Bilban, Tina: Problem časa v sodobni slovenski poeziji

Zastavitev problema

Tina Bilban se v članku želi približati slovenski poeziji z vidika literarne teorije, ter še sodobne tematizacije časa, ki vključuje tudi področja izven umetnosti.

Čas, značilen za liriko, ki jo označujeta čustvo in subjektivnost, je seveda sedanjost. Vendar obstajajo tudi v sedanjosti različne časovne ravni. Najprej imamo lirski subjekt, ki govori besedilo, nato iz njegovega govora nastaja posebna lirska realnost, in končno je tretji člen bralec oz. poslušalec. Tako lahko na tem mestu govorimo o treh vrstah časa; času lirskega subjekta, času lirske realnosti in času bralca. Če čas v liriki primerjamo s tistim v epskih besedilih, je tu realnost, ki jo pisec epskega besedila ustvarja s svojim govorom, že preteklost, za liriko pa velja, da lirski subjekt vedno govori o nečem, kar se dogaja hkrati z njegovim govorom.

Zaradi specifične vloge jezika v sistemu poezije, ki v prevodu zaživi povsem na novo, se je avtorica osredotočila na dela treh sodobnih slovenskih pesnikov - Dane Zajc, Gregor Strniša in Miklavž Komelj. Midve sva se podrobneje obravnavali le na prva dva, in analizirali pesniški zbirki Kepa pepela ter Škarje. Na podlagi prebranih pesmi, podrobne analize članka, ter diskusije, sva postavili 2 hipotezi; eno na podlagi literature Daneta Zajca, s katero sva hoteli dokazati, kako pomemben je čas v poeziji, saj ji daje veliko težo. Drugo pa sva izpeljali iz pesmi Gregorja Strniše, in govori o avtorjevem razumevanju časa.

1. hipoteza

V Zajčevi poeziji se nam oglaša čas kot tisti, ki poeziji daje težo (preko odmeva ali bližine smrti).

Čas v poeziji Daneta Zajca

Ob poskusu označitve bi Zajčevo poezijo lahko označili kot poezijo minevanja. Sedanjost Zajčeve poezije je vedno že zaznamovana z odtekanjem časa. Biti v svetu vedno nosi pečat smrti, po drugi strani pa je sedanjost vpeta tudi s preteklostjo; vsak trenutek je vpet med vrsticami poezije, med preteklo in prihodnje.

Sogovor časa poezije Daneta Zajca in filozofije časa Martina Heideggerja

Podobne smernice v obravnavah časa najdemo v filozofskih mislih Martina Heideggerja. Heideggerjeva filozofija je v drugi polovici 20. stoletja v krogih slovenskih literarnih teoretikov doživela širok odmev. Njegov filozofski pogled je predstavljal pomembno izhodišče filozofskim interpretacijam literarnih besedil v obdobju izoblikovanja sodobne literarne vede.

Bližino razpiranja problema časa pri Zajcu in Heideggerju določa sorodni sodobni preobrat v pogledu na čas. Temelji na vsesplošnem preskoku v dojemanju časa ob prehodu v 20. stoletje ( Sigmund Freud, relativnostna teorija, kvantna fizika, moderni roman itd.). Izhajali bova predvsem iz Zajčeve zbirke Kepa pepela, ki združuje posamezne točke njegovega ustvarjanja in Heideggerjeve zgodnje filozofije, zgoščene okoli Biti in časa.

Za vse boš plačal.
Največ boš plačal za svoje rojstvo.
Jata posmehljivih ptic te bo zasledovala
skoz življenje.
Ob uri miru
in ob uri nemira
se bo spuščala na tvoje prsi.
Terjala bo plačilo.
In ti boš dajal in dajal.
Ampak odrešitve ne bo nikoli.
Ker ni nikjer odpuščanja.
Nikjer ni odrešitve za človeka.
V sebi nimaš vrednosti,
s katero bi plačal.
In sam si plačilo za vse. (Zajc 46)

Pesem „Za vse boš plačal“ je pretežno napisana v prihodnjiku, vendar nas zadnje sporočilo besedila pripelje do ugotovitve, da je čas brezčasna sedanjost, kar poudarja iztek pesmi v sedanjiku. Posplošeno bi lahko čas Zajčeve lirike označili kot brezčasno sedanjost. Lirski subjekt definira stalna prisotnost smrti. Če vstopiva na področje Heideggerjeve terminologije: možnost smrti ni mogoče preseči.

