Božično pismo

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Analiza[uredi]

Obravnavano besedilo lahko označimo s pojmom lirizirana proza. Fokalizator je notranji, saj je predstavljeno razmišljanje lirskega subjekta, kakšne zunanje zgodbe, ki bi se navezovala na konkreten dogodek pa ni. Liriziranost dela se kaže tako na jezikovni kot na vsebinski ravni.

Na jezikovni ravni je delo polno raznih jezikovnih sredstev, sicer značilnih za poezijo. Več je metonimij, poosebitev, okrasnih pridevkov, opaziti pa gre celo refren. S ponavljanjem stavčnih in besednih modelov se ustvarja ritem. Pojavljajo se geminacije:

/K/i se vrti in vrti in se ziblje; in drobnega, drobnega deteta v jaslicah; Vse to je prišlo kasneje, kasneje, tedaj; Strma so pota, navkreber, navkreber nas vodijo; Pa čakajmo, čakajmo Jezuščka.

Ponavljajo se tudi stavčni deli, ki se nato različno zapolnijo:

Toži se nam po jaslicah, ki so v kotu začrnele sobe, toži se nam po zgovorni peči in /…/ toži se nam po božičnih pesemcah in se nam toži po Jezuščku iz hlevca. In predvsem se nam toži po miru in lepoti; mrzla so srca, mrzle so duše

Liriziranost tega proznega dela se kaže tudi na predjezikovni ravni. Snov je relativno brezpredmetna – občutki ob praznovanju božiča – motiv pa je s tem tesno povezan – spomin na praznovanje božiča iz mladosti. Motiv se kaže predvsem z naslovom – Božično pismo – pri čemer pismo ni mišljeno kot forma neumetnostnega besedila – bistvo božičnega pisma je božična želja, prav ta pa je v tem delu izražena (želja po starih časih). Motiv spomina na stare čase se kaže tudi z refrenom »Ali še veš?«, ki nagovarja bralca, če se spomni, kako lepo je bilo nekoč.

Podoba starega načina praznovanja božiča je skozi oči lirskega subjekta prikazana v primerjavi s podobo sodobnega praznovanja izrazito pozitivno. Kakšnemu bralcu se ob podrobnem in skrajno religiozno-magično obarvanem opisu božičnega vzdušja vzbudi prijeten občutek. V tem smislu imajo še poseben učinek pomanjševalnice, pri čemur je vredno omeniti, da je pomanjšanih več kot pol samostalnikov – naštejem jih nekaj: deščica; pesemca; Jezušček; Bogec; cerkvica itd. Podoben učinek imajo tudi personifikacije in metonimije.

Personifikacije: sanja svetilka pod stropom in dremlje; osamljena rozina, ki se trudoma ozira po svojih tovarišicah; tekajo besede iz kota v kot.

Podoben učinek ima še raba druge osebe – na ta način se nam lirski subjekt približa.

Da je ta liriziran spis objavljen v reviji Ženski svet, se zdi logično že, ker ga je napisala ženska. Poleg tega pa je eno izmed poslanstev te revije prav duhovna izobrazba žensk, kar se lahko razume tudi v skrajno religioznim smislu. Sicer pa mar ni bila ravno cerkev tista, ki je vedno stala nasproti sufražetkam in ostalim v »napačno« smer naprednim skupinam žensk.

Vir[uredi]

Marija Kmet; Božično pismo. Ženski svet, 1924.

Literatura[uredi]

  • Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešovič, 1996.
  • Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ur. Tončka Stanonik in Lan Brenk. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.