April

April (1959) je dnevniški ljubezenski roman Mire Mihelič, ki se dogaja prvi mesec druge svetovne vojne.

April
Avtor	Mira Mihelič
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Založnik	Ljubljana: DZS
Datum izida	1959
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	leposlovje, roman
Vrsta medija	tisk
Št. strani	395
Klasifikacija
COBISS ID	2274817

Vsebina

Glavni lik romana je Iza Lazar, ki z možem Samom Lazarjem živi v dvonadstropni meščanski vili svoje babice v Ljubljani. 1. aprila 1941, na svoj trideseti rojstni dan in prvi mesec druge svetovne vojne, začne Iza vsak dan pisati dnevnik, ki ga piše trideset dni. V njem razmišlja o svojem življenju, ljubezni, družini in travmatični preteklosti, s katero se bori.

Že v prvih dneh pisanja predstavi svojo družino; mamo Celio, ki se je po smrti moža – Izinega očeta, poročila z bogatim odvetnikom Rudolfom Fernhahnom in z njim imela sina Maria. Po njuni poroki se je morala Iza preseliti k babici, v drugo nadstropje hiše.

Pri dvajsetih se je Iza poročila s Samom Lazarjem, ker se je v družini počutila odrinjeno. S Samom sta živela v družinski hiši, vendar sta imela ločeni spalnici, njen mož je bil namreč intimno navezan na hišnega prijatelja, ruskega emigranta, arhitekta Grižo Ostrovskega. Izza je imela le enega pravega prijatelja – dr. Silvestra Valentinija, s katerim se je veliko družila in mu zaupala. Skupaj sta hodila na srečanja, kjer se je Iza enkrat spogledovala z nemškim majorjem Osterjem, enim vodilnih ljudi v protivohunski službi nemškega vojnega ministrstva. Nato se je morala pred tem domišljavim, nadutim in nasilnim Nemcem rešiti s skokom skozi okno njegove sobe.

Šestega aprila leta 1941 pa se je pričela druga svetovna vojna. Družina se je najprej zatekla v klet, v strahu pred bombardiranjem. Izza pa se je kasneje pred kaminom spominjala srbskega poročnika jugoslovanske vojske Nenada, ki ga je spoznala pretekle jeseni in ki jo je osvajal takoj zasnubil. Veliko sta se srečevala in družila. Vneto, vztrajno in zagrizeno sta igrala vsak svojo igro, on da bi jo končno osvojil, čeprav je priznal, da je ne ljubi, ona pa si je zapičila v glavo, da ga bo pripravila do tega, da se bo resnično zaljubil vanjo. Pred dobrim mesecem, ko je prišla k Nenadu, jo je prepričeval, naj se loči od moža, saj ni srečna z njim. Ona pa mu je odgovorila, da se ne bo ločila, saj je njen mož bogat in ji lahko nudi vse, kar si želi od življenja. Kasneje, ko se je njegova planinska četa, skupaj z ostalimi enotami, začela umikati proti Bosni, kjer naj bi sprejeli boj z Nemci, se je Nenad prišel posloviti od nje. Iza ga je z vrta odpeljala v svojo staro otroško sobo. Tam sta se predala drug drugemu, saj so strasti silovito izbruhnile na dan. Spoznala sta, da sta oba resnično zaljubljena drug v drugega. Tačas so italijanske čete brez boja prišle v slovensko prestolnico, italijanska trobojnica je zavihrala z ljubljanskega gradu. Hrvaška se je proglasila za neodvisno državo in v Zagrebu slovesno sprejela prihod motoriziranih nemških kolon.

12. aprila, Izo pokličejo na pomoč k dr. Valentiniju, kjer mu je nemška tajna policija pravkar zasegla knjige, katerih avtorji nasprotujejo Hitlerju in nacizmu, ponovno sreča svojega polbrata Maria, oblečenega v gestapovsko uniformo in civilista Osterja. Kasneje se tudi spominja, kako je ob njenem trinajstem rojstnem dnevu Mario v kamin vrgel njene nove lepe čeveljce.

