Appreciating Prešeren's “Wreath of Sonnets”

Povzetek članka

Obravnavani članek, ki ima v slovenščini naslov Vrednotenje oz. cenitev Prešernovega Sonetnega venca, predstavlja izhodišče angleško govorečim bralcem, da bi lahko prebrali in tudi razumeli nov prevod Prešernovega Sonetnega venca. Avtor članka, Henry Cooper, predstavi strukturno, tematsko in literarno shemo slovenskega originala, saj je to, po njegovem mnenju, nujno za vrednotenje Sonetnega venca. Zadnji prevod tega dela je Henry Cooper, skupaj s pomočnikom Tomom Priestleyjem, napisal leta 1999.

Ključni pojmi

France Prešeren

Julija Primic

Sonetni venec

Magistrale,

hrepenenje, poezija, metafore, zaokroženost in povezanost

Analiza članka

Henry Cooper se takoj v začetku sprašuje, kaj je potrebujejo angleški bralci, da bi razumeli in tudi cenili Sonetni venec. Po njegovem mnenju je to dober prevod in naslednje tri stvari: razumevanje zapletene strukture, poglobitev v teme in cenitev močnih čustev ter bogatih prispodob. Nadalje pravi, da je Prešernov Sonetni venec sonet iz sonetov, ki je urejen tako, da pokaže svojo popolno enotnost oziroma povezanost na več ravneh.

1. STRUKTURA:

Soneti so klasični italijanski oziroma petrarkistični: osmim vrsticam (oktavi) sledi šest vrstic (sekstini), vse v [w:sl:Jambski_enajsterec jambskem enajstercu] (nepoudarjenemu zlogu sledi poudarjen zlog) z enajstim nepoudarjenim zlogom na koncu.

1.1 Rime: Avtor članka trdi, da se že na tej ravni kaže neverjetna enotnost Sonetnega Venca, saj vsaka pesem oz. sonet izgleda in se rima na točno enak način. Shema rim pri oktavi je taka: prva, četrta, peta in osma vrstica se rimajo po enemu vzorcu, medtem ko druga, tretja, šesta in sedma vrstica sledijo drugemu vzorcu. Rima je torej oklepajoča – abba abba. Sekstina pa odpravi podvojitve v rimanju (dva ista vzorca skupaj – aa ali bb). Prednost imajo izmenične rime: cdc dcd.

1.2 Ponavljanje: Cooper nas opomni, da so soneti med seboj povezani tudi tako, da zadnja vrstica prvega soneta postane prva vrstica drugega. To se ponavlja vse do štirinajstega soneta, čigar zadnja vrstica postane prva vrstica začetnega soneta. Učinek tega, po njegovem mnenju je, da nek sonet postane odmev drugega. Ponavljanje je zanj močan in najbrž tudi najočitnejši vezni element znotraj cikla. Tako postane zadnja rima v sonetu prva rima naslednjega soneta (d v cdc dcd postane a v abba abba). Prepletanje pa se tu ne konča: značilnost petrarkističnega soneta je, da oktava razvije neko misel ali čustvo, ki se v sekstini razreši ali pa pride do sklepa. S tem, ko postane zadnja vrstica soneta prva vrstica naslednjega soneta, postane končni sklep nekega soneta čustvo ali misel naslednjega. Tako so vsi soneti med seboj povezani v nekakšno verigo misli, ki povezuje od trditve do sklepa; vse do zadnjega sklepa, ki je hkrati tudi misel začetnega soneta.To kroženje in povezanost konca z začetkom dela Sonetni venec, po mnenju Herya Cooperja, odličnejšega od ostalih.

1.3 Magistrale: Petnajsti sonet oziroma Magistrale je sestavljen iz štirinajstih vrstic: iz vsakega soneta vzame začetno vrstico, ki je hkrati prva vrstica naslednjega. Torej so te vrstice »dvakrat pete«. Prešeren že v prvem sonetu napiše, da je njegova pesem (Magistrale) »trikrat peta«. Ta zadnji, Master Sonnet, povzema celotno povezanost cikla in je resnično vrhunski zaradi svoje sestave: vsak sklep postane trditev celotnega Sonetnega venca, smiseln pa je tudi vsak zase. Iz njega pa je tudi razvidno, kaj je prevladujoče in najvišje v pesnikovih mislih: njegova poezija napisana v slovenščini. Še ena, za Cooperja pomembna, značilnost zadnjega soneta je, ki dela cel Sonetni venec edinstven: prva črka vsake vrstice, ko jih preberemo navzdol, sestavlja besedo, ki nam razkrije predmet Prešernove pozornosti in hrepenenja: Julija Primic. Avtor članka tukaj pravi: »In other words, in the “Wreath” Prešeren proved he was the consummate craftsman of poetry on all its levels. Only when we realize that do we come to understand what a complex and demanding structure the "Wreath of Sonnets" represents.«*(Henry Cooper: 2006. 527.)