„Brž ko človek pride v življenje, takoj je dovolj star, da umre.“ (Heidegger, Bit in čas. 335)

Kot kaplje vode na marmornati plošči
se razbijajo trenutki tvojega življenja.
Boš kdaj sestavil razbito kapljo?
Pesek jo pije. (Zajc 48)

Vsak trenutek se razbije v teku časa. In v tem stalnem odtekanju časa je vsakdo vedno sam. Samota kot eden od stalno prisotnih motivov Zajčeve poezije se spne s kompleksnim razkrivanjem problema časa.

Sam si na svetu.
Sam kot skala,
vzdihuje veter
pred kamnitim obličjem gore.
V njegovo tožbo zvoni nov dan
s počenimi zvonci
ovčje črede. (10)

„Nihče ne more drugemu odvzeti njegovega umiranja.“ (Bit in čas. 328) zapiše Heidegger. Namesto drugega lahko nekdo prevzamemo trpljenje, sama smrt pa je vedno lastna.

V poeziji Daneta Zajca se prepletata motiv smrti kot samolastne možnosti, in pa motiv stalne prisotnosti krivde zaradi svojega bivanja in zaradi svojega umiranja. Ne pred tistimi, ki odhajajo, temveč predvsem pred vsem tistim, kar je.

Molči, ko štorkljajo brezobzirni koraki
po tvojem trebuhu.
Ne pritožuj se, ker ne veš,
po čigavem trebuhu plešeš ti v objestni pozabljivosti.« (51)
(Ko umiraš z devetnajstimi leti,
si pred materjo kriv za svojo smrt.)
Kakor da je po nesreči spodkopal na vrtu vsesvetnico,
ali vrgel v ogenj njeno nedeljsko ruto,
ali prevrnil polico z roženkravtom.
Kot da je bil tat njene poročne zlatnine,
kot da je v neodgovornih sanjah,
ko on ni bil on,
ali ko je zaspal stražar njegovih dejanj,
vrgel kamen na domače ognjišče
in se je ognjišče podrlo
in zdaj stoji pred razpoko,
ki se zmeraj bolj daljša, ki se zmeraj bolj širi,
z drugega sveta strmi vanj kot krivda, storjena v plenicah,
on pa jo pričakuje
in šepeta: Moj bog, kaj bo rekla moja mama. (59)

Čas Zajčeve poezije bi lahko označili kot čas človeka, čas posameznika. Čas, zamejen z rojstvom in smrtjo, niz drobečih se trenutkov, ki vse do zadnje pike zasnavljajo enotno podobo posameznika v času.

Odtisi časa v ponavljanju

Poezija Daneta Zajca zaživi prav zaradi prelivanja različnih poetičnih učinkov. Močna raba besednih figur oblikuje izjemno ritmičen prosti verz. Ena izmed takih, za Zajčevo poetiko značilnih elementov, je ponavljanje.

Podvajanje je pogosto uporabljena vrsta podvajanja, na pogostost drugih pa pri Zajcu niti ni tako pogosta. Postavljena je v svojo klasično vlogo – z njo doseže predvsem podkrepitev povedanega in izpostavitev globine in večplastnosti uporabljene besede. Za najino obravnavo, ki sva si jo izbrali, so zanimivi najpogostejša in najmočnejša učinkujoča trikratna ponovitev in njeno podaljšanje v štiri- ali pet-kratni ponovitvi.