18. aprila je jugoslovanska vojska kapitulirala. Iza je tako na sprehodu srečala Nenada, tokrat v civilni obleki. Nenad je želel zvečer zopet priti skozi vrt v njeno hišo, kot zadnjič ob slovesu, vendar mu Iza to prepove in obljubi, da ga bo obiskala ona. Ko ga obišče, ji ne pusti oditi in jo ukazujoče in grobo prisili, da ostane čez noč pri njem. Nenad hoče, da se Iza takoj loči in da se poročita. Iza ga sprašuje, kako bosta preživela, saj sta brez dohodkov, nič ne znata delati, ne bosta dobila službe, v bedi pa ne moreta živeti. Poleg tega se ona tudi ne bi zmogla izseliti iz svoje hiše. Nenad ji na pove, da nista revna ampak bogata, saj sta z vojnim tovarišem ob umikanju odprla blagajno jugoslovanske vojske in jo izpraznila. Iz svojega skrivališča, vdolbine v podu, je vzel denar, kar pol milijona lir in ji rekel, naj si z njimi nakupi obleke.

Naslednji dan, 23. aprila, je Samo Izi povedal, da je dr. Valentini danes dopoldne odšel od doma in z mostu skočil v reko in utonil. Samo je Izi očital, da je Valentini to storil iz obupa, zaradi tega ker ga je ona, s katero sta si delila simpatije, naklonjenost in prijateljstvo, zapustila, ker si je našla ljubčka. Samo ji je povedal, da je za pomoč pri njenem iskanju, ker se čez noč ni vrnila domov, poklical Osterja, ki mu je povedal, da ve pri kom je bila in kje ta prebiva.

Iza je nato Samu povedala, da se želi čimprej ločiti od njega in da naj se izseli iz stanovanja. Samo Izi pojasni, da je babica Viktorija v darilni pogodbi za stanovanje zapisala, da ga podarja v njeno in njegovo last in da je torej on solastnik tega stanovanja. Prav tako Iza nima nobenega argumenta zoper njega, on pa jih zoper njo ima kar precej. Zaradi tega se bo lahko ločila le, če se bo on strinjal s tem in pod pogoji, ki jih bo on postavil. Ob teh očitkih se je Iza spomnila, kako je nekoč zalotila Sama in arhitekta Griša v objemu, iz katerega sta odskočila takoj, ko sta jo opazila in da je šele takrat začela razumevati, zakaj se je Samo ne želi dotikati ali pa to dela z odporom.

24. aprila je Iza Nenadu poslala pismo, da ne more priti k njemu, ampak da se lahko dobita v gozdu. Potem mu je razložila, da jo nadzoruje nemška tajna policija. Ob tem je ponovno izbruhnila Nenadova posesivnost in grobost, saj je Izi očital, da celo mesto govori, koliko ljubimcev je imela in si jo je na grob način vzel, ko mu je povedala o razgovoru s Samom glede ločitve in možnih zapletih. Nenad je hotel, da Iza preprosto odide iz hiše in od Sama in pride k njemu, Iza pa je vztrajala pri tem, da hiše pod nobenim pogojem ne bo zapustila. Nenada je potolažila s tem, da bo glede ločitve odšla k odvetniku, sama pa se bo preselila k babici v drugo nadstropje hiše, v svojo dekliško sobico in babico skušala pregovoriti, da bi ji dovolila, da lahko Nenad prihaja k njej v to sobico skozi vrata na vrtu.

Proti večeru pride Iza k babici in ji pove, da se misli ločiti od Sama. Babica jo sprva nejeverno vpraša ali misli zapraviti vse premoženje in izgubiti svojo čast in družbeni ugled. Šele, ko ji pove, da je noseča in jo jokajoče prosi, naj jo razume, se babica omehča in ji, zaradi bodočega pravnuka dovoli, da se preseli k njej.

Babica ji je tudi zaupala, da se tudi ona ni poročila iz ravno velike ljubezni, saj je moški, ki ga je ljubila odšel v tujino. Ko pa se je po mnogih letih vrnil, si je začela domišljati, da ga še vedno ljubi in sta se enkrat samkrat dobila v tistem vrtu, je za to zvedel njen mož in se je obupan, tudi zaradi njegovega poslovnega bankrota, ustrelil s pištolo. Ta moški ji je dan po tem srečanju podaril prstan z rdečim rubinom, ki ga je pred kratkim babica dala Izi za njen trideseti rojstni dan, nato pa je ponovno odšel iz babičinega življenja, kot ji je obljubil.

Iza se je še isti večer preselila. Zvečer je novico o nameravani ločitvi povedala še sestrični Iris, ki jo je na kratko obiskala, da bi imela izgovor za njen zmenek z italijanskim oficirjem. Iris je, oblečena v črn plašč s kapuco ter s prstanom z rdečim kamnom na prstu, v vsem tem je namreč posnemala Izo, zapustila hišo skozi vrata na vrtu, da ji ne bi mogli slediti predsednikovi možje.