2. TEME:

Henry Cooper pravi, da sta vsem slovenskim literarnim kritikam skupni dve trditvi. Prva pravi, da se v Sonetnem vencu prepletajo tri teme: poetološka, erotična in domoljubna tema, druga pa, da se je Prešeren za vse tri zelo zanimal in se vanje poglobil.

2.1. Poetološka in domoljubna tema: Besede pesem, poezija ali poet, ki se pojavljajo v skoraj vsakemu sonetu, kažejo in potrjujejo Prešernovo skrb za poezijo. Avtor članka pravi, da poezija v Prešernovih delih pomeni nekaj zelo specifičnega: to je romantična, lirična poezija izhajajoča iz velike tradicije, ki se je začela v Grčiji z Orfejem, se nadaljevala v Italiji s Petrarko ter je živela še v njegovih dneh, a ne v njegovi državi. Trdi tudi, da je s tega vidika Sonetni venec precej samozavesten, saj ne govori le o poeziji, ampak namerava dokazati, da je visoka romantična poezija lahko napisana v slovenščini, ki je bila do tedaj obravnavana kot nezmožna za izražanje česar koli več kot opisa kmečkih zgodbic. Pesnikov namen je posejati seme poezije skozi celo t. i. alpsko deželo, čeprav se mu zdi precej negostoljubna: njeni ledeniki, skalnate pečine in hladni vetrovi, ki lahko prehitro uničijo vsako mlado rastje, ki bi lahko vzbrstela. Prešeren vidi rešitev v slovenskih ženskah, ki bi varovale in negovale te čudovite in občutljive rože poezije dokler se ne razrastejo in zacvetijo. Tako bi lahko deželo iz ledene divjine spremenili v toplo in produktivno deželo. Skozi cel cikel je pesnik omenjal Slovence, Slovenke, Kranjce in Kranjce, Slovenija pa je bila vedno omenjena posredno in nikoli direktno imenovana. Henry Cooper meni, da je bil ravno Prešeren tisti, ki je odkril slovenske svojstvene in neodtujljive kvalitete, vendar brez šovinizma ali sovraštva do ostalih narodov. Preobrazil je pesniško upanje in vero v človekovo pravico, da lahko razvija svoj jezik v sredstvo za izražanje življenjskih najvišjih in najglobljih čustev ter tudi v politično veroizpoved. Prešeren, po Cooperjevem prepričanju, ni živel zato, da bi doživel uresničitev tega, ampak je Sonetni venec spomenik upanja, da se to lahko in tudi bo uresničilo.

2.2 Erotična tema: Avtor članka takoj opozori, da je treba erotiko razumeti na staromoden predromantičen način.V Sonetnemu vencu ni pristne seksualne napetosti, kot bi morda nekateri pričakovali. Iskreno priznava svoja občutja ljubezni do mlade ženske, kateri je cikel pravzaprav namenjen, vendar ne daje znakov, da se trudi doseči cilj: osvojiti njeno srce. Raje vzdihuje, obupuje, objokuje, trpi, hodi po mestu in krade njene bežne poglede ter piše poezijo. V pesnitvi kara ošabna dekleta zaradi podcenjevanja slovenščine in poveličevanja nemščine, pri tem pa Julija ni nobena izjema. Poseben odnos ima do Slovenk, ki naj bi prenašale in dvigale slovenski jezik k otrokom tako kot tudi od ustvarja in prinaša slovenske pesnitve k svojemu narodu. Bistvo erotične teme je pesnikovo silno hrepenenje, vendar pa, po Cooperjevem mnenju, Julija, gospodična iz bogate meščanske družine, ni predmet pesnikovega koprnenja., vendar je le prispodoba za to. Pravi tudi, da je Prešeren lahko mislil, da hoče Julijo, vendar je v resnici hlepel po slovesu, uspehu, prepoznavnosti, dokazovanju samega sebe kot slovenskega romantičnega pesnika in po nekakšni domačnosti v ljubezni in erotiki, ki ni povezana z Julijo, saj pesnik nikoli ne omeni možnosti, da bi Julija skrbela za družino in bila ob tem še ljubeča žena. Avtor članka pravi, da je pesnik v zvezi z Julijo pesimističen: na koncu Sonetnega venca ovrže upanje, da Julijo lahko pripravil do tega, da bi ji bilo mar za njegovo poezijo. Meni, da se v Magistralah pokaže njegova popolna premaganost in ponižnost pred njegovo ljubljeno,a brezbrižno damo.