Teči, teči, teči.
Z žametnimi stopinjami.
S prožnimi divjimi nogami.
Teči tiho kot neslišni sivi duh,
teči po kletki,
po gnilem listju.
Teči naprej.
Teči nazaj.
Z odprtim gobcem.
Z rdečim jezikom.
Teči kot siva senca,
siva tiha senca sovraštva,
siva senca prezira
v kletki.
Teči. Teči. Teči.
Tuliti, tuliti
divje in sovražno. (12)4
Pobili bomo vse ptice.
Vse. Vse, so rekli vrani.
[…]
Vse. Vse ptice, so rekli.
[…]
Vse. Vse ptice.
Vse bomo pobili, je rekel.
[…]
Vse. Vse bomo pobili.
Vse ptice, krakajo vrani
pod temnim nebom. (13–14)5

Trikratna ponovitev, ki stopnjuje učinke podvojitve, ima dodaten učinek, ki je neposredno povezan z vlogo časa v Zajčevi poeziji (občutek dokončnosti, zaključenosti, brezizhodnosti). Če „Teči naprej“ in „Teči nazaj“ izpostavita nesmiselnost in izničevanje dveh pomenov enega glagola, „Teči kot siva senca […] v kletki.“ dokončno zapre krog. Ponavljajoči se „Teči, teči, teči.“ poudarja brezizhodnost in dokončnost premikanja.

Podoben učinek doseže s ponovitvami v pesmi Vse ptice. „Vse. Vse ptice.“ stopnjuje moč besede. „vse, vse bomo pobili, je rekel.“ pa zapre prostor odmevanja med njima in poudari dokončnost.

Pustite moje noge.
Pustite moje ledene noge.
Pustite mi na njih moje prste.
Pustite mi v njih mojo kri.
Ne dotikajte se jih
z mrzlimi gobci. (18)

Glede na povedano bi lahko tudi vlogo štiri- ali petkratnega ponavljanja označili kot razbitje zaprtega kroga oz. nizanje, ki ima vlogo neskončnosti.

Gilles Deleuze je v središče obravnave postavil prav moč ponavljanja. Gilles Deleuze je francoski filozof poznega 20. stoletja. Zanj njegovo definicijo ponovitve je pomembna predvsem njena razmejitev od splošnosti. Lastnost ponovitve je predvsem posebnost, ki je ni moč nadomestiti z drugimi. Postopek ponovitve je povezan z razliko – zajema elemente, ki se razlikujejo, a jih povezuje skupen koncept. Za naju je zanimiva predvsem Deulozova obravnava prve, druge in tretje ponovitve, ki jih vzpostavi znotraj obravnave sinteze časa, kjer vpelje čas kot čisto formo. Ker gre za čisto formo (obliko), „prvič“ ni nič manj ponovitev kot „drugič“ ali „tretjič“. Tretja ponovitev tako umesti drugi dve glede na njuno pozicijo na liniji časa in ju določi kot ponovitvi!

Tretja ponovitev torej umesti prvi dve in zaustavi ponavljanje. Zajc v svoji poeziji doseže soroden učinek z izjemno povezavo zvena in pomena same besedne figure v krog govorice, hkrati pa učinek treh ponovitev še podčrta z vlogo četrte in pete ponovitve, ki (ponovno) razbijeta zaprti krog in odpreta ponavljanje v neskončnost.

V Zajčevi poeziji se nam tako oglaša čas kot tisti, ki ves čas spremlja tisto najbolj človeško in mu daje težo. Pa naj bo to preko odmeva ali preko bližine smrti kot enega ključnih motivov Zajčeve eksistencialistične lirike.

Če povzameva; v Zajčevi poeziji se nam torej oglaša čas kot tisti, ki poeziji daje težo, pa naj bo to preko odmeva ali bližine smrti kot enega ključnih motivov Zajčeve eksistencialistične lirike.

2. hipoteza

Strniša čas v svoji poeziji razume na tri načine (mitsko-pravljično, sodobno-eksistencialistično in fizikalno).

