Anton Slodnjak: O Stanku Vrazu kot slovenskem pesniku

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

Predmet mojega zanimanja v tej seminarski nalogi je predvsem raziskovalna metoda Antona Slodnjaka glede na pozitivistično tradicijo slovenske literarne vede. Poskušala bom ugotoviti, v kakšnem razmerju je ta metoda s takratnimi smermi v raziskavi književnosti in kateri so še vplivi opazni glede na družbene in kulturne razmere, v katerih je ta študija nastajala. Torej, moj cilj je umestiti to študijo v zgodovinski kontekst razvoja literarne vede. Drugi namen tega seminarja je ugotoviti uporabnost Slodnjakovih ugotovitev v sodobnih raziskavah Vrazovega dela.

Dve glavni vprašanji sta:

  • Kateri so značilni elementi pozitivistične metode v Slodnjakovi študiji?
  • Kako nam lahko ta Slodnjakova študija pomaga v sodobni raziskavi Vrazovega literarnega dela?

O Stanku Vrazu[uredi]

Stanko Vraz se je rodil 30. junija 1810 v Cerovcu. Njegovo pravo ime je bilo Jakob Frass. Kasneje se je v svojih delih podpisoval tudi kot Ilir iz Štajera, Jakob Rešetar ali Jakob Cerovčan. Gimnazijo je končal v Mariboru, nato pa je študiral filozofijo in pravo v Gradcu. V letih od 1830 do 1838 je deloval na Slovenskem, nato pa na Hrvaškem. Že pred selitvijo v Zagreb je postal privrženec Ilirskega gibanja. Ljudevit Gaj, eden od prvakov tega gibanja na Hrvaškem, je objavil njegove pesmi v časopisu Danica leta 1935. Z ljubljanskim kulturnim krogom se je razhajal predvsem pri vprašanjih knjižnega jezika, ker si je kot Štajerec prizadeval za ohranjanje svojega narečja in njegovo uveljavljanje kot osnove za normiranje slovenskega knjižnega jezika.

Z delovanjem na Hrvaškem je postal pomembna osebnost hrvaškega kulturnega življenja sredi 19. stoletja in eden najpomembnejših avtorjev hrvaškega romantizma. Leta 1842 je z Ljudevitom Vukotinovićem in Dragutinom Rakovcem utemeljil književni časopis Kolo. Bil je pesnik, literarni kritik, prevajalec, avtor besedil o jeziku, estetiki in kulturni politiki. V literarno zgodovino se je vpisal predvsem s svojo poezijo; pisal je sonete, romance, gazele, epigrame, verze po zgledu hrvaškega, slovenskega in poljskega narodnega pesništva. Njegova prva pesniška zbirka v hrvaščini, Đulabije, je objavljena leta 1837 v časopisu Danica, nato pa še 1840 v knjižni izdaji. Pozneje je objavil še zbirke Glasi iz dubrave žeravinske, 1841, Gusle i tambura, 1845, uredil je zbirko Narodne pjesme ilirske, 1839. Pisal je tudi prozna dela, med katerimi je najbolj znan potopis Put u gornje strane iz leta 1844. Umrl je 20. maja 1851 v Zagrebu

Slovenska in hrvaška literarna zgodovina o Vrazovem književnem delu[uredi]

Že v drugi polovici 19. stoletja so se pojavijla številna besedila o življenju in delu Stanka Vraza. Svoje spomine na Vraza sta Ljudevit Vukotinović in Bogoslav Šulek objavljala v hrvaških časopisih v 70. in 80. letih 19. stoletja. V Ljubljanskem zvonu iz leta 1887 najdemo članek Andreja Fekonje: Kako in zakaj je Stanko Vraz postal Ilir. Z vprašanjem Ilirskega gibanja na Slovenskem in Vrazove vloge v njem se je ukvarjal tudi Fran Petrè in sicer 50 let kasneje, v besedilu Poizkus ilirizma pri Slovencih iz leta 1939. Petrè je tudi raziskoval začetek Vrazovega literarnega delovanja v besedilu Vrazova graška leta (1938), tako kot Fran Ilešič v besedilu Stanko Vraz u školama (1907).