Naslednji dan piše Nenadu pismo, da lahko pride k njej. Ko pa pride domov, ji hišna reče, naj gre k Samu, ker imata obisk. Prišel je neki Nenad. Nenad pove, da se je včeraj zvečer potikal okoli njihovega vrta, kjer je videl, kako je Iza v svojem temnem plašču, s kapuco čez glavo in prstanom z rdečim kamnom na roki, prišla skozi vrtna vrata in mimo njega stekla v hišo italijanskega oficirja, a zjutraj je ni bilo več tam. Oficirjeva gospodinja pa mu je povedala, da je bila pri njem neka plavolaska, ki je že večkrat bila tam. Ta ženska je bila seveda Iris. Nenad reče, da je Iza italijanska vlačuga, ki je umazala Samovo ime in čast ter naj jo zato vrže na cesto, kamor sodi. Iza je seveda povedala, da je bila vso noč doma. Samo je rekel, da Izi vse verjame in Nenada nagnal. Izi je rekel, da upa, da po vsem tem ne razmišlja več o ločitvi in da jo še zmeraj čaka njena soba pri njem, v prvem nadstropju hiše.

Iza naslednji dan odide k sestrični Iris in jo prosi, da bi potrdila, da predvčerajšnjim zvečer pri vrtnih vratih Nenad ni srečal Ize, ampak njo. Na Izino zaprepadenost pa ji je Iris odločno odgovorila, da ji ne pade na kraj pameti, da bi to storila, saj bi s tem odkritjem ogrozila sebe.

Zgodaj zjutraj naslednjega dne je prišel k Izi Nenadov prijatelj Srečko in ji povedal, da je včeraj zvečer prišla k Nenadu italijanska policija, v spremstvu dveh civilistov, ki sta se med seboj pogovarjala v nemščini, eden od njiju s črno obvezo na očesu, v katerem je Iza takoj prepoznala Osterja. Odpeljali so Nenada, z obtožbo, da je skrival nevarnega zločinca. Iza je s Srečkom takoj odšla v Nenadovo stanovanje in odprla skrivno odprtino v podu, v kateri je še vedno ležal denar ter dva revolverja. Iza je denar dala Srečku, da ga shrani in nato preda Nenadu. Orožje pa je vzela Iza.

Popoldne se je Iza odpravila k Osterju. S seboj je vzela Nenadovo majhno pištolo, ki jo je tudi napolnila z naboji, ter jo skrila v velik žep na krilu. Oster jo je spustil v hišo in pričakoval, da bo Iza prenočila pri njem. Pove ji še, da jih Nenad ne bi tako zanimal, če jim ga ne bi toplo priporočal njen mož Samo. Sedaj se Iza spomni, da ji je Samo po Nenadovem odhodu, rekel, da bo poskrbel za to, da Nenad ne bo nikomur več nevaren. Oster nato namigne, da je Nenad blizu in naj ugane, kje ga imajo. Nocoj je še v tej hiši. Že močno pijan ji pove, da je zelo podobna njegovi materi, po rodu Slovenki, in da lahko reši Nenada le če bo nocoj njegova, kar bi tako že morala biti ob njunem prvem srečanju. Iza pa tedaj hladnokrvno potegne revolver iz žepa na krilu in Osterja ustreli, da mrtev pade na tla pod klavirjem. Nenad jo je namreč na enem od njunih sprehodov naučil streljati s pištolo.

Iza najprej vzame šop ključev iz Osterjevega žepa, upajoč, da je med njimi tudi tisti, ki odklepa vrata čolnarne in jih skupaj s kozarcem, iz katerega je pila, in so na njem njeni prstni odtisi in sledovi šminke, ter revolverjem vtakne v žep krila in se odpravi v klet poiskati Nenada. S pomočjo male svetilke odpira s ključi vsa vrata, dokler ne pride do Nenada in mu veselo pove, da je rešen. Toda Nenad se ustavi in zahteva od nje pojasnilo, kako je lahko prišla v hišo in klet. Ko mu Iza pove, da Osterja pozna že leta, ji Nenad zabrusi, da zdaj razume, da ima razmerje z njim. Začne jo tepsti in kričati, da ima ljubimce, tistega Italijana, pa Osterja in zahteva, da mu odklene vrata čolnarne, da bo lahko odšel od nje. Iza ga prosi, da ji pove, če bi jo še vedno imel rad, tako kot prej, preden je začel dvomiti o njeni zvestobi, če mu dokaže, da jo po nedolžnem obsoja. Nenad pa ji odgovori, da je o njej dvomil od prvega trenutka, ko je izvedel, da je poročena, da je goljufal samega sebe z mislijo, da jo ljubi, da pa mu je sedaj postalo jasno, da je ni imel nikoli rad. Ko ji Nenad pred odhodom še zabrusi, da bi bilo težko uganiti čigav je tisti otrok, za katerega je rekla, da ga pričakuje. Iza pa mu je odvrnila z lažjo, da lahko gre v miru, ker se je zmotila. Iza je še dolgo stala tam v upanju, da se bo mogoče vrnil, nato pa je zaklenila vrata za seboj, stopila do reke, potegnila iz žepa revolver, sveženj ključev in kozarec ter jih vrgla na dno reke.

