Boris A. Novak - Vrata nepovrata (epos): knj. 2.

Uvod

V seminarski nalogi bom predstavila knjigo Borisa A. Novaka z naslovom Vrata nepovrata (epos), Druga knjiga: Čas očetov. Besedilo bom obravnavala z metodami medbesedilnosti. Knjiga je izšla leta 2015 pri založbi Goga in je drugi del istoimenske knjige. Predhodna knjiga nosi naslov Zemljevidi domotožja in je izšla leta 2014. Prva knjiga je obsežni ep, v katerem se izrišejo spominski zemljevidi mest, krajev in pokrajin. Druga knjiga, Čas očetov, je prav tako ep, ki pa se poglobi v čas dveh svetovnih vojn, ki sta se odvijali na slovenskih tleh. Pesnik je skrbno zbiral pričevanja in dokumente ter oživil številne neznane ali pozabljene junake, dogodke, ki so zdrsnili iz učbenikov, zgodovinskih knjig, a niso zato nič manj resnični. Gre za zgodbe vojakov in zgodbe ljudi, ki so ostali v zaledju, v taboriščih in so po vojni preštevali mrtve. Zapisano je, da je Čas očetov slovenska Vojna in mir. Toda to ni konec, ampak se bo ta Epos Vrata nepovrata še nadaljeval. V letu 2016 ga bo zaključila tretja knjiga, ki bo nosila naslov Bivališča duš (Novak 2015: platnica knjige).

Na začetku bom na kratko predstavila avtorja in pa seveda tekst, ki bo obravnavan. Nato bom prešla na osrednji in najbolj pomemben del seminarske naloge, to je analiza medbesedilnosti. V besedilu bom torej skušala najti povezave z drugimi besedili oziroma avtorji, dogodki in podobno. Zavedam se, da vseh medbesedilnosti ne bom našla ali jih videla oziroma se ne bom zavedala, da gre za medbesedilne postopke, saj za tako analizo moraš imeti za sabo že veliko prebranih besedil, ki so ti seveda ostali v spominu. Da lahko prepoznaš, da gre v nekem besedilu pravzaprav za medbesedilni postopek, moraš poznati to drugo besedilo, iz katerega je vzet nek izsek ali poznati zgodbo, na katero se avtor nanaša. Zato se bo verjetno večkrat zgodilo, da določene medbesedilnosti ne bom prepoznala, saj še za sabo nimam ogromnega opusa prebranih besedilih.  

Boris A. Novak

Boris A. Novak se je rodil 3. 12. 1953 v Beogradu. Je pesnik, dramatik in prevajalec, redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, član Mednarodnega PEN-a in član francoske pesniške akademije Mallarmé (Wiki: splet).

Uveljavljen je kot pisec poezije za odrasle in za otroke, pisec dramskih besedil za odrasle in iger za otroke in mladino, esejist in prevajalec srednjeveških provansalskih trubadurskih in francoskih pesnikov. Kot znanstvenik se ukvarja s teorijo verza, teorijo prevajanja, provansalsko liriko, klasicistično dramatiko, evropsko simbolistično poezijo in moderno slovensko in francosko liriko (Wiki: splet).

Dobil je veliko nagrad, med drugimi tudi Župančičevo nagrado leta 2015 za vrhunske umetniške dosežke zadnjih dveh let za prvo knjigo načrtovanega tridelnega epa Vrata nepovrata z naslovom Zemljevidi domotožja.

Vrata nepovrata (epos), Druga knjiga: Čas očetov

Boris A. Novak je prvi slovenski ep Vrata nepovrata, ki bo obsegal tri knjige, snoval dolgih dvajset let. Namera, da ga napiše, pa je še starejša. Ena izmed osnovnih tem epske literature vse od prvega znanega Epa o Gilgamešu je potovanje skozi onostranski svet. Tudi Novakov ep prinaša neke vrste »zagrobno potovanje«. Zadal si je podobno nalogo, kot so jo imeli predhodniki te pesniške oblike in to je oživitev mrtvih s pomočjo besede (Pišek 2014: splet). Skozi pripoved potujemo po časovni koordinati. Z eno nogo stojimo v življenju, z drugo pa v smrti. Gre za obsežno knjigo z ogromno dimenzije. Ključen ton ji dajejo hude usode 2. svetovne vojne.

