Aplikacija teorij pravljic na primeru Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Povzetek članka[uredi]

Milena Mileva Blažić v svoji razpravi Aplikacija teorij pravljic na primeru Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti, ki je bila objavljena v šesti številki triinpetdesetega letnika revije Jezik in slovstvo, predstavi sedem teorij, ki se ukvarjajo s preučevanjem pravljic, ter pri vsaki izmed njih umesti motive Lepe Vide, ki jih črpa iz različic tega slovenskega mita.


Ključni pojmi[uredi]

Slovenska mladinska književnost

Pravljica

Lepa Vida


Analiza članka[uredi]

Članek Milene Mileva Blažić je literarnozgodovinski, saj s pomočjo sedmih različnih teorij pravljic analizira pojav Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti, ki se pojavlja tako v ljudskih kot avtorskih besedilih. Avtorica najprej predstavi pristope do obravnavanja motivov, ki jih najdemo v pravljicah, potem pa v okvire le-teh umesti motiv Lepe Vide. V raziskovalno delo je vključila ljudske inačice Lepe Vide iz Ihana, Kranja, Krope, Prekmurja, Cerovca, Štajerske, ljudsko pravljico Kraljevič in Lepa Vida ter Prešernovo in Rozmanovo avtorsko inačico.

Raziskava poskuša aplicirati teorije pravljic na besedilo iz slovenske mladinske književnosti, ki je postalo kar nacionalni mit. Šest naukov o pravljicah je popisal Jack Zipes v Oxfordovem priročniku pravljic, Milena Mileva Blažić pa jih v razpravi predstavi sedem. Predstavnika folkloristične teorije, Antti Aarne in Stith Thompson, sta zasnovala indekse, v katerih so našteti najpogostejši motivi v pravljicah. Strukturalistično teorijo, ki določa sedmim pravljičnim likom enaintrideset funkcij ali stalnic v pravljici, je značilna za formalista Vladimirja Proppa. Literarno teorijo s petimi značilnostmi modela ljudske pravljice je predstavil Max Lüthi, Marja Kobe pa jih je pozneje dopolnila še z dvema. Tako je v pravljici pomemben tipična začetek in zaključek, nedoločen čas in kraj, literarni liki, moralna osnova, zgradba dvojnosti oziroma trojnosti, čarobni predmeti ter enodimenzionalnost. Psihoanalitično teorijo, ki vključuje Jungove arhetipe, je zastopal Bruno Bettelheim. Pravljica je po tej teoriji sredstvo za otrokovo izživljanje negativnih čustev. Predstavnik sociološko teorijo, Jac Zipes, poudarja pomembno vlogo pravljic pri socializaciji, uvedel pa je tudi termin mem, ki predstavlja ideje in asociacije, ki se jih spomnimo od značilni formuli pravljic („Nekoč davno …“). Feministično teorijo, ki temelji na arhetipu divje ženske, so zastopale Maria Tatar, Marina Warner ter Clarissa Pinkola Estés. „Na osnovi feministične teorije Estésove bi lahko rekli, da je lik Mlade Vide v ljudski pesmi (Ihan) tip viktimizirane oziroma trpinčene ženske. […] Primer Mlade Vide kot mladinskega besedila je tudi neke vrste družbeni pritisk na vloge spolov in konformizem žensk.“ (Mileva Blažić, 54.) Kot zadnja je predstavljena posstrukturalistična teorija, ki združuje strukturalistično in psihoanalitično teorijo, temelji pa na binarnosti oziroma nasprotju, ki je prisotno v pravljicah. Njena predstavnica je Maria Nikolajeva, ki je gradila na teorijah Proppa in Greimasa, zapolnila pa jo je tudi z Jungovo teorijo.

„Snov Lepe Vide je iz bizantinsko balkanskega okolja. Od tod je motiv pesmi prišel v slovenske dežele po letu 1100, tu se je večkrat spremenil.“ (Kos 1974: 23.) Prvotni motiv izvira iz časov, ko so pirati plenili po sredozemskih obalah in ugrabili marsikatero žensko, mater. Prešernova balada še nekako ohranja podobno snov, le da se mati sama odloči zapustiti dom, medtem ko je snov Kraljeviča in Lepe Vide popolnima drugačna in jo z motivom Lepe Vide povezuje samo ime glavne osebe, dominanten pa je motiv živalskega ženina. Vse različice povezuje motiv hrepenenja, pojavljajo pa se tudi motivi poroke, izgnanstva, kršitve prepovedi, ženske nezvestobe in mnogi drugi. Pojavijo se tudi nekatere ključne pravljične osebe, ki jih je sicer po Vladimirju Proppu sedem: npr. kraljica, mlada ženska, škodljivec … Lepa Vida nosi tudi nekatere lastnosti pravljic, ki jih popisuje Kmecl v Mali literarni teoriji: nekatere inačice pripovedujejo o čudežnih dogodkih, kot je princ začaran v kačo in pogovor z luno in soncem, v vseh je prisotno jasno nasprotje med dobrim, ki je nagrajeno (pozitiven odnos do živali je nagrajen s kraljevo poroko), in zlim, ki je tudi kaznovano (zapustitev družine je tako plačana s samomorom).

Milena Mileva Blažić z analizo išče podobnosti in razlike v realizacijah motiva Lepe Vide. „Inačice Lepe Vide, ki imajo tragičen zaključek (pesimizem), so bolj navezane na mitološko tradicijo, inačice s srečnim zaključkom (optimizem) pa so bolj povezane s pravljičnim izročilom.“ (Mileva Blažić 2008: 55.) Odpira tudi vprašanje, zakaj je v slovenski mladinski književnosti bolj znana Ihanska inačica Mlade Vide s tragičnim zaključkom, vendar je odgovor prepuščen nadaljnjim raziskavam.


Zaključek[uredi]

Motiv Lepe Vide se je v slovenski mladinski književnosti razvijal v številne različice, a ostaja neizčrpan za ustvarjanje novih literarnih besedil in prav možnost odkrivanja vedno novih interpretacij, ki jih ponuja primerjava teh inačic, ohranja besedilo zanimivo za bralce vseh generacij, seveda pa predvsem za mladega bralca in s tem vabljivo za literarne ustvarjalce.


Glej tudi[uredi]

Od lepe Vide

Kraljevič in Lepa Vida

Legende in ljudske pripovedke: Lepa Vida

Razgledani: Pesem od lepe Vide

Seznam slovenskih pravljic

Seznam slovenskih mladinskih literarnih likov


Vir[uredi]

Milena Mileva Blažić: Aplikacija teorij pravljic na primeru Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti. Jezik in slovstvo. LIII/2. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, 2008. 37—56..


Literatura[uredi]

Janko Kos: Pregled Slovenskega slovstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974. 23.

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo, Založba Borec, 1976. 185.