Avtobiografskost sodobne slovenske kratke proze

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Blanka Bošnjak je doktorica znanosti ter docentka za slovensko književnost. Njeno osrednje raziskovalno področje je predvsem sodobna slovenska kratka proza. Poleg znanstvenoraziskovalnega in pedagoškega dela piše recenzije, kritike in je soavtorica osnovnošolskih beril Svet iz besed. Je članica Slavističnega društva Slovenije in predsednica Slavističnega društva Maribor, vključena pa je tudi v program Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine.

Študija Avtobiografkost sodobne slovenske kratke proze je bila objavljena v publikaciji Jezik in slovstvo, 53/3–4, maj–avg. 2008, 37–51.


Povzetek[uredi]

V začetnem delu članka nam avtorica pojem avtobiografija poda kot oris lastnega življenja, kjer je lahko pripovedni način objektivno stvaren, lahko pa tudi literaren, pri čemer pa so mogoči različni vsebinski poudarki: lahko gre za zunanje dogodke, duhovno ozračje določene dobe ali pa notranji razvoj pripovedovalca.

Začetki avtobiografije v Evropi so bile Izpovedi svetega Avguština, zatem pa se pojavljajo tovrstna besedila v času renesanse, vrh pa dosežejo v razsvetljenstvu in predromantiki. Avtorica pojasni, da gre od 18. stoletja naprej za močnejše poudarke na avtorjevemu »jazu«, torej subjektivnosti.

Avtorica razloži, da avtobiografija predstavlja lasten življenjepis v prvi ali tretji osebi, da lahko prikaže avtorjevo življenje v celoti (od otroštva dalje) ali pa prikazuje samo posamezna življenska obdobja, ki so avtorja kakrkoli zaznamovala. Avtobiografija je pisana v obliki pisem, dnevnika ali zapiskov, vsebinsko pa lahko opisuje zunanje ali notranje dogodke avtorjevega življenja ali pa je predmet opisa okolje, doba, usoda drugih ljudi.

V nadaljevanju avtorica raziskuje žanrske opredelitve avtobiografije in ugotovi, da je v sodobnih literarnih tekstih opaziti postopke združevanja, mešanja in hibridiziranja danih žanrov, pri čemer se različni žanrski kodi srečujejo, sproti konstruirajo in dekonstruirajo.


Ključni pojmi[uredi]

Biografija- popis življenja kake duge osebe.

Avtobiografija- popis lastnega življenja.

Proza- izrazna oblika, za katero je značilen navaden, ne po posebnih obrazcih urejen jezik.

Žanr- oblika umetniškega dela glede na ustaljen, značilen način obravnavanja določene vsebine


Analiza[uredi]

Pri obravnavanem članku gre za literarno teorijo, ki proučuje in razlaga oblike leposlovja, v tem primeru avtobiografkosti kratke proze. Avtobiografkost literature pa se kaže v načinu oblikoslovja, sicer po načelih literarnega diskusa, pri čemer je stopnja mimetričnosti izredno visoka, tovrstna besedila pa so sprejemana znotraj literarnega sistema. Avtorica v članku raziskuje predvsem področje žanra, ki pa po mojem mnenju pri avtobiografiji še naprej ostaja področje v katerega se je potrebno še bolj poglobiti.

Eno izmed vprašanj, ki se jih avtorica dotakne, je razlika med avtobiografijo in biografijo. Kadar avtor ne govori o notranjih spremembah in občutkih, potem je tako besedilo bližje zgodovinopisju. Avtobiograf ima tudi vsak trenutek na voljo vsa dejstva, tudi v odnosu do celote, medtem ko se mora biograf prebijati skozi številne vire, ko poskuša rekonstruirati resnične dogodke življenja neke osebe. To pa seveda ne pomeni, da je avtobiografija zmeraj natančnejša kot biografija, saj avtobiograf lahko namenoma pozabi omeniti določena dejstva, ali pa namenoma zbrisuje določene lastne motive. Možna je tudi domneva, da je avtobiografija podvrsta biografije, vendar je prva zmeraj odprta v nadaljevanje, biografija pa je nekaj zaključenega, saj je njen pomemben element smrt junaka in njene posledice.

Avtorica se v članku sprašuje tudi koliko je avtobiografija odvisna od recepcije, namreč ena glavnih težav je prav ta. Če je avtor kakorkoli vključen v delo, je delo sicer avtobiografsko. Za Lindo Anderson so temeljne značilnosti avtobiografije avtorstvo, samopredstavitev ter razloček med faktografijo in fikcijo. Andersenova povzame po Lejeunov glavni pogoj pri opredelitvi nekega teksta za avtobiografijo: identifikacija med avtorjem, pripovedovalcem in glavno osebo. Toda ta identiteta po avtoričinem mnenju ne more biti vzpostavljena popolnoma, avtor pa sicer s svojim podpisom zagotavlja resnico, ki kontrolira vsebino. Avtorju je torej treba zaupati, zato je avtobiografija odvisna od avtorjeve poštenosti in njegove intencije.

Bošnjakova v članku pojasni, da lahko kratkoprozna besedila prištevamo k naslednjim oblikam literarne avtobiografije:

Spominska avtobiografskost- pomembno je, da ima dokaj natančno določen časovni okvir dogajanja, kjer je navadno prisoten prvoosebni pripovedovalec, ki izraža visoko identifikacijsko stopnjo povezanosti z avtorjem in glavno osebo.

Spominski kolaž- ta oblika kratke pripovedi lahko velja za podskupino spominske avtobiografskosti, saj se od nje loči predvsem le v tem, da pripoved ne poteka po kronološkem zaporedju.

Potopisna avtobiografskost- tudi izhaja iz prve omenjene, le da v teh besedilih predstavlja pripovedni okvir popotništvo, popotovanje.

Fikcijska avtobiografskost- se od ostalih predstavljenih bistveno razlikuje, saj je njen delež fikcije izredno visok, posledično je razmerje med pripovedovalcem, avtorjem in glavno osebo nejasen.


Zaključek[uredi]

Avtorica trdi, da lahko izbrana dela slovenskih avtorjev umestimo med štiri kategorije literarne biografkosti: spominska avtobiografskost, spominski kolaž, potopisna in fikcijska avtobiografskost. Razložila je razmerje kategorij med seboj, podala je kronološko razvijanje avtobiografije, odprla pa je marsikatero vprašanje za nadaljno raziskovanje.


Vir[uredi]

Jezik in slovstvo, 53/3–4, maj–avg. 2008