Monografije o Vrazu sta v 19. stoletju napisala Fran Petračić, 1877, in Franjo Marković 1880, pozneje pa še Branko Drechler, 1909, Anton Slodnjak, 1952, in Antun Barac, leta 1965. V zadnjih letih sta Vinko Brešić in Miroslav Šicel priredila izbor iz Vrazovih del (1999 in 2000). Leta 2010 so v zagrebški Nacionalni univerzitetni knjižnici priredili razstavo o Stanku Vrazu, kjer so bili prikazani tudi njegovi ohranjeni rokopisi. Medtem ko v hrvaški literarni zgodovini Stanko Vraz zavzema pomembno mesto kot eden najpomembnejših avtorjev hrvaškega romantizma in ena od največjih osebnosti hrvaške literature nasploh, v slovenski literarni zgodovini opazimo različne pristope ter različna vrednotenja njegove vloge v slovenski literaturi.

Janko Kos v svoji Primerjalni zgodovini slovenske literature omenja Vraza, skupaj s Čopom in Prešernom, kot nosilca slovenske romantike. »Edini avtor, ki bi ga ob Čopu in Prešernu utegnili imeti za nosilca nove romantične literature na Slovenskem, je bil do leta 1835. Stanko Vraz. Pa še ta je bil bolj potencialen kot pa dejanski romantik, saj je bila njegova slovenska pesniška doba prekratka in premalo razvita, da bi jo lahko opredeljevali s pojmom romantike.« (Kos 2001: 106) Tudi Kos omenja Vrazovo prevajalsko delo: prevajal je Byrona, Bérangera, Uhlanda, Mickiewicza, Kollárja, Goetheja, Schillerja, antične klasike ter Danteja in Petrarco. Medtem ko Vrazova zgodnja leta opisuje kot čas tavanja in iskanja lastnega izraza, o njegovi hrvaški fazi pravi: »Vsekakor se je Vraz v svoji zreli hrvaški fazi razvil v umirjenega romantika po slovanskih zgledih Kollarja, Michiewicza ali Puškina in je nato v tej podobi vplival nazaj na slovensko poezijo po Prešernu, predvsem na Jenka.« (Kos 2001: 107)

V Zgodovini slovenskega slovstva, avtorja Jože Pogačnik in Franc Zadravec več prostorja namenjata vprašanju jezikovnega zedinjenja. Štajerska, kot pravita, ni bila pripravljena odstopiti od svoje tradicije, Vraz pa je ta problem jezika občutil kot problem svoje pesniške eksistence. Priča temu je tudi njegova korespondenca s Čopom, kjer vztraja na ohranjanju svojih narečnih oblik.

Vraz s svojim konceptom jezika in njegove vloge v družbi namenja višje slovstvo, literaturo in znanost meščanstvu, kar naj bi bilo pisano v ilirščini, medtem ko naj bi nižje slovstvo, oziroma nabožne, šolske in poučne knjige, bile v domačem narečju. O tem priča Vrazovo pismo Prešernu: "Kultura sleherne jezikovne skupnosti, ki hoče svetu kaj veljati, se mora naslanjati na ljudsko gmoto kakšnih pet do šest milijonov«, zato se Slovenci morajo "priključiti bratom na jugu". (Pogačnik in Zadravec 1973: 193) Prešeren se, kot je znano, ni strinjal z njegovim konceptom in se je celo ponorčeval iz Vraza z napisom Narobe Katon.

Pozitivizem kot dominantna metoda znanstvenega raziskovanja književnosti do druge polovice 20. stoletja na Slovenskem in na Hrvaškem[uredi]

Darko Dolinar, literarni zgodovinar in teoretik, znanstveni sodelavec ZRC SAZU v Leksikonu literature pozitivizem opredeli na naslednji način: »Nauk, da je mogoče spoznati samo tisto, kar je dano s čutno izkušnjo, tj. čutno zaznavna dejstva in njihove zakonite povezave; pozitivizem taji možnost spoznanja, ki presega empirijo, globlja bistva, prvotne vzroke, cilj in smisel sveta kot celote, človeka, češ da je vse to metafizika. Pozitivizem je nastal iz vplivov naravoslovja kot posebna oblika empirizma; predhodnik D. Hume, v 19. stoletju glavni predstavnik A. Comte. V 20. stoletju je pozitivizem nadomestil neopozitivizem. U 19. stoletju je pozitivizem učinkoval na vse družboslovne in humanistične znanosti, tudi na literarno vedo, npr. na H. Taina, W. Schererja, na Slovenskem na Ivana Prijatelja, Franceta Kidriča. V literarni zgodovini se je uveljavil v smislu kavzalnega determinizma: po H. Tainu je literarno delo produkt rase, miljeja, zgodovinskega trenutka, po Schererju podedovanega, privzetega, doživljenega, zato so potrebna iskanja zvez z avtorjevo biografijo, osebnostjo, psihologijo, socialnim okoljem, dobo, vse to s podatki, z indukcijo, empirijo.«

