Boris Paternu: Sonet in konstituiranje slovenske poezije

Uvod

Sonet (značilnosti in vrste)
Prešernova uveljavitev soneta (zgodovinski in osebni razlogi)
Teorija sonetizma (značilnosti in vpliv na Prešernovo ustvarjanje)
Sonetni venec (Prešernov artistični vrh)
Pogled na sonet in odmiki od njegove klasične oblike (nadaljna usoda soneta od druge polovice 19.stol naprej

Opredelitev problema

Sonet, ki ga je pri Slovencih prvi suvereno obvladal in uveljavil France Prešeren, ima v razvoju slovenske književnosti zelo vidno mesto. Ta zaznamuje prehod k visokemu kultiviranju pesniškega jezika (France Prešeren je poleg soneta prvi uvedel tudi druge zahtevne pesniške oblike: glosa, gazela, oda, sonetni venec), prestop k estetsko razviti poeziji in preboj iz slovstvenega etnocentrizma v zahtevnejši evropski literarni kontekst.

Temeljna vprašanja

Kateri zgodovinski in osebni razlogi so vplivali na uveljavitev soneta v 30-ih letih 19. stoletja? Kakšne so podobnosti in razlike Prešernovega soneta v primerjavi s Schleglovsko šolo in Petrarcovim vzorcem? Razvoj soneta od 30-ih let 19. stoletja dalje – kakšna so odstopanja od njegove klasične oblike? Kakšne so podobnosti in razlike Prešernovega dojemanja ljubezni v primerjavi s Kettejem?

Terminologija

Akrostih: začetki zaporednih verzov ali kitic, ki sestavljajo besedo, ime, stavek s posebnim pomenom
Trohej: dvozložna stopica s prvim poudarjenim in drugim nepoudarjenim zlogom
Daktil: trizložna stopica s prvim poudarjenim in drugima dvema nepoudarjenima zlogoma
Kvarteta: štirivrstična kitica soneta
Terceta: trivrstična kitica soneta
Amfibrah: trizložna stopica s poudarjenim srednjim zlogom

Sonet

Splošno o sonetu

Sonet je pesniška oblika italijanskega izvora. Sestavljen je iz štirih kitic; prvi dve sta štirivrstični(kvartini) in sestavljata kvartetni del, druge dve pa sta trivrstični(tercini) in sestavljata tercetni del. Taka razdelitev nakazuje tudi notranjo naravo soneta-kvartini ponavadi razvijeta temo, tercini pa predstavljata sklep in soročilo soneta(to delitev imenujemo tudi vsebinski rez). V obeh dveh delim pa mora biti rima drugačna. V italijanskem in slovenskem sonetu je standardni verz italijanski(laški) ali jambski enajsterec. Rima v kvartetnem delu je oklepajoča(ABBA), v tercetnem pa svobodna, ponavadi verižna(ABAB).

Prešernova uveljavitev soneta

V zgodovini evropskih književnosti ima sonet dve vidnejši lasnosti: Artistična odličnost (zahtevni kompozicijski, metrični in zvočni ustroj, ki naj bi bil tudi semantično utemeljen in zmožen posebne fascinacije). Literarno evolucijska lastnost (zunaj svoje prvotne domovine, italijanske renesanse je v razvoju mnogih književnosti imel vlogo vzpona od nižjih k višjim umetnostnim zahtevam, vlogo premika od pesniškega populizma k elitizmu in tudi vlogo preboja od zaprtega etnocentrizma k odprtosti v razvitejši evropski literarni kontekst). Sonet se je pojavil kot izrazit primer tuje oblike, ki je bila pri načrtovanju nacionalnih kultur zaželena ali pa nezaželena. Obstaja več vrst sonetnih vzorcev (teoretik Antonio da Tempo, je ugotovil kar 16 vrst soneta). V sodobni literarni vedi srečujemo tudi poskuse popolne revizije sonetne teorije: izhodišče presoje ni več sonet kot klasični primer trdnih pravil in norm (ni invariabilen) temveč je sonet izrazito spremenljiva pesniška vrsta.

Prvi je na Slovenskem sonet suvereno obvladal in uveljavil France Prešeren v obdobju romantike v 30 ih letih 19.stoletja. Poskusi pred njim pa so bili zelo skromni. Naprimer:Sonet v slovenskem in nemškem jeziku POTAVŽA-DER TROST, ki ga je leta 1818 objavil Jovan Vesel in pa prevod Schleglovega soneta Mati božja v časti, ki ga je objavil Valentin Stanič.