Prvo in drugo knjigo je mogoče brati ločeno, čeprav prva knjiga prerašča v drugo.

Knjiga Čas očetov je dolgo besedilo, z veliko spevi in verzi. Obsega 716 strani in ima približno 14.500 verzov. V tem drugem delu eposa Vrata nepovrata, je poudarjena epskost. Ep je literarna vrsta, ki je globoko nesodobna in nemoderna. Tako je avtorju največji problem oziroma izziv predstavljalo, kako bo v prastaro formo zajel vsebino 20. stoletja, čas letal, elektronskih in telefonskih komunikacij in drugačne človeške odnose. Njegov poskus v drugi knjigi je šel v smer priklicati epski čas in ga povezati z epiko slovenskega naroda, z 1. in 2. svetovno vojno. Poudarja, da ga je enako kot epske scene, zanimala tudi vizura žrtev zgodovine, za razumevanje zgodovine se mu zdi namreč bolj relevantna kot interpretacija junakov in zmagovalcev. Veliko pozornost je posvečal ženskam, otrokom in starejšim, kar vidimo tudi v dveh naslovih zvezkov, ki sta naslovljena s Čas mater in Čas otrok. Med najvišjimi liki so tako ravno ženske.

Analiza medbesedilnosti v Času očetov

Knjiga Čas očetov opeva dogodke prve in druge svetovne vojne, pa tudi poznejše osamosvojitve Slovenije. Vendar ne kot celovito sosledje, ampak kot kose posameznih fotografij, ki jih obujajo mrtvi vojaki, njihove žene in otroci (Kapun 2016: splet). Tako se avtor vrača v preteklost preko zgodb svojih sorodnikov in prijateljev. Na nekem mestu sebe definira kot zgodovinar. Zgodovino pripoveduje skozi zgodbo. Zgodbe so parcialne, nujno pa zadevajo usode posameznikov. Veliko zgodb je podedoval od svojih prednikov in sorodnikov. Vselej gre za neko interpretacijo. Sprašuje se, kaj o teh prednikih pravzaprav ve. Pesniška vizija je ključna za razumevanje tega dela. Skozi celotno besedilo se avtor torej sklicuje na svoje bližnje oziroma se vrača v njihov čas in v njihove zgodbe, dogodke, ki so jih doživljali v grozljivem času. Po prostorski logiki v prvi knjigi, tako sledi časovna logika v tej drugi knjigi, od časa Avstroogrske vse do današnjega dne. Razdeljena je na 10 zvezkov, kot imenuje skupke spevov. To so: Čas pesnikov, Čas mater, Čas otrok, Čas dedov, Čas častnih častnikov, Čas preobrazbe, Čas glasbe, Čas pekla, Čas upora in Čas zmage, čas poraza. Že imena zvezkov nam torej povedo, da bo govora o nekih ljudeh in o nekih časih, obdobjih.

Naslov epa, Vrata nepovrata, je avtor prvič uporabil v svoji pesnitvi Tisoč in en stih, kjer se pojavlja v eni izmed spominskih pesmi, kjer se vrača v hišo, kjer je živel v otroštvu in na katero je bil zelo navezan. V intervjuju za časnik Dnevnik je povedal, da mu je pomemben tudi pomensko, ker ta besedna igra omogoča, da kljub zanikanju tega, da bi se stvari vračale, kljub nadihu usodnosti, sama beseda »nepovrata« še zmeraj vsebuje vrata. To so seveda vrata spomina, skozi katera priklicuje vse te nekdanje čase, ljube ljudi, dogodke in tudi vse strašne stvari, ki so se zgodile v zgodovini (Pišek 2014: splet). In prav tukaj, že pri samem naslovu knjige, se prvič srečamo z medbesedilnostjo. Avtor se sklicuje oziroma vzame to besedno zvezo iz svoje pesmi. Besedna zveza vrata nepovrata se pojavi v naslednji kitici:

»[P]red menoj končno obrisi rojstnega obzorja:

po strmi strugi nikamor odteklih let,

skozi praznično grozo rosnega prostora

se večeren vračam v svoj jutranji svet...

ki mi je do najmanjše bolečine znan:

te ulice in to lice, ta veter in ta vrt. ...

Vračam se, vračam se, vračam, ranjeni vran:

tečem skozi domače dvorišče, na smrt odprt –

skozi znana, a zdaj tako neznanska vrata... tujec se vračam skozi vrata nepovrata.« (Novak 1981: 1143)

V obeh primerih torej gre za nek spomin, saj se v pesmi spominja svoje mladosti, v tem epu pa gre prav tako za spominjanje zgodovine, pa čeprav ne gre za njegove lastne spomine, ampak spomine na pripovedi njemu ljubih ljudi.

Naslov druge knjige, Čas očetov, je primeren za epsko vizijo sveta. Razmišljal je, da bi knjigo razdelil na čas očetov in čas mater, vendar se mu ta kompozicija ni izšla. Ženska vizija je tista, ki je nosilna in s katero se na nek način bolj identificira, kot z moško vizijo. Sam naslov je v slovenščini dvoumen. Ključna figura za avtorja je njegov oče z zgodbami, ki jih sedaj zapisuje. Zapisuje torej zgodbe, ki jih je poslušal še kot otrok. Čas očetov pa velja tudi za ženske. V vsebinskem smislu je ta knjiga sestavljena iz dveh velikih razsežnosti – eno so vojaki, drugo pa so žrtve teh vojakov.

Knjiga se začne z invokacijo , ki je značilna za epsko izročilo. Kot muze avtor kliče glasove mrtvih sorodnikov in pesnikov, kar spet kaže na medbesedilni postopek. Med njimi mu kot vodnik in sogovornik služi Dante, opazno pa se navezuje tudi na Miltona. Z njuno skupno tematizacijo pekla bralca popelje v svojo družinsko zgodbo (Kapun 2016: splet). Prvi zvezek tako poimenuje Čas pesnikov, prvi spev Čas Dantejev, čas Antejev, drugi spev pa Čas prvih pesnikov. Vračal se je k starim mojstrom, velikim mojstrom antike. Pojavijo se dialogi z nekaterimi velikimi epskimi pesniki, Homerjem, Vergilijem, Ovidem in srednjeveškimi, trubadurjem Jaufresom Rudelom in nato z Miltonom v sicer dramsko uglašenem artikuliranem prizoru.

Zahvalo za strukturiranje tega nenavadnega besedila je dolžan predvsem Danteju, ki je pravzaprav pesnik, ki znotraj tega njegovega poskusa, ki se na noben način ne more primerjati z Božansko komedijo, pesnik, ki igra tako vlogo, kot jo je zanj igral Vergil, pesnik, ki ga zanj paradoksalno nikoli ni bilo, ker je zmeraj verjel v substancialnost Eneja. Dante se pojavlja večkrat že v prvi knjigi, in sicer že na samem začetku, v avstralski puščavi. Tam avtor prvič sreča med drugim tudi Danteja, ta podoba pa se spremeni v njegovega očeta Anteja. Ta zgodba se bolj intenzivno ponovi v drugi knjigi. Prvi spev je torej naslovljen Čas Dantejev, čas Antejev. Dante je velik vzornik, pojavlja se skozi celotno zgodbo. To delo se približuje tudi romanu, ker se loteva tudi osebnih stvari. Gre za prehajanje v nov čas. Ne gre za historizem, ampak za organsko rast iz svojega časa ob spoštovanju in inspiraciji teh avtorjev.