Vladimir Biti, profesor na zagrebški Filozofski fakulteti, na Oddelku za hrvaški jezik in književnost, o pozitivizmu v literarni vedi pravi:»Če vzamemo za primer stanje pojma v nemški kulturi, je nacionalna zgodovina književnosti kot žanr, ki je vladal v prvi polovici 19. stoletja in obravnaval književnost v službi nacionalnega ozaveščanja ter vzgoje, začela podirati že v drugi polovici stoletja pod pritiskom pozitivistično-filologijske kritike, ki je zahtevala 'najstrožje in neizprosno raziskovanje podrobnosti'. Panoramsko-sintetične prikaze počasi zamenjajo podrobne razčlembe posameznih obdobij, monografije, bibliografije, antologije, zgodovine žanrov in slogov, raziskovanje vpliva in podobno. Od leta 1864. dalje se uveljavljajo družbe, ki se ukvarjajo z raziskovanjem življenja in dela velikih pisateljev (značilno je za primerjalno usmeritev, da se tukaj ob Goethejevem in Schillerjevem imenu pojavljata tudi Shakespearovo in Dantejevo). Nekdanje velike zgodovinske enotnosti vedno bolj razpadajo, razmerja med novimi deli izgubljajo enopomenskost, zgodovinska celota je prepuščena subjektivni oceni raziskovalcev, ker ni več samoumevnega organskega nositelja. Že W. Scherer v svoji monumentalni zgodovini nemške književnosti (1980—83) ustvarja znanstveno-kategorijski sistem, zaradi bolj preglednega razvrščanja ogromne količine gradiva. Pri njem avtorje opazujejo po pozitivistično-mehanicistični shemi rod - rezultati - učinki, a epohe po valoviti shemi utemeljitev - enotenje - razširjanje - propad. V njej je opazen vpliv Comtovega modela treh obdobij (Course de philosophie positive, 1830—42) in Tainove teorije o race, milieu in moment historique (Histoire de la littérature anglaise, 1864).

Pozitivistična metoda v raziskovanju književnosti se je na prostoru današnje Slovenije in Hrvaške uveljavila konec 19. stoletja v poskusih zgodovinarjev književnosti, da bi znanstveno utemeljili "organsko" rast in vzročno-posledične zveze nacionalnega književnega korpusa. Avtorji so se posebno osredotočali na največja imena nacionalne književnosti, psihološko motivacijo za njihovo delovanje ter socialno-politične pogoje, ki so vplivali na njihovo delo.

V prvi polovici 20. stoletja so se pojavile nove metode raziskovanja literarne zgodovine kot so formalizem v Rusiji, strukturalizem na Češkem in v Franciji, recepcijska metoda na Nemškem in v ZDA. Vplivi teh metod so bili v slovenski in hrvaški literarni zgodovini opazni šele v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Medtem so različni avtorji ob uporabi pozitivistične metode na navedenom prostoru ustvarili širok nabor del, pregledov literature v narodnemu jeziku, klasifikacije nacionalnih korpusov ter raziskave življenja in dela posameznih avtorjev.

Pozitivistična metoda je bila na višku na začetku 20. stoletja, z avtorji, kot so Ivan Prijatelj in France Kidrič na Slovenskem ter Branko Vodnik na Hrvaškem. Kasneje sta to metodo uporabljala France Petrè in Mihovil Kombol in potem, po drugi svetovni vojni pa še Anton Slodnjak in Antun Barac. Do njihovega časa se je seveda metoda spremenila pod vplivom novejših teorij, tako da pri obeh avtorjih opazimo premik k raziskovanju samega književnega dela, zlasti v delu Antuna Barca. Pri Antonu Slodnjaku je še vedno ohranjena osredotočenost predvsem na biografijo in psihološko analizo avtorja. V nadaljevanju seminarja bom poskušala razložiti njegovo metodo v raziskovanju Vrazove slovenske poezije.

