Begunci

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Begunci  
Avtor Minka Krejan
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Kmečki glas
Datum izida 1979
Subjekt slovenska književnost
Žanr vojni roman
Vrsta medija tisk
Št. strani 241
Klasifikacija
COBISS ID 17473031
UDK 821.163.6-311.6


Vojna povest Begunci slovenske pisateljice Minke Krejan iz leta 1979 razkriva bolečino in trpljenje Slovencev med drugo svetovno vojno.

Vsebina[uredi]

Andrej in Kristina sta oktobra 1941 povila najmlajšega otroka. Celotna družna Robidovih je štela deset članov. Vestno in marljivo so obdelovali zemljo, ki jim je na mizo prinašala živež. Na cvetno nedeljo je zabobnelo. Tla so se zatresla in ni bilo več dvoma o tem, da se bliža vojna. Nemci so napovedali selitev prebivalcev v Šlezijo. Na poti v Nemčijo bi se družina morala ločiti, otroci bi se porazgubili, zelo verjetna bi bila tudi prezgodnja smrt. Družina se je naposled odločila za pobeg k Kristinini sestri Terezi v Škocjan. Andrejevo bolno mati so morali pustiti doma, saj se svoji zemlji ni bila pripravljena odpovedati. Grunt je imel zanjo korenine do pekla.

K Terezi je družina prišla brez vsega. Preko meje niso mogli prepeljati voza z živežem in najnujnejšimi potrebščinami. Vendar v Škorjancu niso bili edini begunci. Zaradi zime in mraza ni bilo dela. Trpeli so, saj saj so se zavedali, da je njihovo edino imetje lastno življenje. Najstarejši hčeri Pavla in Katica sta naposled odšli za pomočnici znanki v Šmarjeto, eden izmed sinov pa za hlapca h kmetu. Tako sta Andrej in Kristina ostala sama s petimi majhnimi otroki.

Andrej je sprva pomagal regulirati potok in s to službo zasilno podpiral družino. Spomladi se je ponudila priložnost, da bi lahko dobili zemljo v Kočevju za ceno tega, da se odrečejo svoji domačiji. Tega niso storili, saj je dom en sam. Pri življenju jih je ohranjalo upanje, da se bodo lahko nekoč vrnili tja, kamor spadajo.

Na Otoku pri Škocjanu so potrebovali mežnarja. Andrej je službo sprejel in družina sedmih se je preselila v dvosobno hišo s kuhinjo. Dobili so tudi zemljo, ki so jo lahko obdelovali. Sestra je Andreju sporočila, da so tudi njo in mater preselili v Nemčijo. Andrej se je zavedal, da matere skoraj gotovo več ne bo videl. S tem se je sprijaznil. Kristina je kmalu hudo zbolela, vsi so se zbali za njeno življenje. Brez nje bi bilo pusto in skoraj nemogoče. Kristina je bila krasna mati in žena. Katica se je med materino boleznijo vrnila domov in skrbela za gospodinjstvo. Kmalu se je vrnila tudi Pavla. Krhka Kristina je kmalu po vrnitvi iz bolnišnice povila še enega otroka.

Maja 1945 se je družina pod pripekajočim soncem končno vračala domov. Domačija je bila razdejana in izropana, Kristina izmučena in postarana. Niso se veselili, ker so bila srca obtežena pod težo vojne, vendar so bili srečni, da so doma. Vrnila se je celo Andrejeva mati, ki je ob žetju ajde še poslednjič izdihnila - na domačih tleh.

Kritike[uredi]

"Kmetova je najboljša slovenska pisateljica najnovejše dobe. V prvih, večinoma refleksivno uglašenih črticah, ki dihajo življenjski pesimizem, se kaže zunanji vpliv Ivana Cankarja. Oblikovno je vplival nanjo tudi Meško. V poznejših spisih se skuša osamosvojiti in v svojih obširnejših delih s psihološko realistiko odkriva sodobno žensko življenje in mu išče izhoda v idealistični smeri, v veri in žrtvovanju. Nihanje med subjektivizmom in realizmom kažejo številni motivi, zajeti iz lastnega življenja in preneseni v tuje zgodbe. Zadnje knjige pomenijo zaključek razvoja, obračun s svetom in umirjenost. Večerna pisma so večinoma ritmično izlite, religiozne izpovedi in premišljevanja; tako da je Sv. Frančišek potekel dosledno iz te zadnje faze. Njeni spisi, posebno krajši, se odlikujejo po nežnosti v izrazu in lepi odkritosrčnosti." (France Koblar 1928: 469)

"Ena izmed danes praktično neznanih avtoric je Marija Kmet. Njenih besedil ni nihče več izdajal, torej ni imela tolikšne sreče kot Zofka Kveder. Slovenski literaturi zares v škodo je, da je Marija Kmet v priročnikih tako marginalno obravnavana, saj so njena besedila zelo zanimiva. Tipu ženske v položaju emocionalne in socialne odvisnosti od moškega, ki ga ljubi, postavi M. Kmet nasproti tip ženske, ki je v obeh pogledih že popolnoma neodvisna. S tem pravzaprav anticipira družbeno-socialne preobrazbe, za katere so se ženske tistega časa šele borile (ali pa se še borimo). Ženska tega tipa je popolnoma svobodna in neodvisna in zavestno ravna po lastni volji. Na videz je v kontekstu stranska oseba, večna prijateljica glavnega lika, vendar igra pomembno ali celo ključno vlogo za razumevanje vzrokov poraza glavne junakinje. Pravzaprav nosi prav ta lik avtoričino sporočilo in predlog, kako naj bi se ženska usoda rešila iz ponižujočih socialnih in emotivnih odvisnosti. Tretji tip ženske, ki nam ga predstavi Marija Kmet, odraža povsem sodobno pojmovanje sožitja med moškim in žensko kot enakopravno partnerstvo. Umetniško sporočilo Marije Kmet je mogoče sintetizirati takole. Tragedija ženske usode je pogojena z njeno materialno, socialno in emocionalno odvisnostjo od moškega. Zato na videz postranski lik neodvisne in emancipirane prijateljice postane nosilec glavnega sporočila. Vzorec, kako naj ženska doseže svoje pravo človeško dostojanstvo, je namreč materialna, socialna in emotivna svoboda in neodvisnost. Avtorica pritegne bralca z živo akustično, vizualno in ritmično literarno kuliso, s tem da spusti prvoosebno pripovedovalko v okolje različnih zvokov, barv in gibanja predmetnega sveta, ki se ji odziva s počlovečenimi čustvi — ta naj bi bila odzivi ali odmevi čustev pripovedovalke oz. junakinje besedila. Pripovedovalec/pripovedovalka in bralec/bralka naj bi se z vsemi čutili zlila v mikrokozmos univerzuma." (Katja Sturm Schnabl 1998: 102)

Viri in literatura[uredi]

France Koblar. Marija Kmet. Slovenski biografski leksikon. Ur. I. Cankar. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka: 1928. 469.

Katja Sturm Schnabl. Ženska kot avtorica in lik v novejši slovenski književnosti. Jezik in slovstvo 43/3 (1998). 97-107 (dLib)