Prvi verz v prvi knjigi je »Svet je vse manjši, čas pa je zdaj in vekomaj tiran razdalje.« (Novak 2014: 15). Prvi verz druge knjige je po strukturi podoben: »Čas je vse krajši, pesen pa vse daljši, neizbrisni dolg.« (Novak 2015: 15) Lahko vidimo, da se je avtor skliceval na svojo prvo knjigo tudi po strukturi.

Homerju je namenjena druga pesem drugega speva:

»... [S]i se imenoval Homer? Si ti napisal Iliado

in Odisejo? Si ti tisti, ki je ustvaril svet bogov?

Si zgolj ponovil pesmi prejšnjih pesnikov, ki jih je rado

Prepevalo neuko ljudstvo? Si prevzel prastaro snov

in jo pregnetel kot lončar gibljivo glino? Si bil zraven,

ko je silak Ahil zaklal junaka Hektorja, kot bi bil vol? (...)« (A Novak 2015: 28–29)

Avtor vzpostavi dialog s Homerjem, sklicuje se torej na tega velikega pesnika. Nagovarja ga, kot bi ga poznal in ga sprašuje o njegovih morebitnih delih.

Nato sledi kratka pesem o Sapfo:

»2600 [L]et pozneje

                                    še čutim sapo
                                   s tvojih ljubečih ustnic,
                                  samotna Sapfo.« (Novak 2015: 30)

Tudi tukaj vidimo, da nagovarja Sapfo, grško pesnico.

Pojavi se tudi spomin na njegovo branje neke prozne adaptacije Eneide, pri kateri mu Vergilijevo ime ni bilo niti najmanj pomembno. Sebe je namreč zmeraj doživljal kot Eneja. Zato to naslednjo pesem piše v Enejevem imenu, in ne kot Vergil. Kot pravzaprav njegov junak, kot izmislek. Zanj osebno je to zgodba tistega popoldneva v Beogradu, ko je igral nogomet:

»[V]ergilie,

to hvalo bom začel tako, kot se spodobi.

Z začetkom. Z Zgodbo, ki se je odprla. Meni,

Drobnemu dečku, ki zdaj diha v podobi.

S prijateljčki smo se šli vojno. Razdeljeni

Na dve skupini, dve na smrt sprti plemeni.

(...)

Pozdravljam te z druge obale istega morja: vale!

Tvoj Enej« (Novak 2015: 30–33).

Avtor se torej prelevi v Eneja, Vergilijevega junaka in ga nagovarja, kot bi se zares poznala. Zgodbo spremeni v svojo lastno zgodbo, ki se mu je zgodila v otroštvu. V tem delu se sklicuje tako na Vergilija kot tudi sam nase.

Naslednja pesem je posvečena njegovi veliki pesniški ljubezni iz različnih obdobij, to je Ovid. Povezana je z nekim njegovim zgodnjim otroškim spominom, z brega Donave, pri Beogradu, kjer je preživel svoje pravljično otroštvo v nekem drugem življenju. Donava, Črno morje, Ovidijevo izgnanstvo, metamorfoze. To je snov te pesmi:

»[N]ekoč ...

pred petdesetimi ... ali dva tisoč leti ... več ...

Bil sem še majhen, pet, šest let ... morda pred rojstvom ...

Neke nedelje,

bil je še mrzel dan zgodnje pomladi, smo se brzeč

po beograjski kaldrmi peljali na izlet, na veselje

otrok in preobremenjenih staršev.

(...)

In, slep, strmim v strašno kalnost in lovim privide.

Izgnan iz sebe kličem Pesnika, ki me je nekoč poklical Vide:

Ovidie! Ovidie! ...« (Novak 2015: 33–35)

V tretjem spevu, ki se začenja satirično, Času računalniških igric, pesnik sede za računalnik, kjer ga zamoti igra, narejena po Miltonovem Izgubljenem raju. Tukaj se torej navezuje na Miltona in njegov ep. Zapiše takole:

»[Z]a članek potrebujem Miltonov

citat iz epa Izgubljeni raj.

