Boris Paternu, K virom Prešernovega "frajgajstovstva"

O avtorju in osebi razprave

Boris Paternu

• rodil se je 5. junija leta 1926 v Predgradu
• poznamo ga kot slovenskega literarnega teoretika, ki se je podrobneje ukvarjal s Prešernom, ukvarjal pa se je tudi s povojno literaturo
• leta 1951 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slavistike
• leta 1960 je doktoriral
• med leti 1961 in 1972 je predaval zgodovino slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani
• leta 1966 je bil sourednik Slavistične revije
• njegova razprava, ki sva jo obdelala, je bila objavljena v Slavistični reviji, letnik 57/2009, št. 2 (april-junij)

Thomas Paine

• rodil se je 29. januarja leta 1737
• umrl je 8. junija leta 1809
• njegov sodobnik Sidney Ibok ga je označil za nesmrtnega razsvetljenca
• poznamo ga kot angleškega pisatelja, politika, političnega filozofa, izumitelja, intelektualca in revolucionarja
• zaradi političnih nazorov je pobegnil v Ameriko, kjer je sodeloval v revoluciji, nato pa sodeloval pri francoski revoluciji
• na željo predsednika Jeffersona, se je vrnil v Ameriko, kjer je osamljen tudi umrl
• leta 1971 je izdal Rights of Man (Človekove pravice), nekaj let kasneje tudi drugi del
• na Prešerna je najbolj vplival s prvim delom knjige Rights of Man

Bil je idejni vir Prešernovega svobodoumja, ki ga je imel naš pesnik v svoji knjižnici, ta je bila ocenjena na 107 knjižnih enot, torej je bila izjemno majhna, a idejno zelo bogata. Knjigo je Prešeren najverjetneje dobil od prijatelja Andreja Smoleta, ki je veliko potoval po Evropi. Zanimivo pa je, da je bila knjiga pri ocenjevanju Prešernovega imetja po smrti, ocenjena le na 18 krajcarjev, kar je bilo za tiste čase to zelo malo.

Omeniti je potrebno tudi to, da je knjiga Rights of Man nastala kot napad na knjigo Edmunda Burka, Razmišljanja o francoski revoluciji, ki je podpirala monarhijo, aristokracijo in cerkev.

Definicija frajgajstovstva

Je zavedno ali nezavedno filozofsko stališče, da osebno mnenje ne sme biti podvrženo avtoritetam, tradicionalnim stališčem ali dogmam. Zgodovinsko so v slovenščini uporabljali nemško sopomenko frajgajstovstvo (iz nemščine: freigeist), dandanes temu rečemo svobodomiselnost. Vodilo sta logika in znanstveni izsledki, nasproten frajgajstovstvu pa je konformizem (sprejemanje in upoštevanje družbenih norm zaradi osebnega udobja, koristi).

Hipoteza

Knjiga Thomasa Paina, Rights Of Man, je v veliki meri vplivala na vsebino pisanja našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna.

Dokazovanje hipoteze

Človekove pravice

Paine jih zastavi kot problemsko središče analitičnih polemik.

"Naravne pravice so tiste, ki pripadaju človeku v pravici do njegove eksistence. Sem sodijo vse intelektualne pravice ali pravice mišljenja, in tudi vse tiste pravice osebne dejavnosti za lastno dobrobit in srečo, ki niso krivične do naravnih pravic drugih ljudi."

Tu omenja naravne pravice, sicer pa se Paine osredotoča na pravice na vseh ravneh: osebne, narodne, svetovljanske (svetovne), osredotoča se predvsem na človekove realne državljanske pravice.

Zgleduje se po Francoski deklaraciji o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta avgusta 1789, predsednik te skupščine je bil markiz La Fayette.

"Vsi ljudje so rojeni enako in z enakimi naravnimi pravicami. Torej: vse, kar je moja pravica, je tudi pravica drugega."

Prešeren je bil Painovemu razmišljanju zelo naklonjen, to se vidi v njegovem pesniškem opusu, kjer kot motiv prevladuje volja k uresničevanju osebne prostosti in sreče. Vemo, da je bil Prešeren od mladih let uporen, zavedajoč se osebne pokončnosti in nekonformnosti in potrditev svojega razmišljanja je našel v najbolj radikalni in celoviti obravnavi človekovih pravic.

V začetkih je razvidno, da se osredotoča bolj na osebno svobodo, ki pa je izhodišče za pisanje o narodni svobodi.

