: 77). Halgato je Rom, ki ga iz že tako marginalizirane etnične skupine izobčijo. Razpet je med romskim in neromskim načinom zaznavanja in sprejemanja sveta. O Halgatovi zgodbi Fišerjeva (prav tam) pravi: »Je zgodba marginalca med marginalci, determiniranega s stigmatizirano violino, ki se z mižanjem umika pred neprijetnimi stvarmi v realnem svetu.« Na začetku teži k čutno-čustveni sreči, vendar spoznava, da je to zanj nedosegljivo. Tu lik Halgata ustreza hrepenenjski strukturi, kar je ena od značilnosti tipičnega slovenskega romanesknega junaka. V nadaljevanju romana je Halgato po besedah Fišerjeve (prav tam) »navdan z razboleno melanholijo ob spoznanju, da je sreča zanj nedosegljiva, zato se sentimentalno resigniran samovoljno umakne v samoto in še globlje potone v lastno notranjost«. Ta vdanost v usodo in zaprtost v svoje želje, ki jih ne more udejanjiti, ustreza tipično pasivnemu slovenskemu junaku romana. Žrtveni položaj pa se kaže v Halgatovem dojemanju samega sebe, saj se čuti kot »žrtev tega sveta, žrtev preteklosti, zločinskega očeta, svoje osebne usode in tudi svoje lastne telesno-duhovne narave« (prav tam). Halgato torej ustreza tipičnemu slovenskemu romanesknemu junaku.

Na enak način je Fišerjeva proučila tudi ostale izbrane romane. Pri tem je ugotovila, da večina analiziranih piscev nadaljuje tradicijo slovenskega romanesknega junaka kot pasivnega in hrepenečega po nečem boljšem (prav tam, 87). Hkrati večina sodi v reprezentativni tip slovenskega romana kot deziluzijskega romana žrtve. Med proučevanimi romani sta le dva, ki ne ustrezata niti enemu kriteriju, ki jih je kot tipične za slovenski roman identificirala Fišerjeva. To sta romana Miloša Mikelna in Janija Virka, Veliki voz in 1895, potres.

Med osemnajstimi preostalimi sta dva romana, ki ustrezata le eni značilnosti (prav tam). Tone Perčič je glavnemu junaku romana Izganjalec hudiča nadel žrtveno pozicijo, ki ga povezuje s tipičnim slovenskim romanesknim junakom. Za razliko od večine analiziranih junakov je ta aktiven in ne teži k sreči. V romanu Tao ljubezni Andreja Blatnika sodita protagonista k tipičnim slovenskim junakom, saj sta zaznamovana s hrepenenjem. Junaka romana prav tako nista izrazito pasivna in se nimata za žrtvi tega sveta. Fišerjeva (prav tam) zato pravi, da je njuna uvrstitev v reprezentativni tip slovenskega romana problematična.

Dva proučevana romana pa ne samo, da izpolnjujeta vse tri zahteve za uvrstitev k tipičnemu slovenskemu romanesknemu junaku, temveč jih tudi presegata. Glavni junak Jančarjevega Posmehljivega poželenja poseduje tipične lastnosti slovenskega junaka v romanu, se jih zaveda in jih, kot ugotavlja Fišerjeva (2003: 80), v svojih razmišljanjih tudi problematizira. Protagonist Šolna z brega Zorana Hočevarja pa se preobrazi iz pasivnega junaka v junaka akcije in ta preobrazba se zaključi en dan po osamosvojitvi Slovenije (prav tam). S spremenjenimi kulturnopolitičnimi razmerami se je torej tudi junak v romanu spremenil, na kar je opozoril že Dušan Pirjevec, zato Fišerjeva (prav tam, 88) sklepa, da je Hočevar morda celo poznal Pirjevčeve teorije. Prav tako se je po njenem mnenju obravnavane tematike verjetno zavedal tudi Drago Jančar.