Jovan Vesel Koseski (1789-1884)

Naj žuga svet, gorijo naj puščave
Vihar valove morja naj drevi,
Na zemljo tresk, po zraku grom vrši,
Dvijajo naj snežnikov goličave;

Na puštinjah porušene planjave
Naj ljutih vojsk sirovi krik doni,
Pred njim, za njim nemili glad mori
Vekšaje strah raztrešnice krvave;

Tu tužni dol, te pridke časne sanje,
Nevihtni cilj, razupnem srcu lom,
Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje!

Čez groba noč beseda vedno sveta
Mi kaže tje – mi kaže krasni dom,
Moj stalni dom: veseli dom Očeta!

(Branja 2, str: 108)

potažba, potažva – tolažba, pomiritev; žugati – pretiti, groziti; sirovi – surovi; vekšaje strah raztrešnice krvave – povečujoč grozo krvave uničevalke tj. vojne; tužni dol – solzna dolina, svet poln žalosti; časne sanje – tostranske, zemlejske, tudi začasne, minljive sanje.

Pesem Potažba je bila prvič natisnjena leta 1818. Je prvi znani izvirni sonet v slovenskem jeziku in vsebinsko izrazito dvodelen. V kvartetnem delu skuša pesnik vzbuditi močna, viharna čustva in kaže značilnosti nemškega predromantičnega viharništa. V pravem nasprotju je tercetni del soneta, ki vnaša v doživljanje besedila umirjenost in občutje predromantičnega sentimentalizma.

Prešernova uveljavitev soneta je imela v tridesetih letih 19.stoletja v svojem zaledju dve močni motivaciji: historično in personalno. Najopaznejši zunanji razlog je prav gotovo v veliki aktualizaciji (modi soneta), ki je v času romantike zajela zahodno, severno, srednjo in vzhodno Evropo. Ustvarjali so številni sonetist: Mickiewicz, Puškin Kollar, Vraz… Drugi razlogi so zgodovinsko povezani:slovanska književnost se znajde pred dilemo in sicer ali še naprej ostati pri reducirani književnosti (nadaljevanje razsvetljenske tradicije, zamejene v razvojne in poučne namene, prirejene za preproste ljudi ali pa to preseči in ustvariti slogovno in estetsko razvito, nereducirano, svobodno književnost, namenjeno izobraženim bralcem in tako ujeti korak z razvitimi evropskimi književnostmi). Pri srečanju teh dveh usmeritev je bila težnja bolj na konzervativni strani in političnih instituacijah Metternichovega absolutizma pa tudi pri vodilni duhovščini. Na njeni strani je bil tudi pisec prve slovenske znanstvene slovnice Jernej Kopitar (ugledni jezikoslovec). Prešeren kot pesnik in Čop kot literarni teoretik in kritik pa sta zagovarjala nasprotni program: program vzpona od zamejene tako imenovane kmečke literature k nereducirani, dozoreli literaturi. Dilemo med obema stranema je Čop osvetljeval z umirjenim teoretskim razpravljanjem. Prešeren pa je to predstavil z duhovno in humorno drastiko v satiri Nova pisarija leta 1831, kar je nasprotja med obema stranema pognalo v spopad. Pojavijo se tudi ideološke in politične implikacije. Prešeren in Čop sta namreč izhajala iz tradicije evropskega svobodoumja in sta imela v zasnovi književnosti v mislih slovenski narod kot že razvit družbeni organizem z meščanskim in izobraženskim slojem vred.

V takem zgodovinskem trenutku in v taki razporeditvi nasprotujočih si književnih zamisli je prav sonet zavzel vidno mesto. Nase je prevzel celo vrsto funkcij:

stilno in artistično kultiviranje slovenskega pesniškega jezika, pri čemer je artizem dobil nacionalni pomen
fukncijo subjektivne in osebno izpovedne lirike (ljubeznske)
vodilno funkcijo pri nastajanju pesništva, ki prestopa meje zaprtega etnocentrizma in se usmerja k obvladovanju reprezetnativnih oblik evropske poezije

Nenadni razcvet slovenskega sonetizma pa ni bil motiviran samo zgodovinsko in z zunanjimi razlogi, ampak je bil motiviran tudi osebno- z naključnim pojavom pesnika, ki je brez prave domače tradicije znal ustvariti odlične sonete. Brez tega vsi zgodovinski pogoji ne bi privedli do pomembne sonetne kulture. Prešeren je bil izjemno zmožen pesnik, ki je v slovenski književnosti sam opravil velik prelom, bil pa je tudi tip pesnika, ki mu je sonet zelo ustrezal. Bil je tudi poet za katerega ni delal samo navdih, zraven je bilo tudi tisto kar je schleglovska šola imenovala polna uzaveščenost nad lastnim ustvarjanjem.