Kritika vladajočih elit: monarhije, aristokracije, klera

Prvi cilj udara je Hereditarna pravica (po naše dedovalna). Zanjo pravi, da zagotavlja oblast monarhu in aristokraciji, odvzema pa jo človeku kot suvereni osebi in narodu kot skupnosti.

Dedni despotizem (vladavina despota/vladarja, ki vlada s popolno oblastjo), kot ji pravi, človeku ukazuje poslušnost, ponižnost in pokorščino, jemlje pa mu osebno čast.

"Aristokracija, s katerekoli strani jo presojamo, je pošastna", rešitev vidi v revoluciji.

Tudi Prešeren ni bil naklonjen monarhiji in cesarju, v kranjski gostilni Stara pošta je povedal: "Ne mislite, da bo stara kurba Avstrija kaj dala, kar ji ne boste iz nohtov iztrgali; kar vam je zdaj dala, bo vzela nazaj."

V Zdravljici, nastali leta 1844, je tako še nekaj Boga, nikjer pa ni cesarja. Še en primer: prijatelju, ki je leta 1835 odhajal za uradnika v Novo mesto (Prijat'lju Lašanu) je rekel: "Varha te čaka Dolenjc pred aristokratov tiranstvam; varji se družbe volkov, bodi mu obramba pravic."

Nasprotovanje razmerju vera-cerkev-država

Človekovo izbiro vere in pravico do njenega uresničevanja je uvrstil med temeljne intelektualne pravice, a jo je ločeval od cerkve kot institucije. Vse religije so po svoji naravi dobrotne in blage, združene z načelom morale, a so v povezavi z državo zmožne le še razkroja. Nastane tako imenovani križanec, kot primer navaja inkvizicijo v Španiji.

Prešeren paradoks krščanstva odpre v prvih stihih Krsta pri Savici z nastopom Valjhuna:

Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi
že dolgo bije za krščansko vero,
z Avreljam Droh se več mu v bran ne stavi;

končano njino je in marsiktero
življenje, kri po Kranji, Korotani
prelita napolnila bi jezero.

Gre za krvavo zavezništvo med nasiljem in vero, državo in cerkvijo. Dve vrsti vernosti je izrazil pri domislici o napisu na svojem grobu: "Tukaj počiva Franc Prešeren, / nejeveren in vendar veren."

Zaradi svojih nazorov je imel nemalo težav med drugim so mu zaradi slabotnih in zaradi hudega racionalizma zmešanih verskih načel zavrnili prošnjo za advokaturo.

Republika : monarhija = razum : nevednost

V svoji kritiki pride Paine do te temeljne delitve.

Bolj podrobno se usmeri v politične ureditve družbe, vprašanja vlade, ustave in zakonov, njegovo stališče je, da obstaja vlada iz ljudstva in vlada nad njo, vlada, ki je zrasla iz družbe ali nad njo. Nikakor ne sme temeljiti na lastni avtoriteti, temveč na avtoriteti ljudstva.

"Kaj je vlada drugega kot upravljanje zadev naroda. Ona po svoji naravi ni in ne more biti lastnina posameznega človeka ali družine, temveč celotne skupnosti, katere potrebam služi."

"Narod je vir suverenosti."

"Narod ima vedno neodtuljivo pravico odpraviti obliko vlade, ob kateri ugotovi, da je nevzdržna in ustanovi tako, ki ustreza njegovim potrebam in njegovi sreči. Človek kot oseba, kot individuum pa je tisti, v katerem imajo človekove pravice svoj izvor, in ki vstopa v dogovor z vsemi drugimi, da ustvari vlado."

"Vsak državljan je član skupnosti in kot tak lahko priznava nadosebni subjekt, njegova poslušnost so lahko samo zakoni."

Osredotoča se tudi na ustavo, ki ni dejanje vlade, temveč ljudstva, ki izvoli vlado. Spet se zgleduje po Francoski narodni skupščini, ki vzpostavlja suverenost naroda, svobodna narodna skupščina pa odloča o vojni in miru, davkih ter zaščiti osebne lastnine. Zakoni so dolžni slediti enakosti med ljudmi, vsak državljan ima pravico voliti in je voljen, je nedolžen, dokler z dokazi ni obsojen.

Nasprotuje zastarelemu parlamentarnemu jeziku (Burku in Angleškemu parlamentarnemu jeziku).