Glede na izsledke raziskave je Fišerjeva zavrnila hipotezo, da se je s slovensko osamosvojitvijo tipični junak slovenskega romana spremenil. V večini so protagonisti še vedno pasivni, hrepenijo po boljšem življenju in se znajdejo v položaju žrtve, kar je bilo za romaneskne junake značilno že pred osamosvojitvijo (prav tam, 87). Le dva romana nista nadaljevala tradicije slovenskega romanesknega junaka, saj Fišerjeva pri njima ni našla nobene od tipičnih lastnosti. Po njenem mnenju se junaki niso spremenili, ker je od slovenske osamosvojitve preteklo še premalo časa (prav tam, 88). Prav tako ne drži hipoteza, da so pri romanih, ki so izšli kasneje, spremembe glavnih junakov večje. Pri večini romanov se protagonisti niso spremenili. Edina romana, za katera je Fišerjeva ugotovila, da se niti v eni lastnosti ne ujemata s tipičnimi slovenskimi romanesknimi junaki, sta bila izdana leta 1992 in 1995, torej kmalu po slovenski osamosvojitvi. Na drugi strani imajo romani, izdani po letu 2000, tipične romaneskne junake (prav tam).

Aplikacija na roman iz leta 2009[uredi]

Ugotovitve Fišerjeve sva želeli preveriti tudi na romanu iz leta 2009. Ker je avtorica članka analizirala kresnikove nagrajence, sva izbrali roman Gorana Vojnovića Čefurji Raus!, ki je leta 2009 prejel kresnikovo nagrado. V romanu sva skušali najti tri značilnosti, ki jih je kot tipične za slovenskega romanesknega junaka označila Fišerjeva. Glavni junak romana je Marko, mladostnik iz ljubljanskih Fužin. Zaradi porekla njegovih staršev, ki sta priseljenca iz Bosne in sodita v marginalizirano skupino, slabšalno imenovano čefurji, je zaznamovan tudi sam. Marko se čuti neenakovrednega. Tako denimo pravi (Vojnović 2008: 106): »Zakaj so te Fužine tak kurac od naselja, da te vsi gledajo kot kriminalca, če si s Fužin?« O druženju Slovencev in čefurjev pa razmišlja (prav tam, 67): »Vsak gre v svojo stran in ni ga boga, ki bi nas združil. Lahko se mi kao družimo pa štekamo pa neki izigravamo kolege pa to, samo ne moremo pa se zares poštekat. Tako bratski. Nimamo istih stvari v krvi in gotovo. Mi smo čefurji in oni so Slovenci in to je to.« 

Dejstvo, da pripada marginalizirani skupini, vpliva na njegove značilnosti. Na eni strani je razočaran nad svetom, ki ga obdaja, saj bo v njem vedno stigmatiziran, na drugi strani pa nad življenjem, ki ga živijo njegovi znanci. Marko hrepeni po tem, da njegovo življenje ne bi bilo takšno, kot ga živita njegova starša. O tem pravi (prav tam, 145): »Če se bom moral cel lajf tako kot Radovan in Ranka dizati sredi noči in pičiti v službo in potem tam rintati cel dan in krepan prihajati domov, se fukniti na kavč in ves crknjen buljiti v teve, se bom raje ustrelil u zdrav mozak. Ni šans.« Njegovo hrepenenje po boljšem življenju je ena od značilnosti, ki ga uvršča med tipične slovenske romaneskne junake.

Marko je prepričan, da se lahko izogne življenju, ki ga živijo tipični čefurji, toda ne stori ničesar, da bi to dosegel. V tem se kaže njegova pasivnost. Košarka ga je povzdigovala nad njegove prijatelje, saj je predstavljala področje, na katerem je blestel. Ko ga je trener izključil iz treninga, ker je zamudil in kadil, ni bil pripravljen ničesar storiti, da bi se vrnil. Trener mu je dejal, da se lahko vrne, ko bo pripravljen trenirati, toda Marko je trpno sprejel nastalo situacijo, čeprav mu je bilo žal, da ne more več trenirati. Velik del knjige je namenjen stranskim zgodbam, ki osvetljujejo položaj čefurjev, pri čemer je Marko ponavadi le opazovalec ali pripovedovalec izkušenj nekoga drugega. Tudi iz tega izhaja njegova pasivnost. Le redko poseže v dogajanje, na primer ko prijatelju prepreči, da bi še nadalje pretepal šoferja. Torej Marko v vseh situacijah ne deluje pasivno, toda v zgodbi je prevladujoče predstavljen kot pasiven junak. Tudi ta značilnost ga povezuje s slovensko romanopisno tradicijo.