Janko Kos za slovensko liriko po drugi svetovni vojni uporabi značilna modela trenutne in atemporalne (brezčasne) sedanjosti. Pa najprej poglejmo, kaj sploh razumemo pod pojmom »atemporalnost«. V slovarju slovenskega knjižnega jezika te besede ne najdemo, prav tako ne v slovarju tujk. Vendar pa slednji razlaga termin »temporalen« kot časoven. Na podlagi tega lahko sklepamo da atemporalenost pomeni brezčasnost, brezčasovnost.
Temporalna sedanjost se uresničuje predvsem v modernistični poeziji Tomaža Šalamuna, že razložena atemporalna pa v poeziji Gregorja Strniše. Članek namenja posebno pozornost slednjemu, saj zelo natančno obravnava njegovo pesniško zbirko Škarje. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je čas v njegovi poeziji najpogosteje tematiziran. Zanimal se je tudi za moderno fiziko in znanost, katere spoznanja in terminologijo vsporeja s sorodnimi elementi na področju poezije. Pri Strniši je lirska realnost mitična, pravljična, fantastična. Čas je predvsem fiktiven, irealen, neprestano ponavljajoč isto stanje ali dogajanja, lahko pa ga razumemo tudi kot prispodobo, simbol ali alegorijo konkretnih človeških situacij, ki ostajajo v vseh časih iste; permanentna sedanjost (večna, stalna), ki ostaja zunaj realnih časovnih sprememb, kar prehaja v prej omenjeno atemporalnost, zelo značilno za poezijo Gregorja Strniše. V jedro postavi dva nasprotna pogleda na človeka v odnosu do sveta. Prvi je zavest o človekovi majhnosti in končnosti, ter tudi smrti. Drugi pa je pravzaprav izpeljava iz relativnostne teorije, ki pravi, da je vsako, še tako majhno telo z maso ali delec z energijo pomembno, saj brez njiju in njima lastnih mas/energij v prostoru in času, niti razsežnosti časa in prostora nebi bilo. Tudi če bi v vesolju manjkal le en zelo majhen delec, bi bilo le-to drugačno.

Škarje (zgodba o času)

Strniševa pesniška zbirka Škarje, podnaslovljena zgodba o času, se začenja s tremi citati o času; iz Avguštinovih izpovedi »Kaj je čas?« , nato s Kantovo interpretacijo časa iz Kritike čistega uma, tretji citat pa je v bistvu formula Lorentzovih transformacij, ki opisuje pretvorbo nelastnega časa (t') v lastni čas (t). Razdeljena je na 5 stopenj oziroma poglavij odkrivanja časa. Je nekakšna študija, ki načrtovano in razdelano odkriva problem časa.

1. ZNAMENJA kako je čas v svetu zašel
2. UJMA časa ni nikjer
• Intermezzo SEKUNDA ki traja večnost
3. ČAS kako so ga tkali in kaj so uvezli vanj
4. SMRT kam je prišel čas, ko ga je svet zaigral
• Intermezzo VEČNOST ki traja sekundo
5. NAROBESVET kako je čas prišel nazaj

Pri Strniši odkrivamo sledi treh različnih mislenih horizontov, oziroma 3 glavne načine njegovega razumevanja časa:
1. mitsko-pravljično, ki edino omogoča življenje v svetu počasnega izginjanja časa
2. sodobno-eksistencialno, s tem problem izginjanja in porabe časa
3. fizikalno, če izpostavimo krčenje časa v okviru posebne relativnostne teorije v moderni fiziki, s katero se Strniša največ ukvarja.
Način prepleta vseh treh plasti tako dodatno izpostavlja atemporalno sedanjost kot značilni lirski čas Strniševe poetike.

Na podlagi članka sva torej postavili drugo hipotezo, in sicer da Strniša čas razume na omenjene 3 načine. Dokaze za to trditev, ki jih navede tudi Tina Bilban, bova poskusili najti na primerih izbranih pesmi v zbirki Škarje po posameznih poglavjih.

Že v prvem poglavju, naslovljenem Znamenja (kako je čas v svetu zašel), lahko potrdimo 2 točki hipoteze. In sicer, Strniša pričenja popotovanje časa na nekašen pravljičen način, upesni njegovo izginjanje in vračanje, vendar se po drugi strani potrdi teza iz točke 2, saj pesmi tega cikla lahko beremo tudi kot pesmi o sodobnem izgubljanju časa, odnašanju ipd.

          13 Cigara
Bilo je v času, ko se je zgubljal čas.
Gospod je vstal, se obril, v rokah
skodelico jutranje kave drži-
na mizi pred njim se večerja kadi.