Zavzema se za odpravo norosti naslovov, ker jih povezuje z nadutostjo in ponižnostjo ter so žaljivi. Zavzema se za svoboden, odprt, pogumen, možat jezik, ki je okoliščinam primeren:

"Debatira se v ljudskem duhu in gosposkem jeziku."

Ne vemo natanko, kako je Prešeren odgovoril na zgornje trditve, saj je bil spoznan o terorju in zlih početjih revolucije v Avstriji (čas Metternicha), a je verjetno bil mnenja, da je nujno potrebna. Paine o nasiljih v revoluciji pravi: "Niso bila posledica načel revolucije, temveč ponižujočega položaja ljudi pred revolucijo."

Prešerna je zelo pritegnil koncept, ki ni bil omejen le na Francijo in Anglijo, temveč vso Evropo, zatrtim evropskim narodom, ki jih nagovarja in usmerja k bujenju.

Narodno svobodoumje

Je zelo pomemben del za Prešerna.

Paine v tem sklepnem delu povzdigne misel o prijateljskem sožitju narodov, ki mu je pomenila najvišjo mednarodno raven uresničevanja človekovih pravic. Njegovo geslo je: "Svoboda in sreča vsem narodom". Iz teh misli nastane vrhunec Prešernovega frajgajstovstva po Painu, Zdravljica. V njej je postavil vizijo obstoja in tudi prihodnosti slovenskega naroda.

Vsebuje tri glavne ideje Painovega razmišljanja: radikalni ton uporništva proti zatiralcem narodne prostosti, ki ga Prešeren uporabi kot nekaj samoumevnega in naravnega. V razmerju vojna-mir, uporabi vizijo mirnega, enakopravnega, bratskega sožitja Slovencev z drugimi narodi, v ospredje postavi tudi mednarodna razmerja z gesli Francoske revolucije: enakost, svoboda, bratstvo. Zadnja oz. tretja omembe vredna glavna ideja je antropocentričen etos ter kaj je to za Prešerna pomenilo. V središče je postavil človeka, dobrega človeka. Navsezadnje je skozi življenje vedno ohranil vero v ljudi, ki dobro v srcu mislijo.

Sam vrh Prešernove svobodomiselnosti se kaže v naslednji kitici Zdravljice, kjer se že na začetku jasno izpiše geslo francoske revolucije, v njej pa tudi poziva k miru:

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko pred, spet naša boste last!

Kot že prej omenjeno je v Zdravljici še nekaj Boga, nikjer pa ni cesarja, kar je moralo biti takrat precej opazno. Še toliko bolj, ker je tik pred tem izšla budnica Prešernovega sodobnika, Koseskega, Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano:

Trojno ovenčan unuk vladarjev iz hiše Rudolfa,
Zgodnimu soncu enak sveta v ogledu stojiš,
Kron sedmero bliši v škerlatu sedeža tvojga,
Silnih narodov devet varje ti slavo in dom,
Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenja?

Sme rudorov Ti, o Knez! odpreti ljubezni neskončne,
Ktera do tebe rodu vnema slovenskiga kri,
Kaplico slabo boječ pridružiti morju svitlosti,
Ko Ti visoki prestol soncetemnivši gradi,
Svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov?

Ta budnica je postala zgled uradnega redoljubja z ikono cesarja v samem vrhu.

Bistvena razlika med Painom in Prešernom

Paine je trdno zasidran znotraj razsvetljenskega optimizma 18. stoletja z vrednotami razum, narava, prostost, sreča, medtem, ko je Prešeren razgledan človek 19. stoletja na poti iz romantike proti modernizmu, zato se v svojem pisanju ni ustavil le pri Thomasu Painu.

Sklep

Prva Painova knjiga Rights of Man je zares imela velik vpliv na našega največjega pesnika. Sprva se to vidi pri pisanju o osebni svobodi, medtem, ko kasneje preide in doseže vrh v Zdravljici, torej v pisanju o narodni svobodi.

Viri

• Doris Debenjak. Veliki nemško-slovenski slovar. Ljubljana, 2001. 375.
• Jovan Vesel Koseski. Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva Ljubljano.
• Boris Paternu. K virom Prešernovega "frajgajstovstva". SR 57/2 (2009). 301–10.
• France Prešeren. Krst pri Savici.
• France Prešeren. Zdravljica.
• France Verbinc. Slovar tujk. Ljubljana, 1979. 224.