Teorija sonetizma

Razvila sta jo brata Schlegel. V temelju njunega mišljenja je delovala vera v jezik kot glavno znamenje človekove osebne in narodne identitete. Jezik je po schleglovskem nazoru nekaj, kar je človeka naredilo človeka: Jezik je tisto, po čemer lahko sodimo posameznika; in kultura jezika je, da po čemer sodimo narod, ne po njegovi vojaški in državniški moči. Najvišja jezikovna kultura pa se po njegovem kaže v poeziji in zato je razvita poezija dokaz o obstoju naroda. F. Schlegel je napisal: Ljudstvo, ki poezijo ima, se samo čuti povzdignjeno na višjo raven. Narod, kateremu jezik podvija ali ostane v surovem stanju, mora sam ostati barbarski in surov. Narod, ki si pusti oropati jezik, izgubi zadnjo oporo svoje duhovne, notranje samostojnosti in v resnici neha obstajati. (Sonetni venec, str. 25)

Primerjava Prešernovega soneta s Schleglovsko šolo in Petrarcovim vzorcem

Ideja schleglovske šole so močno ustrezale takratnemu položaju slovenske književnosti oz.njene poezije. Prešeren se je oprijel klasične oblike soneta, natančneje Petrarcovega vzorca. Ta je z zbirko Canzoniere (1366) postal odločilen za razvoj soneta v svetovni književnosti. Tudi schleglovska šola je ta vzorec kanonizirala(kombinacija dveh kvartet in dveh tercet, jambski enajsterec in ženska rima). Glede rime se je Prešeren v kvartetah držal sheme ABBA, v tercetah pa je najprej nihal med različnimi možnostmi, potem pa se je odločil za stalno shemo CDC/DCD.

Toda močneje kot v izbiri metričnih shem, se je Prešernov osebni prijem pokazal v tematski gradnji besedila. Tu je prišlo do tesnih stičišč pa tudi do razhajanj s schleglovo šolo. Schlegel je poudarjal dramsko strukturo soneta, kar Prešernovi naravi ni povsem ustrezalo. Sonet po schleglovi razlagi temelji na antitezi med kvartetnim in tercetnim delom. Prešernov sonet pa brez dvoma spada v tipološki okvir schleglove estetike in dramaturgije soneta. Toda poleg vsega tega je semantični ustroj Prešernovih sonetov tak, da s svojo notranjo dinamiko močno dopolnjuje in celo prestopa schleglovo shemo. Tudi razmerja med kvartetnim in tercetnim delom so pri Prešernu po vsebinski strani zelo razgibana(od simetričnosti do antiteze, od strogega upoštevanja kitičnih mej pa do njihovega semantičnega izbrisa). Prešernov sonet po svojih osnovnih lastnostih sodi v italijansko območje, z dodatnimi vplivi nemške schleglovske orientacije.

Sonetni venec

Na konkretnem primeru sva poskušali prikazati podobnosti in odstopanja s Petrarcovim vzorcem in Schleglovo šolo ter dosežen artistični vrh Sonetnega venca. V Prešernovem pesniškem delu ima Sonetni venec, ki je prvič izšel v posebni prilogi ljubljanskega časopisa Illyriches Blatt 22. februarja 1834, posebno mesto. Lahko rečemo, da je ta zapletena pesniška tvorba še celo stoletje po Prešernu inspirirala slovensko književnost, čeprav pomembnejših dosežkov ni več dala. Zapleteni oblikovni vzorec sonetnega venca seveda ni bil Prešernova iznajdba, saj ga je italijanska literatura poznala že od 15. stol naprej. Vendar se Prešernov Sonetni venec razlikuje od drugih in sicer v tem, da gre pri njem za umetnino resne osebnoizpovedne vrste in ne le za verzno igro.