Analiza raziskovalne metode Antona Slodnjaka v študiji O Stanku Vrazu kot slovenskem pesniku, objavljeni v Slavistični reviji leta 1950.[uredi]

Članek, ki ga analiziram v nalogi, je objavljen »ob bližajoči se stoletnici Vrazove smrti (24. maja 1951)«, Slodnjak pa v njem poskuša dati svoj delež celotni kritični izdaji Vrazovega literarnega dela, na temelju recentnega odkritja Vrazove slovenske pesniške zapuščine. Končni namen je določiti Vrazovo mesto v literarni zgodovini slovenskega in hrvaškega naroda.

Anton Slodnjak je bil pisatelj, esejist in literarni zgodovinar. Kot profesor je deloval na zagrebški (1847—1950) in ljubljanski univerzi (1950—1959), potem 1962—1965 pa še v Frankfurtu na Maini. Njegova literarnozgodovinska dela so: Pregled slovenskega slovstva, 1964, Geschischte der slowenischen literatur, 1958, Prešernovo življenje, 1964, Slovensko slovstvo, 1968, Obrazi in dela slovenskega slovstva, 1975. Uredil je zbrana dela Prešerna, Vraza, Levstika, Erjavca, Prijatelja in Murka ter napisal biografske romane o Prešernu (Neiztrohnjeno srce), 1938, Levstiku Pogine naj − pes!, 1964, in Cankarju, Tujec, 1976. Glede na Matičino Zgodovino slovenskega slovstva, kjer je bil Slodnjak eden od soavtorjev, Miran Hladnik izloči »nekaj generalnih oznak slovenske literature in zvestnih vodil Sodnjakovega literarnega zgodovinopisja«, in sicer:

  • Literarna zgodovina se ne omejuje le na besedila.
  • Literatura je eden od instrumentov nacionalnega in socialnega osvobajanja.
  • Slovenska literatura je samonikla.
  • Literarno dogajanje poteka po razvojnih principih. (Hladnik 2000: 88)

Hladnik tudi omenja, da je Slodnjak pisatelja Antona Kodra »pretrdo vzel v pesti«, njegovo delo pa je opisoval z besedami »solzava gostobesednost«, »nabuhli dialogi in nagovori«, »izrazna patetičnost« in podobno. (Hladnik 2000: 91.) Kot razlike med svojim in Slodnjakovim literarno-znanstvenim delom Hladnik navaja to da pri njem ni niti estetskega vrednotenja besedil niti podoživljanja ter čustvovanja ob besedilih ne selekcije med besedili. Po drugi strani jima je skupno razumevanje literature kot sistema, potreba po klasifikaciji literature, primerjava besedil in priznavanje »slovensko specifičnih lastnosti periodizacijskih terminov.« (Hladnik 2000: 92)

Metodo, ki jo Slodnjak uporablja v obravnavanem članku, sem analizirala na način, da sem poskušala izločiti vse prvine pozitivističnega pristopa h književnemu delu ter nekatere specifičnosti Slodnjakovega stila. Predvsem sem se osredotočala na faktografsko gradivo in izvore, ki ju je Slodnjak uporabljal, Vrazova dela ter povezovanje le-teh s pesnikovimi psihičnimi in emocionalnimi stanji, potem pa na njegove estetske ocene ter na »literarizacijo« znanstvenega dela oziroma takšno (subjektivno) oblikovanje gradiva, ki ga ne najdemo v sodobnih znanstvenih študijah.

Elementi pozitivistične metode[uredi]

Že v tem članku sta opazna natančnost in širina Slodnjakovih raziskav, saj so popisani vsi pomembni (in manj pomembni) dogodki iz Vrazovega življenja, na osnovi različnih virov. Ta članek pa je uvod v še bolj podrobno, razširjeno analizo, ki jo je Slodnjak objavil dve leti kasneje, v besedilu z istim naslovom, spremni besedi prve izdaje Vrazovih slovenskih del. Menim, da sta prav to zbiranje obsežnega gradiva in nagnjenje do raziskovanja tudi najmanjših detajlov ter popisovanje psihičnih stanj pesnika/pisatelja kot izvira njegove ustvarjalnosti, najpomembnejše značilnosti Slodnnakove metode, ki sodijo tudi v pozitivistično paradigmo.