Odprem revolucionarno nov

program za literarne vire. Kaj

se je zgodilo, virusi, narobe

gib ali gumb, a se prikaže kraj

iz gotskega romana, strah, podobe

pošastnih straž na stolpih, dvižni most,

jate ujed, grmad, gorečih krogel,

in vrata, na katerih piše Post-

                                   modern
                            computer game

                             THE HELL
                             according to
                               MILTON (Novak 2015: 39–40)«.

Avtor na tem mestu imitira Miltonov slog in v nadaljevanju prikaže groteskni sestanek, na katerem se hudiči pomenkujejo o tegobah, ki jih povzročajo v svetu in sklenejo, da bodo naslednjo napadli Slovenijo. Pojavijo se posamezni liki avtorjeve družine, ki podajo velike intimne pripovedi, ki se dogajajo v določenem času (Kapun 2016: splet).

Zgodbe posameznikov se gradijo iz različnih časovnih perspektiv. Spominja se avtor sam, preko spominov spregovorijo osebe, ki so bile blizu liku, ali pa kar lik sam. Posamezne zgodbe se lomijo, sekajo in znova združujejo, bralcu pa tako omogočajo vpogled v osebo in v dogajanje, v katero je vpletena. Nazadnje dobimo tudi vpogled v avtorja, ki zapiše, da govori o sebi, vendar lahko to stori zgolj tako, da najprej piše o očetu in o materi in drugih sorodnikih, ki so vplivali na njegovo življenje. Mnogokratnost zgodb ni namenjena zgolj celovitejšemu prikazu, temveč tudi razbijanju iluzije, da lahko nekoga spoznamo do podrobnosti. Pri vsakem liku avtor pušča odprta vprašanja, drobne, neraziskane skrivnosti, ki nam ne bodo nikoli dostopne. Iluzija celovitosti se razbija tudi na oblikovni ravni, kjer se v spevih vidijo avtorjevi avantgardistični nastavki. Tako na primer bodečo žico ponazori z grafičnimi znaki, in sicer takole: – x – ð –x – ð – x – x – ð – x –. Ponarejeno pismo strica Frica Novaka vloži v besedilo v pisavi pisalnega stroja. Uporablja pa tudi postmodernistične postopke, nenehno opozarja na svojo vlogo avtorja besedila, vstavlja avtorske opombe, se sklicuje na prvo knjigo, opisuje proces nastajanja besedila in opozarja, da vsi dogodki niso popolnoma resnični (Kapun 2016: splet). Vse to lahko štejemo med medbesedilne postopke, saj se avtor vrača k avantgardizmu, postmodernizmu, svoji prvi knjigi in seveda skozi spomine v preteklost.

V devetem spevu drugega zvezka Času žalosti so opisi tete Tatke, ki je umrla pri petih letih. Tukaj so rabljeni zveneči zvoki in široki samoglasniki, ritem pa teče počasneje (Kapun 2016: splet).

V devetem zvezku, naslovljenem Čas upora, sledimo avtorjevemu očetu Anteju pri prebijanju zasede v Rogu. Tukaj sta rabljeni predvsem aliteracija ostrih sičnikov in zapornikov ter asonanca kratkih soglasnikov. Ritem je trd in hiter (Kapun 2016: splet).

V spevu Čas Starega mostu, čas novega glasu je opisana teta Bahrija Nuri Hadžić, bosanska operna pevka. Tudi tukaj, tako kot v spevu Čas žalosti, so rabljeni zveneči zvoki in široki samoglasniki in tudi ritem teče počasneje (Kapun 2016: splet). Tukaj v tem spevu se pojavi besedilo Osmana Nurija Hadžića, ki je bil bosanski pisatelj pripovedk. Avtor se tukaj sklicuje na eno izmed njegovih besedil, ki ga je spisal pod psevdonimom Aziz Osman, skupaj z Ivanom Miličevićem. Besedilo je na začetku v slovenščini, nato pa ga avtor obsežno zapiše v bosanščini. Odlomek tega besedila se glasi:

»[A]laga je sjedio sam na tavanu, pušio i pio kahvu.