Seveda pa ne moremo, da se ne bi vprašali, katere so te pobude, ki so Prešerna leta 1833 privedle do tako zahtevnega umetniškega podviga. Literarna zgodovina ponavadi daje največ teže biografski okoliščini in sicer srečanju s Primčevo Julijo. Med bolj ali manj razvidne literarne petrarkizme je treba uvrstiti več sestavin: motiv dvorljivega čaščenja in oboževanja ženske, motiv pesnikove neuslišane in usodne ljubezni, pesnikova nenehna zagledanost v obraz, oči in poglede nedostopne izvoljenke.

Sonetni venec sodi po svojem poreklu v italijansko književnost, kjer živi v zelo različnih variantah že od 14. stoletja naprej. Najbolj pa se je uveljavil tako imenovani sienski sonetni venec, ki ga je v 15. stoletju uveljavila sienska akademija. Njegova glavna pravila so bila:

pesnitev sestavlja 15 sonetov
iz zadnjega(magistrale) izhajajo začetki in konci vseh ostalih 14 sonetov in sicer tako, da se prvi sonet začenja s prvim stihom magistrala, zaključuje pa z njegovim drugim stihom; drugi sonet se začenja z drugim in končuje s tretjim stihom magistrala in tako naprej….
14. sonet pa se končuje s prvim stihom prvega soneta, tako da se vsak stih magistralnega soneta pojavlja v pesnitvi trikrat.

Vseh teh temeljnih pravil se drži tudi Prešernova pesnitev, ki pa ga je še otežil s akrostihom PRIMICOVI JULJI. Bistveno pa je spremenil notranje, pomenske funkcije, saj je sonetni venec uporabil za izrazito osebno izpoved, sonetnemu vencu pa je dal izjemno vsebinsko težo s tem, da je v njem združil vse tri osrednje teme svoje literature: ljubezen, narod in poezijo. Te teme je med seboj neločljivo povezal in med njimi vzpostavil poseben red.

Uvodni sonet Poet tvoj nov Slovencem venec vije je posvetilne in hkrati pojasnjevalne narave, saj nam pove kako je pesnitev zgrajena in komu je namenjena. V kvartetnem delu je v ospredju literarno pojasnilo. Prešernu je tu uspelo v sedmih stihih nazorno predstaviti zapleteno konstrukcijo sienskega sonetnega venca. V tercetnem delu pa to formulo Sonetnega venca nenadoma »dešifrira« kot podobo samega sebe. Na ta način uvodni sonet uresničuje sonetno dvodelnost in z metaforičnim izražanjem preide iz literarnega v ljubezensko območje. Ta ljubezenska tema, ki jo je vpletel v uvodni sonet je izrazita, vendar glede na njegove prejšnje pesmi ni ravno nova. V tem sonetu pa se kažejo tudi nekatera znamenja, ki dajejo misliti na odstopanja od petrarkizma. Najbolj ga zaznamo v tematskem premiku od ljubezni k poeziji sami, k literarnemu opazovanju in razmišljanju.

V drugem sonetu Ran mojih bo spomin in tvoje hvale naredi Prešeren prehod od osebne ljubezenske teme k nadosebni temi. Sonetni venec tokrat predstavi kot pesnitev, ki nekoč ne bo samo spomin njegovih ran, ampak bo imela širši pomen in odmev. V kvartetnem delu razvije najprej misel, da bo pesem še po njegovi smrti odpirala poti do ljubezni in premagovala prevzetnost in trdoto dekliških src. V tercetnem delu pa pesnikova misel preskoči od kranjskih deklet k narodu in njegovi bodoči usodi. Tu pa prihaja na dan njegova čisto nova ideja: zaupanje v boljšo prihodnost naroda in upanje v razcvet slovenske pesniške kulture. Drugega soneta vsebinsko ne moremo ločiti od prvega, saj šele oba skupaj zaznamujeta tematski prostor celotne pesnitve. V slogu tega soneta parv tako ni mogoče prezreti sledov petrarkistične poetike. Še posebej velja to za oblikovanje ljubezenskega motiva.

Naslednjo enoto predstavljajo 3., 4., in 5. sonet, ki postavljajo v ospredje v uvodu napovedano temo-osebno ljubezen. Vstop vanjo pomeni 3. sonet Iz srca svoje so kali pognale. Njegova glavna vsebina je pojasnilo Juliji, zakaj izpoveduje svojo ljubezen v pesnitvi in ne naravnost. To pojasnilo je v kvartetah povedano s prispodobo in sicer z ljubezensko zgodbo. V tercetnem delu pa Prešeren nato neposredno spregovori zakaj izbira pesniško izpoved(zato, ker je njegova ljubezenska želja, kljub temu, da ne dobiva z Julijine strani nobene podpore, tako močna, da ne more več molčati). V tem sonetu se prepletata dve nasprotujoči si sestavini- petrarkizem-ta se kaže v dvorljivosti , ki je rahločutna in leporečna) in psihologizem(vrta v resnične razloge literarnega izpovedovanja ljubezni).

