Avtobiografski diskurz kot strokovni izziv

(Avtobiografski diskurz: Teorija in praksa avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju. Uredila Alenka Koron in Andrej Leben. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. Studia litteraria. Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.)

Obsežna monografija Avtobiografski diskurz je, kot bralce že v uvodu opozorita njena urednika Alenka Koron in Andrej Leben, rezultat raziskav skupine devetnajstih avtoric in avtorjev iz Slovenije, Avstrije, Italije, Hrvaške in Rusije, ki večinoma delujejo v literarni stroki, a tudi na drugih področjih humanistike in družboslovja. Tako je nastalo zanimivo interdisciplinarno delo, ki ga na Slovenskem in ob pretežno slovenskem avtobiografskem gradivu v takem obsegu prvič odpira prav obravnavana monografija.

Kako, da je avtobiografija, ki je v tradicionalni literarni vedi veljala le za polliterarni, nekanonični žanr, postala eno njenih vitalnejših področij in se integrirala med raziskovalne vire in metode drugih ved? Že uvodničarja o vzrokih za to postavita nekaj hipotez, ki jih potrjujejo tudi nadaljnji prispevki, najceloviteje Andrea Zlatar Violić s predstavitvijo teoretskih konceptov avtobiografskega v zadnjih tridesetih letih. Po eni strani smo priče vse večje produkcije in »demokratizacije« avtobiografskega pisanja, po drugi pa spremembam v literarni vedi in drugih humanističnih ter družboslovnih vedah.

Tako Marta Verginella opozarja na spremenjen odnos zgodovinopisja do avtobiografskih virov, ki jih ne uvršča več med nezanesljive sekundarne vire. Zato tudi domači muzeji od devetdesetih let dalje temu gradivu, med katerim so pomembna avtobiografska pričevanja ljudi različnih socialnih slojev in obeh spolov o prvi svetovni vojni, namenjajo več pozornosti.

Ker pa avtobiografski diskurz kot reprezentacijska praksa omogoča oblikovanje različnih identitet, kar nekaj raziskovalcev v monografiji opozarja na ta vidik. Kaže se ob oblikovanju ženske identitete v slovenskem meščanskem okolju devetnajstega stoletja s pismi Zofke Kveder in spomini Marice Nadlišek (Marta Verginella) ali nove, izseljeniške, torej narodne in kulturne identitete, kot jo ugotavlja Janja Žitnik Serafin v romanih Smeh v džungli (1931) in Vnuki (1935) Louisa Adamiča. In to kljub temu, da nista napisana v slovenščini, prav tako kot večina od šestih avto/biografij slovensko-ameriških migrant in njihovih potomk, ki jih kot prispevek k slovenski nacionalni, a tudi specifično ženski izseljeniški identiteti obravnava Mirjam Milharčič Hladnik. Na manjšinski, mejni, s travmo nacionalne in fizične ogroženosti ter izgona zaznamovani identiteti z značilno nemožnostjo stabilizacije opozarja Jelka Kernev Štrajn ob avtobiografskih delih dveh Tržačanov: Moje suhote Borisa Pahorja in Zelenomodro Marise Madieri.

Tudi Marija Jurić Pahor ugotavlja pogost občutek dveh identitet in nezmožnost naracije pri ljudeh, ki so doživeli ekstremno travmo, med katerimi omenja prav Borisa Pahorja z avto/biografskim romanom Spopad s pomladjo (1998). In prav zato so zadnje desetletje v terapevtskem in interpretativnem socialnem delu osebne zgodbe kot sredstvo za oblikovanje identitete tako pomembne, kot opozarja Mojca Urek.

Martina Piko-Rustia predstavlja avto/biografsko gradivo kot nepogrešljiv etnološki vir ob izjemni zbirki Tako smo živeli – Življenjepisi koroških Slovencev, ki jo izdajata Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in Krščanska kulturna zveza v Celovcu in obsega dvanajst knjig (1993 do 2004) in nekaj filmske dokumentacije. Slovstvena folklora pa življenjsko zgodbo in spominsko pripoved obravnava kot govorna pojava. Marija Stanonik ugotavlja, da sta povezana z izjemnimi okoliščinami v domačem (npr. življenjskimi praznovanji, pretresi) ali v tujem okolju (vojaščina, zapor).

In čeprav se filozofija zaradi osnovne zahteve po univerzalnosti skoraj ne ukvarja z avtobiografijo, Eva D. Bahovec analizira Nietzschejevo Ecce homo (1888) kot primer, »kako vpisati sebe v svojo filozofijo in kako iz sebe narediti filozofijo.« Nasprotno Ignacija J. Fridl opozori, da sta Sokrat in Platon zakrila filozofovo avtorsko in s tem priviligirano pozicijo govorca in je šele Aristotel vzpostavil kritiko kot konstitutivni element samega filozofskega mišljenja, s čimer je postavil ne nujno najbolj produktivni temelj »zgodovine filozofije kot teorije duhovnega boja«.