Ta se kaže tudi v položaju žrtve, saj se Marko čuti kot žrtev, ko ne sme več hoditi na trening. Marko (prav tam, 106) pravi: »Zakaj je vsakič, ko jaz kaj naredim po svoje, vse narobe? […] Kaj sem takega naredil, da moram biti kaznovan? A komu kaj hočem? Živim svoj život.« Krivična moč stvarnosti pa se pokaže tudi na koncu, ko mora Marko zaradi prijateljevega dejanja, ko pretepe šoferja, oditi v Bosno, stran od njegovih staršev in prijateljev. Oče ga namreč tako želi obvarovati pred obtožbo. Odhod v Bosno za Marka predstavlja poraz. Šele tam spozna, da so Fužine edini kraj, v katerem bi hotel živeti, četudi kot del stigmatiziranih čefurjev.

Ker Marko hrepeni po boljšem življenju, se v romanu znajde v vlogi žrtve in večinoma trpno sprejema dogodke okrog sebe, ga lahko uvrstimo med romane s tipičnim junakom. Tako lahko ugotovimo, da junak v romanu tudi danes, 18 let po slovenski osamosvojitvi, ne odstopa od značilnosti tipičnega romanesknega junaka, ki sta jih za obdobje do samostojne države identificirala Pirjevec in Kos. Lahko se strinjamo z izsledki Fišerjeve, da spremenjene kulturnopolitične razmere niso vplivale na junaka v romanu.

Sklep[uredi]

Po slovenski osamosvojitvi je podoba glavnega junaka, kot ugotavlja Fišerjeva, ostala enaka. Zanj sta še vedno značilna pasivnost in hrepenenje po boljšem življenju, hkrati se glavni junak v večini romanov znajde v vlogi žrtve. Kulturnopolitične spremembe torej na njegovo podobo niso vplivale, zato je Fišerjeva morala zavrniti obe postavljeni hipotezi. Po njenem mnenju se junaki niso spremenili, ker je od slovenske osamosvojitve preteklo še premalo časa (Fišer 2003: 88). Razloge za to je mogoče iskati tudi v literarni kritiki, ki lahko razmišlja in visoko vrednoti romane le znotraj ustaljenih meja. Fišerjeva (prav tam) pravi, da so lahko tudi kritiki vpeti v slovensko romaneskno tradicijo. Tako so nagrajeni romani taki, ki ustrezajo znanim značilnostim slovenskega romana.

Na drug strani meniva, da je treba upoštevati, da je dogajanje v marsikaterem romanu po letu 1991 postavljeno v preteklost. Kljub temu, da so bila dela napisana v sedanjem času, so junaki postavljeni v kulturnopolitični kontekst, iz katerega sta Pirjevec in Kos tudi izpeljala svojo teorijo o tipičnem slovenskem romanesknem junaku. Zato ni čudno, da imajo junaki podobne lastnosti. Hkrati pa nagrajeni pisci pogosto opisujejo junake iz marginalnih skupin, ki imajo podobne lastnosti, kot so jih imeli Slovenci, ko še niso imeli svoje države. Zato imajo tudi enake lastnosti, kot so jih imeli slovenski junaki v tistem času. Takšna sta zgoraj analizirana romana Namesto koga roža cveti Ferija Lainščka in Čefurji raus! Gorana Vojnovića. Junaki, ki pripadajo marginalnim skupinam, so zaradi porekla že v osnovi postavljeni v manjvredni položaj in hrepenijo vsaj po tem, da bi se jih v vsakdanjem življenju obravnavalo enakopravno kot prevladujočo skupino ljudi. S tem pa se povezava z lastnostmi tipičnega slovenskega junaka v romanih ponuja sama po sebi.

Literatura[uredi]

  • Branka FIŠER: Sprememba tipičnega ustroja junakov v slovenskih romanih po letu 1991. Slavistična revija 51/1 (2003). 71–91.
  • Goran VOJNOVIĆ: Čefurji raus! Ljubljana: Študentska založba, 2008.