V 4. sonetu Mokrocveteče rož'ce poezije prehaja k neposrednemu izpovedovanju ljubezenskega čustva. V tematskem središču je izpovedovanje ljubezenskega čustva in dogajanja, začetni in sklepni del pa zavzema poetološka tema. Prešeren v tem sonetu v uvodno kvarteto in sklepno terceto postavlja misel o brezsončni poeziji, v osrednji dve kitici pa misel o brezodzivni ljubezni.

Peti sonet Iz krajov niso, ki v njih sonce sije se še bolj poveže problem ljubezenske nesreče in poezije, vendar tako, da je v središču pozornosti še ljubezen. Julija mu ni več samo mestna lepotica, ampak mu pomeni marsikaj več. V ljubezni z njo vidi moč, ki bi premagala njegovo življenjsko tesnobo in mu vrnila veselje do življenja. Poleg tega pa je tu tudi meja med kvartetnim in tercetnim delom vsebinsko zabrisana in na ta način se tudi običajna dvodelnost podre. S tem tudi zaključuje prvo trojico sonetov, ki imajo v ospredju ljubezensko temo. V Tem sonetu so še prisotne sestavine petrarkističnega mitiziranja ljubezni, vendar pa so tako poosebljene in romanitzirane, da se njihova prisotnost izgublja. Petrarkizem postaja prelahkoten Prešernovemu ljubezenskemu problemu.

Šesti sonet Cel čas so blagih sapic pogrešvale je prehodni sonet med ljubezensko in narodno temo Sonetnega venca. Prehod je Prešeren izdelal podobno kot že v 2. sonetu. V drugi kvarteti namreč prenese misel od Julije na Slovenke nasploh in od tu na narodni problem, tako da je menjava teme postopna. Razglabljanje o Julijinem odnosu do njega se obrne k razglabljanju o Julijinem razmerju do njegovih pesmi. Tu pa se začenja nova, boleča misel: da Julija in druge nemško govoreče Slovenke zaničujejo slovenske pesmi. Nato pa v tercetah sledi bolj usodna misel: da je slovenska poezija prezrta in zapuščena.

Naslednji trije soneti 7., 8. in 9. spet sestavljajo tematsko zaokroženo enoto. Ta enota je toliko bolj poudarjena, ker stoji ravno v sredini cikla in je na vsaki strani obdana s šestimi soneti.

Sedmi sonet Obdajale so utrujene jih skale pomeni že popoln vstop v drugi poglavitno temo, to je tema narodne bolečine in ljubezni. Tu v kvartetnem delu upesni Orfeja kot prispodobo, v tercetnem pa to prispodobo prenese v neposredno orfeistično misel, prilagojeno njegovemu pogledu in novemu času. V tem sonetu je tudi izrazito prišla na dan Prešernova želja po pomiritvi domačih razprtij in prepirov.

V središčnem 8. sonetu Viharjov jeznih mrzle domačije vrže pesnik v kvartetah pogled nazaj na tisočletno zgodovinsko usodo Slovencev, v tercetnem delu pa iz svoje zgodovinske podobe potegne sklepno spoznanje, tako da sta si sonetna dela tokrat pravzaprav v razmerju podoba-nauk. Gre za nauk, da zgodovina nesvobode ni dala in ni mogla dati velikih pesniških del. Ta 8. sonet stoji v samem središču Venca in je njegov jasno zaznamovan vrh. Ta vrh pa zavzema narodno politična tema.

Deveti sonet Izdihljeji, solze so jih redile povzema in zaključuje narodno temo. V kvartetah natančneje utemeljuje misel o žalosti pri svojem pesništvu, ki jo je začel v prejšnjem sonetu. To žalost utemeljuje z dvema razlogoma: z ljubezensko in narodno bolečino. Tercetni del je antiteza kvartetnemu, saj bridkosti postavlja razloge, ki mu kljub vsemu netijo ustvarjalno voljo (da bi proslavil Julijino ime in da bi predramil rojake Slovence). Središčni trije soneti torej vzpostavljajo jasno in dokončno razmerje med narodno in poetološko temo.