V monografiji je večkrat poudarjeno, da je avtobiografija hibriden žanr, v katerem se fikcija vpleta med fakte, in to ne le v t.i. umetniški avtobiografiji, ampak tudi v neumetniški. Na teoretično ozadje teh sodobnih pogledov opozarja Alenka Koron, ki poudarja tudi pomen recepcije avtobiografij, saj od njih bralci še vedno pričakujejo iskrenost, verodostojnost, avtentičnost in resničnosti. Vendar do avtobiografskih ponaredkov ne prihaja le danes, ampak si je bilo v preteklosti lastno življenje še lažje prikrojiti, kot je to storil eden najpomembnejših kranjskih naravoslovcev Baltazar Hacquet (1739?- 1815) v francosko zapisanem rokopisu, v katerem je poudarjal svoj plemeniti rod in izjemno izobrazbo, čeprav je v te navedbe, kot ugotavlja Stanislav Južnič, podvomil že Žiga Zois. Tudi Jernej Kopitar, ki je leta 1838 napisal kratko avtobiografijo v nemščini, je sebe po prihodu na Dunaj predstavil ne le pomanjkljivo, ampak tudi namerno netočno kot osebno, finančno in socialno osamosvojenega človeka, čeprav je bil v tem času še povsem odvisen od Žige Zoisa. Vzrok za izkrivljanje resnice, ugotavlja Luka Vidmar, ni bila nehvaležnost, ampak ponos.

Ivan Cankar se v Mojem življenju (1913-14, objava 1920) sklicuje tako na Rousseaujeve Izpovedi (1782 do 1788), ki veljajo za začetno delo in prototip tega žanra, čeprav so tovrstna dela pod različnimi poimenovanji in v različnih oblikah nastajala že prej, kot na Trdinovo Moje življenje, vendar – kot ugotavlja Marko Juvan – v imenu kompleksnosti življenja polemizira s tradicionalno zahtevo žanra po linearno razvijajoči se zgodbi, zato oblikuje modernejšo lirsko fragmentirano strukturo, v kateri predstavlja avtobiografijo otroštva, hkrati pa briše razliko med fiktivnim in realnim. Jožica Čeh Steger tem ugotovitvam dodaja primerjavo z Detinstvom (1922) Stanka Majcna, ki je v nasprotju s Cankarjevo psihološko-etično analizo otroka osredotočen na socialno identiteto. Katja Mihurko Poniž pa Cankarjevo delo primerja s povestjo Moja prijateljica Zofke Kveder, ki ob Luizi Pesjak sodi med začetnice ženskega avtobiografskega diskurza na Slovenskem. Ugotavlja, da se avtorja ne razlikujeta toliko po dogodkih, ki jih opisujeta, ampak po pripovednih strategijah: Cankar pripoveduje umirjeno, distancirano retrospektivno, kritično, a hkrati zadovoljno, Kvedrova pa čustveno neposredno, brez nostalgije in moralne obsodbe preteklih dejanj.

V novejši slovenski literaturi Julija A. Sozina prepoznava pogoste avtobiografske prvine v tematizaciji druge svetovne vojne, tudi v modernistično zasnovanih delih, kot so Zupanov Menuet za kitaro (1975), Rožančeva Ljubezni (1979), Snojev Gavžen hrib (1982) in Kovačičevi Prišleki (1984-85). Vendar do teh avtobiobiografskih pripovedi ni prišlo takoj po vojni, saj, kot ugotavlja Andrej Leben, povojna socialistična doba na Slovenskem njeni subjektivnosti ni bila naklonjena, prihajalo pa je do novih travm in tabujev, tako da je bilo brez večjega tveganja avtobiobiografske tekste mogoče objavljati šele v sedemdesetih, osemdesetih letih, ko so se poleg umetniških avtobiografij začele pojavljati tudi avtobiografije politikov in različnih obrobnežev.

Leben zbornik zaključi z ugotovitvijo, da estetsko motivirano avtobiografsko pisanje proti koncu devetdesetih let nazaduje, in s predvidevanjem, da je prihodnost literarne avtobiografije v njenem popolnem potapljanju v ostali literaturi. Kot dokazuje ta zanimiva monografija, pa se strokovni in bralski/ poslušalski interes za avtobiografsko nedvomno še dolgo ne bo raztopil.