3. METAFORE:

Nazadnje se je avtor osredotočil na metafore, ki jih v Sonetnem vencu zagotovo ne primanjkuje. Opazi tudi, da so tako kot soneti tudi metafore prepletene med seboj. Navede različne vrste metafor: fizične (oči, srce, ustnice, prsi, …); kronološke (polnoč, zora, pomlad, zima); meteorološke (sneg, toča, sapica, vihar); astrofizikalne (Sonce in njegovi žarki, zvezde, nebesa); zemljepisne (zasneženi vrhovi, Kranjska, Tracija, travniki, vrtovi); zgodovinske (Samo, Pipin, Orfej) in, najpomembnejše med vsemi, horikulturne. Prešeren ne samo govori o vrtovih, ampak, po avtorjevem mnenju, tudi cikel postane pravi vrt poln popkov (kali), cvetov(cvet, cvetlice) in rož (rože, rožice, rož'ce). Poseben pomen jim pripisuje, ker so to pesnikove prispodobe za Prešernove pesmi in poezijo nasploh. Sajenje ˝kali˝ je kot delo pesnika, vzreja in varovanje ˝rožic˝ in ˝cvetlic˝ pa je, po pesnikovem mnenju, naloga slovenskih žensk. Prešeren uporabi veliko prispodob za zle sile, ki zavirajo njegov uspeh. Dejansko so bili zato krivi zaprtost in nedojemljivost kmečkega prebivalstva za razvoj in dvig ravni književnosti, toča tujih vplivov, ki grozijo z uničenjem dežele in prezir ošabnih deklet, ki so prezirale pesnike. Seveda pa so delovale tudi dobrohotne sile, prispodobe te sile pa predstavljajo vse slovenske ženske, ki s svojo milino in srčnostjo skrbijo za cvetenje poezije in prenašanje le-te v srca otrok in naroda. Cooper meni, da je za Prešerna bistveno to, da se slovenska poezija ukorenini v srca Slovenk. To bi bil zanj uspeh, četudi bi kjer koli drugje, v ljubezni ali življenju, propadel. To se kaže tudi v pesnikovemu izboru besed za čustva. Henry Cooper tako pride do sklepa: če z njimi označuje poezijo, so vse pozitivne. Pravo nasprotje pa so izrazi, ki kažejo pesnikova čustva, saj so v veliki večini negativna. Seveda se pojavijo tudi milina, ljubezen, užitek, sreča in upanje, vendar se pesnik večkrat vznemiri v nesreči, grenkobi, žalosti, vzdihljajih, nesoglasju, konfliktih, odtujenosti, gnusu, obupu in zagrenjenosti. Cooper tukaj trdi, da je bolečina izpostavljena, da bi jo vsi videli in jo, kar se vidi v močno čustvenemu jeziku celotnega cikla,morda celo delili z njim. Pesnik sam reče, da je Sonetni venec spomenik njegove bolečine in spomenik njegove hvale ženskam.

Zaključek

V zaključku Henry Cooper razkrije, da pri prevajanju Sonetnega venca kopiranje kompleksne strukture sploh ni največji izziv, temveč je to prenašanje romantične grenko-sladke pesnikove ljubezni današnji moderni publiki. Avtor je na koncu dodal, da je Prešeren to uspel storiti v slovenščini, čas pa bo pokazal ali so bili uspešni tudi v angleščini.

Opombe

• Prevod citata: »Prešeren je dokazal, da je bil izvrsten mojster poezije na vseh njenih ravneh. Šele ko se tega zavemo, lahko dojamemo, kako zapleteno in zahtevno strukturo predstavlja Sonetni venec.«˙(prevod: L.A.)

Vir

Henry Cooper: Appreciating Prešeren's "Wreath of Sonnets".SR LIV/4 (2006).525—530. https://srl.si/ojs/srl/article/view/COBISS_ID-34128994
http://www.ff.uni-lj.si/publikacije/sr/okvir.html

Literatura

Sonetni venec