V 10. sonetu Jim moč so dale rasti neveselo se Prešernova pripoved zbere ob nekem intenzivnem doživljanju ljubezenskega upa, ki ga prikazuje kot silovito osebno izkušnjo sreče in ustvarjalne moči. Ta Zgodba, ki je razdeljena na kvartetno prispodobo in tercetno razlago je tudi močno obložena s petrarkističnimi izraznimi sredstvi(lepotna podoba izbranke je spet podoba sonca, lirski prostor pa je razpet med pomladansko sonce in strupeno slano).

V 11. sonetu Ur temnih so zatirale jih sile svoj ljubezenski in pesniški problem poglobi podobno kot v 5. sonetu. Po 5. in 8. sonetu je to tretji miselno in čustveno poudarjeni sonet venčnega spleta. Tudi tu prav tako prevladuje mračno razpoloženje. Prešeren v kvartetah tega soneta razkriva in dokončno pove kar je napovedal že v 5. sonetu - da mu bo srečna ljubezen povrnila vse, kar je izgubil. Zamisli tokrat ne išče več v petrarkističnemu mitu, ampak v antičnem Ifigenijinem mitu, ki ga prilagaja svoji pomenski potrebi.

V 12. sonetu Lej! Torej je bledo njih cvetje velo kvartetni del z nazorno podobo cvetja opozarja na nespodbudno in omrtvičeno stanje pesnikovih ustvarjalnih moči. V drugem delu tega soneta se še uveljavljajo nekateri petrarkistični klišeji, kombinirani s klišeji verskega jezika.

Naslednja dva soneta, 13. in 14. predstavljata zadnji vrh Sonetnega venca, njegov katarzični sklep. 13. sonet Jim iz oči ti pošlji žarke mile pomeni vstop v sklepni vrh, v pesnikov neposredni nagovor na Julijo in njeno čustvo. Tu se Prešeren v izrazju prebija iz petrarkistične, antične in krščanske tematike k osebnemu slogu.

Zadnji, 14. sonet In gnale bodo nov cvet bolj veselo pomeni nadaljevanje in stopnjevanje svetle vizije. Zdaj pa se Prešernova pozornost obrne od ljubezni k poeziji. Tako povzame sklepni sonet spet poetološka tema. Kvartetni del je svetla, topla podoba narave v razkošju belega pomladnega cvetja, ki je premagalo zimo. Idejna zgradba sonetnega venca je tako s 14. sonetom zaključena in v njenem notranjem redu se izteče povezava med ljubezensko, pesniško in narodno temo. Ta red lahko obnovimo takole: Julijina ljubezenska naklonjenost bi odrešila pesnika in njegov navdih, on bi ustavril veliko poezijo, ta pa bi iz kulturne teme odrešila slovenski narod. To miselno jedro je zopet oprto dva dva antična mita-Ifigenijin in Orfejev mit. Prvemu pa so se pridružile še nekatere sestavine petrarkizma.

15. ali magistralni sonet pa najbolj naravnost pove, da poetološke teme v pesnitvi ne smemo podcenjevati. Ta sonet od prvega do zadnjega stiha govori o poeziji. Poezija je glavni junak izhodiščnega in vsepovezujočega soneta. Ta misleni red se razkriva tudi v podrobnejši izdelavi tematske kompozicije. To je Prešeren najprej prolagodil dvem zunanjim dejstvom: danemu številu sonetov sienskega venca(15) in izbranemu akrostihu(9+5), ki je prav tako postal bistvena razporejevalna pobuda.

Če pogledamo celoten sonet je Prešeren uveljavil načelo tematske simetričnosti. Na začetku in koncu je dal poudarek poeziji sami(1, 15), v sredini narodni temi(7,8,9), vmesne prostore pa je napolnil z ljubezensko temo, vendar ponekod manj, ponekod pa bolj povezano s poetološko temo(najbolj v 2. in 14. sonetu). Dva soneta pa je uporabil za prehode(6,12).

Sonetni venec ni samo pomembna romantična izpoved osebne in narodne ljubezni. V njem je tudi izjemna pesniška, poetološka misel, pa tudi njeno umetniško uresničenje. Gre za pesnitev, ki poleg vsega drugega vsebuje tudi izredno koncentracijo dela, znanja in zmožnosti. Skratka, Sonetni venec zazanmuje sklep prvega obdobja Prešernove romantike.