29. aprila so Nenada že spravili iz mesta na varno ga bodo dolžili, da je ubil Osterja in nato pobegnil. Izo je zelo bolelo, da Nenad misli tako slabo o njej in je prosila prijatelja, da mu pove, da je bila ona tista, ki je ustrelila Osterja z Nenadovim revolverjem, da mu ne bi bil spomin nanjo tako sramoten in grenak.

Iza je pomislila, da je vsekakor lažje sovražiti kot ljubiti in razumeti, lažje je ubiti, kakor približati se tistemu, kar ljubimo. Iza se je 30. aprila vrnila domov v Samovo stanovanje, na smrt ranjena, brez smisla in smotra v življenju. Samu je povedala, da noče več ostati v mestu, ampak bi se preselila v Zelenkamen. Samo se je s tem strinjal, bilo mu je vseeno. Potolažil jo je, da bo včasih, sicer bolj poredko, tudi on prihajal tja. Zdelo se ji je, da se tudi njen mož počuti nekam zapuščenega, saj je odšel Griša. Iza in Samo sta popoldne družno pila čaj na verandi, kakor da se ni nič zgodilo v tem dolgem mesecu, aprila leta 1941, prvem letu druge svetovne vojne.

Iza se je spraševala, kje je ostala, kje se je izgubila tista druga ljubeča Iza, saj zdaj sedi za mizo Sama Lazarja le njena dvojnica, tista zla in ravnodušna Iza, ki jo pravzaprav utruja in dolgočasi. Spoznala je, da je Sama zanimala le toliko časa, dokler se je moral bati, da je našla tisto, česar on ni nikoli imel. Zdaj je pomirjen, ker ve, da je tisto izgubila in ostala prav tako praznih rok, kakor on sam. Iza je morala opraviti še edino preostalo dolžnost tu, to je posloviti se od babice Viktorije. Vedela je, da bo babica zelo vesela, ker se ne bo ločila od moža.

Pred odhodom je Iza Samu še povedala, da bosta dobila otroka in ga vprašala ali se zaradi tega vseeno želi ločiti od nje, ali pa mu je vseeno. To ga sicer pretreslo, vendar je nato z ravnodušnim in blagim pogledom, kot zmeraj, rekel, da mora priznati, da mu je pravzaprav vseeno, saj bo tako odšla v Zelenkamen.

Preden se je Iza odpeljala, je še zaklenila vrt in vzela ključ s seboj, da ne bi mogla ona druga Iza pribežati za njo in jo preganjati s spomini.

Vendar Iza ve, da je nikdar ne bo mogla tako zakleniti, da se ne bi več vračala k njej, nikdar tako izgubiti, da ne bi več sanjala in čakala – vsemu navkljub.

Iz kritik in komentarjev

“

Mira Mihelič (tudi avtorica sedmih dram) je dobro obvladala dramaturgijo. Klasična dramaturgija, ki ureja meščansko mravljišče v usodni red, ter mojstrski konverzacijski prizori, ki drvijo skozi okrutni ironični razum in stišani monološki sentiment - s tema "prijemoma" je April najbrž absolutni zmagovalec v kategoriji "slovenski meščanski roman". (Vanesa Matajc)

”

Diplomska dela na temo April

• Vida Bohanec. Mira Mihelič: Mladi mesec, April in Hiša večera. Ljubljana, 1943. COBISS

• Jadranka Roguljić. Iza-glavna oseba romana April Mire Miheličeve in naslovna oseba Zormanovega romana Draga moja Iza. Ljubljana, 1994. COBISS

• Nadja Jereb. Portret ljubljanskega meščanstva v treh romanih Mire Mihelič: A-diplomska naloga. Ljubljana, 1993. COBISS

• Tatjana Rojs. Funkcija osrednjega ženskega lika v romanih Mire Mihelič. Ljubljana, 1980. COBISS

Viri in literatura

• Vanesa Matajc. Skrivni dnevnik meščanske gospe. Dnevnik (2005).