Pred njim niski cvietnjak, komu su se oko plamena

Zalietale leptirice, vještice ... Duhan je dimio, frštio,

a kad bi ćehrubar izvadio iz usta, tad bi potegao u se,

dižuć pomalo obrve, srknuo kahvu, pa opet uvukao. (Novak 2015: 392)« 

Že v tem odlomku lahko vidimo, da avtor ni vzel celotnega besedila Hadžića, ampak je izpustil kar nekaj povedi, kar je ponazoril s tremi pikami. V originalnem besedilu je v tem izseku vmes še dodano tole: »»[D]oma otklanjao ahšam, pak ostao sam, a da nigdje ne iziđe. Sve do sada u ramazanu nije nego dva puta nekuda na dvor malo izišao, pa se opet povratio. Sjedio sam i sam se sobom zabavljao. Sad bi prekrstio noge, sad se izvalio i naslonio jal na jednu, jal na drugu stranu. Razgovarao se sa svojim čibukom . Ćehrubar bi metnuo u usta, oči spustio niz čibuk na lulu, otkud se je dim dizao, pa onda potegao, slatko, duboko, dugo, da bi mu nastale još više jame pod jabučicama (Osman-Aziz: splet).« 

V tem epu gre za neke vrste metafiziko, religioznost, nekajkrat se pojavi tudi neka skrivnostna kozmična postava. Po drugi strani pa gre za nek poskus, da bi avtor pravzaprav rešil iz pozabe duše ljudi, ki so mu bili blizu in jih je imel rad. Da bi jim dal dostojanstvo spomina s pesniško besedo. To ni narejeno na lirski način, ampak kot epsko potovanje dialoga z mrtvimi.

Tako se v knjigi avtor spominja tudi brata, ki je doživel hudo usodo, imel ga je zelo rad. Opiše ga kot izjemno duhovitega, s kodrastimi lasmi in ogromnimi očmi. Zgodovinske podatke poskuša avtor obdelati na drugi ravni, ki je pesniška.

Osrednja pa je le ena figura, to je pesnikov oče.

V knjigi se pojavita tudi pesmi, ki govorita na lep način o domobrancih. Gre za tretjo pesem v 10. spevu: Čas milosti, ter za 44. spev, ki je partizanska pesem in je povezan z današnjim časom in Dantejem.

Ti motivi se ponavljajo skozi celotno knjigo, zmeraj v nekem drugem tonu, registru.

Posebnost knjige pa je tudi večjezičnost. Ne gre za aluzijo ampak pojavljanje reminiscenc – bodisi literarnih, bodisi osebnih. Jeziki, ki se pojavijo v knjigi so italijanščina, nemščina, srbohrvaščina in francoščina. Gre namreč za zgodbo avtorjevega odraščanja, zgodbo družine, ki je bila večjezična. Večkrat je omenjena nona, ki je bila ključna figura družine in je bila nemškega porekla. Šlo je torej za popolno dvojezičnost očeta in večine članov družine. Avtorjev oče je pisal tako v slovenščini kot tudi v nemščini. V knjigi imamo zato polno nekih tujih citatov iz različnih situacij.

Pojavijo pa se tudi deli šal v zvezi s starim očetom, v četrtem zvezku: Čas dedov.

Iz časov mladosti in teatra omenja tudi prijatelja. V 28. spevu, v Času kostuma razlaga, kako se z njim prepira, glede oblačenja, ker je bil avtor oblečen kot hipi, on pa zmeraj kot gospod.