Pogledi na sonet in odmiki od njegove klasične oblike

Omejujoče in obenem osvobajajoče poetiško načelo se pojavi od sredine 90-ih let do 1941, ko si pesem jemlje vedno več svobodnega, metričnega verza, ne skrbi dosti za rimo, kitico, vendar še vedno ohranja klasične oblike zlasti sonet. Vendar se moč poetike pogosto odmakne od klasične oblike. Po Prešernovem ustvarjanju sledi vrsta znamenj, ki kažejo upad te pesniške vrste. Na primer: pri Simonu Jenku, vodilnemu liriku 50-ih in 60-ih let je ta proces viden v dveh pojavih- najprej v parodiranju soneta in za tem v njegovem popolnem izbrisu. Pri Josipu Stritarju se nato v veliki seriji Dunajskih sonetov dogaja žurnalistična prozaizacija in politizacija soneta. Po tretji strani pa bi lahko sledili notranjemu izrpaznjevanju in zunanji formalizaciji sonetiranja pri obrobnih avtorjih. Novi vzpon, obnovo pa tudi ustvarjalno transformacijo je sonet doživel šele proti koncu stoletja, ob nastopu mlade moderne, najočitneje pri Dragotinu Ketteju.

Pregled pisanja sonetov v obdobju moderne

Ivan Cankar (sonetni venec Zvenjen cvet: klasični verz, žensko rimanje in akrostih, piše v glavnem v enajstercu, le tu in tam uporabi deseterec). Cankar je zavrnil stališče pretiranega rimanja, posmehnil se je izdelkom, katerih vsaka rima je stala na svojem mestu kakor pribita.
Josip Murn (Že nikdar: subjektizira metaforo, svobodni subjekt v naravi izdaja značilno impresionistično življenjsko občutje in pesniški stil. Uporabi daktilsko rimo in asonansco). Murn je odklanjal vsakršno strogo formo in hotel biti popolnoma prost. Zavzemal se je za ritem, ki kaže notranjo harmonijo sloga.
Oton Župančič (uporabi glagolsko daktilsko rimo, sintaktično poveže kvartini, terceti, značični so močni ritmični zamahi). Župančič je nove oblike cenil, le trdil, da mu manjka novih idej. Prešernove oblike pa je imel za lagodno muziciranje po starih instrumenith. Sam je vedno več pesnil v svobodnem ritmu in muzikalnem slogu.
Dragotin Kette pisec številnih sonetov. Z nekaterimi opazno načne njihovo klasično arhitektoniko. Od metričnega kanona se občutno odmakne, kjer piše daktilskotrohejske verze tudi čisto daktilske, uporabi tudi amfibraški ritem. Kettejevi soneti so ritmično živahni in razgibani tudi zavoljo medtercetnih in medkvartinskih prestopov. Dragotin Kette je uvedel inovacijo v sonet, in sicer vrstico iz samih jambov in ženskih rim, sonet s svobodnješim rimanjem s troheji in daktili (prinaša živahnost, pestrost, svobodo), bolj svoboden verz.

Sonet v tem prehodu je torej vpet v pesniška obdobja, v katerih prevladujejo svobodne oblike in prosti verzi. Opazen je vdor troheja in daktila in mešanje kratkih in dolgih stopic. Prisotni so tudi trohejski, daktilski in amfibraški soneti. V sonetu se menjujejo različno intonirani verzi. Številni so tudi soneti s heterosilabičnimi verzi.

V obdobju simbolizma je verz bolj melodičen in mehko valovečega ritma, v dvajsetih letih se po njem gneto in tarejo sunkoviti stavčni bloki, trideseta leta pa vtisnejo radikalno besedo in realistično podobo. Številni so medverzni prestopi in pa medkvartetni in medtercetni. Poleg intimnih tem(eksistenca, ljubezen, smrt, svetovni nazor, lepota) si sonet jemljejo tudi povišano nacionalno in socialno čustvo. Ponovna povečana raba sonetov se pojavi v obdobju intimizma šele v osemdesetih in devetdesetih letih.