Še hip se mu zdi malo čuden dan.
Bi vprašal gospo? Pa ne ve več, kaj.
Skrivaj odmakne rob zaves:
dan je težak od večernih senc.

-Sam ne vem, kam je šel ta dan!
-Prosim, ne tu! reče gospa
gospod iz kuhinje zbeži,
kadi v temni sobi, kadi, zaspi.

(Strniša, 1975, str. 69)

V drugem poglavju, Ujma(časa ni nikjer) so zajeti vsi trije načini razumevanja časa, lep primer je cikel pesmi Krpice.

27
Bilo je v času, ko se je zgubil čas.
Bilo ga je še tu in tam,
drugje ga sploh ni več bilo.
Na svetu, kot da je postalo malo temno.
(Strniša, 1975, str. 27)

V tretjem poglavju, Čas (kako so ga tkali in kaj so uvezli vanj), se predvsem okrepi mitsko pravljični pristop, saj je osrednji motiv cikla Svila, opisovanje samega tkanja in zbiranja materiala, zanimiva pa je tudi povezava s sodobno fizikalno terminologijo, in sicer povezava vibrajočih strun s prostorom in časom, predstavljenima v kontekstu tkanine (svila).

V četrtem poglavju, Smrt (kam je prešel čas, ko ga je svet zaigral), pa se, sorazmerno s tretjim, okrepi bivanjski pogled na čas, kar bi lahko sklepali tudi iz podnaslova.

69
Dve luknji zgoraj imajo škarje,
to so votle oči lobanje
prebita, skup pribita noža,
roka leva, desna roka.
(Strniša, 1975, str. 69)

Skozi metaforo škarij, po kateri poimenuje celotno zbirko, nas Strniša pripelje do zadnje točke našega obstoja-smrti. Prav zaradi tega motiva je eksistencialnost tako močna. Čas, ki smo ga prej izgubljali, nato tkali, je sedaj odvržen, izgubi vrednost.

76
Zrezati na kose kosce,
vse kar širni svet premore,
da bo na vsej zemlji jasni
zavladalo kraljestvo škarij.
(Strniša, 1975, 76)

V zadnjem, petem poglavju Narobesvet (kako je čas prišel nazaj), Strniša zopet povzame poudarke tretjega poglavja, ter spet začne prepletati pravljične in pa fizikalne motive. Za prvega si izbere motiv plezanja po fižolu, ki simbolizira nek prehod v drug nov svet, za drugega pa motiv puščice časa.

V obeh intermezzih pa bi čas spet lahko interpretirali troplastno, saj so prisotni vsi trije vidiki pojmovanja časa.

Zaključek

Skozi obravnavo časa v poetiki dveh izbrancev sva potrdili uvodno tezo, da čas sodobne poezije določata specifična narava lirike in obdobja ustvarjanja. Čas obravnavanih del je tako vseskozi sedanjost, ki pa se pojavlja v različnih modelih. Na strukturo časa tako vplivajo miselni horizonti ustvarjalcev, predvsem pa vsesplošni premiki v pogledu na čas, tako na področju fizike in filozofije kot na drugih področjih (medicina, psihologija) ter nenazadnje na področju same literature, kjer prihaja do medsebojnih vplivov med posameznimi zvrstmi in ustvarjalci.
Pri Strniši lahko izpostavimo dopolnjujoče se prepletanje plasti mitološkega, naravoslovnega in eksistencialističnega dojemanja časa. Sedanjost Zajčeve poezije pa je v prvi vrsti eksistencialistična, primarna človeška, določena z rojstvom in smrtjo, po drugi strani pa so posamezne ekstaze časa medsebojno povezane in prehajajoče, zato je osnovni model Zajčeve sedanjosti, tako kot pri Strniši, brezčasna sedanjost.

Vir

• Tina Bilban. Problem časa v sodobni slovenski poeziji. Primerjalna književnost 31/2 (2002). 67–91.

Literatura

• Martin Heidegger. Bit in čas. Prev. Andrina Tonkli Komel et al. Ljubljana: Slovenska matica, 1997.
• Janko Kos. Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 2001.
• Gregor Strniša. Škarje. Maribor: Obzorja, 1975.
• Dane Zajc. Kepa pepela. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996.