Sklepne ugotovitve

Skozi analizo medbesedilnosti v knjigi Borisa A. Novaka Vrata nepovrata (epos), 2. knjiga: Čas očetov sem ugotovila, da se avtor skozi celotno zgodbo spominja preteklih dogodkov, spominja se zgodovine in grozljivega časa svetovnih vojn. Vendar pa ti spomini niso le njegovi lastni. Zgodbo nam pripoveduje preko spominov in dialogov z drugimi osebami. Te osebe so njegova družina, njegovi sorodniki, prijatelji. Avtor zapiše zgodbe, ki so mu jih pripovedovali ti ljudje.

Medbesedilnost je bila obravnava v največji meri preko teh spominov. Gre namreč za pretekle dogodke, ki se jih avtor spominja preko nekih drugih oseb. Na začetku knjige se sklicuje na velike epske pesnike in z njimi vzpostavi nek dialog. Tudi tukaj gre za medbesedilne postopke. V celotni knjigi je veliko takih trenutkov, ko se avtor sklicuje na nekega velikega avtorja.

Obravnavana knjiga je zelo obsežen ep. Ne gre za lahkotno branje, zato medbesedilnosti ni bilo lahko analizirati. Za popolno razumevanje epa je treba knjigo prebrati vsaj dvakrat. Da zgodbi lahko slediš, jo moraš prebrati strnjeno in ne kot po posameznih odstavkih. Za lažjo analizo, je dobro poznati tudi vsaj ostala Novakova dela, predvsem prvi del te obsežne epske pesnitve.

Zanimivo bo primerjati vse tri knjige, ko bo izšel še tretji del epa. Tako bi videli, ali se avtor sklicuje sam nase ali pa le nadaljuje neko zgodbo oziroma jo nadgrajuje.  

Povzetek

Knjiga Čas očetov je drugi del knjige Vrata nepovrata. Prvi del nosi naslov Zemljevidi domotožja. Sledil pa jima bo še tretji del. V drugem delu gre za časovno spominsko potovanje po preteklosti. Avtor se preko svojih spominov ter pripovedovanj drugih oseb spominja preteklih dogodkov. Spominja se svoje mladosti v Beogradu, spominja se določenih oseb in situacij. Ključna oseba je seveda njegov oče Ante, katerega na več mestih v knjigi povezuje z velikim pesnikom Dantejem. Na začetku knjige vzpostavi nek dialog še z ostalimi velikimi antičnimi pesniki, kot so Homer, Vergilij, Milton, Ovid. Avtor na nek način pripoveduje zgodovino. Vendar ne skozi zgodovinska dejstva in dogodke, temveč skozi zgodbe ljudi, ki so to zgodovino doživljali. Tako bralcu bolj približa tisti čas, saj grozote vojne prikazuje skozi oči ljudi, ki so to doživljali na lastni koži. Seveda pa ne moremo zagotovo vedeti, ali gre povsem za resnične zgodbe.  

Viri in literatura

Boris A. NOVAK, 1981. 1001 stih: Sindbadova potovanja. Sodobnost 29/12. 1143.

Boris A. NOVAK, 2014: Vrata nepovrata: epos, Knj. 1, Zemljevidi domotožja. Novo mesto: Goga.

Boris A. NOVAK, 2015: Vrata nepovrata: epos, Knj. 2, Čas očetov. Novo mesto: Goga.

Boris A. Novak: Geslo. Sigledal. Ogled 1. maja 2016.

Jure KAPUN, 2016: Boris A. Novak: Vrata nepovrata: Čas očetov: Knjige. RTV Slo. Ogled 1. maja 2016.

Matjaz REBOLJ, 2016: Besedna postaja: Vrata nepovrata, Čas očetov. Youtube. Ogled 1. maja 2016.

Mojca PIŠEK, 2014: Noro in popolnoma v neskladju s časom: Intervju. Dnevnik. Ogled 1. maja 2016.

OSMAN-AZIZ: XV. Kitabhana. Ogled 1. maja 2016.