Kettejev sonet

Čeprav njegov sonet ne odpravlja klasične kitične simetrije, je Kette obliko podredil ritmični moči lirskega motiva. Večkrat tudi krši načelo enjast in desetzložne jambske vrstice, ki jo skrajša ali pa piše dolgo stopico (amfibrah). Npr. cikel Spomini! Oblikovno se je naslanjal na ljudsko poezijo, gradil pesmi s prosto obliko in pisal sonete, ki jih označujeta miselna globina ali lahkoten ritem. Kettejevo ljubezensko pesem so rodila različna ljubezenska srečanja, zlasti ljubezen na daljavo do Angele, hčerke sodnega svetnika v Novem Mestu. Kette pa ni soneta moderniziral zato, ker bi želel kljubovati raznim teorijam, ampak zaradi osebne ritmične nagnjenosti in estetskih teženj. Takratni urednik Ljubljanskega zvona Anton Aškerc je pohvalil Kettejevo modernizacijo. Ta je propomnil, da je sonetna oblika s samimi jambi in ženskimi rimami monotona, z novimi rimami in tudi s troheji in gibčnimi daktili pa je doživel sonet preporod, postal je »živahnejši, bolj pester in svoboden«.

Prav v ciklu Tihe noči je Kette uvedel še eno novo značilnost glede vsebinske plati. Prešeren je uveljavil predvsem duhovno plat ljubezni, s sonetnimi cikli Ketteja pa je izpostavljena tudi čutna plat ljubezni. Prešeren je Julijo povzdigoval v nekaj več vrednega in ji izpovedoval svojo duhovno plat. V Kettejevem dojemanju ljubezni pa se vidi, da ne gre zgolj da duhuvno čutenje ljubezni, ampak se ta kaže tudi na čuten, telesen način. Ta se kaže tudi v primeru naslednje pesmi, predvsem v zadnji kitici.

(II sonet iz cikla Tihe noči)

Kaj more biti bolj resničnega,
kot naše duše glasni zdihi so?
Kaj veš, da vsi, ki proč od ničnega
sveta gredó, da vsi menihi so?

Kaj veš, da blizu res kaj mičnega
glasovi iz daljave tihi so?
Lahko, da modreci sveta odličnega
doma sorodniki pavlihi so ...

A duša naša – ta nikdar ne laže,
in če se v govoru drugačna kaže,
pove ti vso resnico en zdihljaj.

In pesmi moje niso ne besede,
zdihljaji so iz srca tajne srede,
kipeči k luči tja v visoki raj.

Sklep

Prvi je na Slovenskem sonet uveljavil France Prešeren v 30-ih letih 19.stoletja. Iz razmeroma slabo razvitega pesniškega jezika je ustvaril visoko in dognano poezijo (sonetni venec, glosa, gazela, oda). S temi oblikami je slovensko književnost povzdignil iz pretežno reducirane, razsvetljenske književnosti (zamejene v vzgojne in poučne namene), v estetsko razvito književnost, namenjeno izobraženim bralcem.

Prešernov sonet po svojih osnovnih lastnostih sodi v italijansko območje, seveda z dodatnimi vplivi nemške schleglovske orinetacije pri sprejemanju italijanskega vzorca z močnimi odtisi pesnikove osebne note in stilizacije. Za uveljavitev soneta je imel Prešeren dve močni motivaciji: zgodovinsko in osebno. Prešeren se je oprijel klasične oblike soneta, natančneje Petrarcovega vzorca. Vsebinsko je Prešeren močno dopolnil in celo prestopil schleglovo shemo. S svojim sonetom je torej Prešeren razvil pesniški slog do njegove polne estetske in artistične dozorelosti. Do tako dozorele razvojne točke je slovenska književnost prvič prispela šele s Prešernom in najbolj razvidno z njegovimi sonetnimi cikli. Zato ima sonet posebej vidno fukncijo v konstituiranju slovenske književnosti kot avtonomne umetnosti. Po Prešernovem ustvarjanju sledi vrsta znamenj, ki kažejo upad te pesniške vrste. Obnovo pa tudi ustvarjalno transformacijo je sonet doživel šele proti koncu stoletja ob nastopu moderne, najotičneje pri Dragotinu Ketteju. Kette je z uporabo troheja in daktila uvedel v to pesniško vrsto več živahnosti in svobode.

Viri in literatura

Kmecl, Matjaž: Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba Mihelač in Nešović, 1995.
Kos, Janko: Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS, 1996.
Paternu, Boris: Sonet in sonetni venec. Sonet in sonetni venec: mednarodni simpozij v Ljubljani od 28. do 30. junija 1995. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnost, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 1997. (Obdobja, 16). 437–448.
Sonet: Iz Wikipedije, proste enciklopedije. 4. 12. 2010.
Vidmar, Josip: Slovenske razprave. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1970. 7–77.