Babilonsko-Asirska književnost

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Pojem označuje literarna besedila različnih ljudstev stare Mezopotamije. Zato je drugo ime za to književnost mezopotamska. Najustreznejša oznaka pa je sumersko-akadska književnost, ker je napisana predvsem v teh dveh jezikih. Njeni začetniki so Sumerci, ljudstvo neznanega izvora, naseljeni v južni Mezopotamiji že okoli leta 3000 pr. n. št. Semiti so se v medrečje začeli naseljevati sredi 3. tisočletja, od Sumercev so prevzeli kulturo, klinopisno pisavo, mite, literarne snovi, zvrsti in vrste ter pesniška besedila. V sumerščini sestavljene tekste so prevajali v akadščino in jih oblikovali naprej. Dokončno podobo je ta književnost začela dobivati v času kralja Hamurabija (ok. 1700 pr. n. št.). Babilonsko-Asirska književnost, ki je starejša od egipčanske, je skoraj v celoti religioznega značaja. Poznala je razvito epsko pesništvo, medtem ko v pripovedni prozi ni zapustila tekstov. Edina značilnejša prozna zvrst je basen, ki so jo gojili že Sumerci. Pomemben del proze in tudi poezije so bile zbirke moralnih naukov, modrih izrekov in pregovorov. Lirsko pesništvo je obsegalo predvsem zvrsti z versko in obredno funkcijo: himne bogovom, žalostinke in spokorne pesmi. Peli so jih v templjih ob glasbeni spremljavi za praznike in vladarsko-verske namene. Pesmi so se delile na kitice. Glavno ritmično-stilno sredtsvo je bilo paralelizem členov. Ljubezenske pesmi so nastajale že v sumerskem obdobju, vendar so bile izrazito versko-kultnega značaja. Izvajali so jih v templjih, ob sveti poroki vladarja s svečenico, ki je poosebljala boginjo Inanno. Takšna je med ohranjenimi teksti ljubezenska pesem za kralja Šu-sina (ok. 2030 pr. n. št.). Najpomembnejši del te lirike so spokorne pesmi.


Časovnica

Epika

Epske pesnitve so nastajale v tesni zvezi z mitologijo mezopotamskih verstev. Namenjene so bile tempeljskemu kultu. Osrednji liki so boginje in bogovi. Začetki te epike segajo v sumersko dobo. Tu so nastale prve krajše pesnitve z mitično motiviko. Znana je pesnitev Inannina pot v podzemlje, opevajoča pot boginje Inanne v podzemlje, da bi našla mrtvega moža ali da bi zavladala nad podzemljem. Znane so še Pesem o stvarjenju sveta, Legenda o Etani in Pot boginje Ištar v podzemlje, ki je je nova verzija sumerske pesnitve o Inanni.Večina pesnitev, ki opevajo heroje in polbožanske osebe, se ustavlja ob vprašanju, kako premagati smrt in doseči večno življenje. To je tudi tema Epa o Gilgamešu.

Ep o Gilgamešu

Je najobsežnejše in najpomembnejše besedilo babilonsko-asirske književnosti. Ohranil se je na dvanajstih glinenih tablicah. Poznamo 2 verziji. Starejša je nastala verjetno v južni Babiloniji ok. leta 1700 pr. n. št., mlajša je prav tako babilonska, nastala ok. leta 1200 pr. n. št., njen avtor je morda Sin-leqe-unnini. Ta mlajša verzija velja za pravo podobo epa. Dokončno obliko so mu dali šele babilonski pesniki, vendar sloni na snoveh in motivih iz sumerske dobe. Gilgamešev lik se naslanja na zgodovinskega Gilgameša, vladarja sumerske mestne države Uruk. Ta ep velja za začetek svetovne junaške epike.


Literatura

Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2005.