Faktografija o življenju pesnika[uredi]

Zasebna korespondenca

Zaradi večje preglednosti analize sem podatke, ki jih je zbiral Slodnjak razdelila glede na izvore, ki jih uporablja. Prvi in najbogatejši izvor naj bi bila zasebna korespondenca, ker je Vraz na ta način komuniciral s številnimi slovenskimi, hrvaškimi, češkimi in drugimi pisatelji, slavisti ter kulturnimi delavci. Osredotočala sem se na korespondenco s Prešernom in Gajem, saj sta imela najmočnejši vpliv na Vrazovo literarno delovanje. Iz pisem smo tudi izvedeli, da je imel Vraz z obema zelo kompleksen odnos. Prav v teh korespondencah pa Slodnjak išče razloge in motivacijo za Vrazova dejanja.

France Prešeren

Iz korespondence dveh pesnikov je razvidno, da sta imela zelo buren odnos in da sta se včasih razhajala, celo spopadala, predvsem zaradi ilirizma, ki ga je Vraz poskušal razširjati na Slovenskem, pa tudi zaradi vprašanja slovenskega knjižnega jezika. Toda Prešeren je nedvomno močno vplival na Vrazovo poezijo. Iz pisem tudi izvedemo, da je Vraz načrtoval poemo po zgledu Krsta pri Savici in je, ker je posebej zanimivo, "poslovenil" nekatere Prešernove pesmi, napisane v nemškem jeziku. Dopisovanje je bilo seveda bolj intenzivno v časih, ko je Vraz še upal, da bi lahko objavljal svoje pesmi v Čbelici in uveljavil svoje ideje na Slovenskem.

Prešeren se je pogosto ponorčeval iz svojega mladega kolega. Tako je, na primer, v času ko je Vraz pisal o svoji ideji o objavljanju knjige narodnih pesmi, Prešeren v pismu Čelakovskemu z dne 22. avgusta 1836. zapisal:

»Neki Čerovnik, ki je napisal predgovor k slabemu prevodu zelo otročjih pripoved Egidija Jaysa, obljublja, da bo izdal štajerske narodne pesmi; upajmo da ne bo hodil za Slomškom = Ahaclom.« (Slodnjak 1950: 81)

Iz naslednjega citata je opazno, kako je Slodnjak na temelju korespondence očrtal psihološki profil obeh pesnikov in njun odnos:

»Zanimiva korespondenca, ki se je zavezala prav na osnovi tega Vrazovega obiska med Panoncem in Gorenjcem, nam priča, da sta se Vraz in Prešeren kot človeka približala drug drugemu, a da sta kot značaj in kulturna delavca ostala vsak pri svojem: Vraz z vso labilnostjo svoje življenjske in književne pozicije, stremeč vedno po tem, kar je presegalo njegove in narodne moči, in zato obsojen k vednim življenjskim in književnim neuspehom, Prešeren s skromno, a varno pozicijo svojega poklica, po končani svoji veliki ljubezni in izgubi najboljšega prijatelja resigniran, a kljub temu verujoč v pravico in napredek, ki postavita končno tako v individualnem kakor v nacionalnem in socialnem življenju vse na pravo mesto. Morebiti je nekaj tragične krivde v tem, da ni videl, kako na robu svojih slovenskih moči je bil njegov mladi gost, morabiti pa je vse to opazil in ga je prepustil njegovi življenjski poti po prepričanju, ki ga je pozneje zapisal v pismu njemu samemu: Tudi napačno stremljenje je boljše kot apatija v narodnih zadevah." (Slodnjak 1950: 83)

V pismu 2. aprila 1837 sporoča Prešernu, da pripravlja epsko pesnijo po zgledu Krsta, a da se "še bori za njen metrični izraz". Včasih mu se potožuje zaradi študijskih težav ter ga celo prosi "naj posreduje zanj pri profesorju Edlauerju." (Slodnjak 1950: 87)

Iz pisem izvemo tudi Prešernovo mnenje o panslovanski ideji:

"Združitev vseh Slovanov v enem književnem jeziku bo ostala najbrže samo pobožna želje. Težko, da bi Vam uspelo, postaviti štajersko-hrvaško narečje na prestol književnega samodrštva."(Slodnjak 1950: 87)

V pismu Prešernu z dne 19. novembra 1837 se je Vraz na nek način simbolično poslovil od slovenskega slovstva:

»S slovenskim slovstvom sem končal, zlasti, ker sem na svojem zadnjem potovanju izgubil vse svoje spise, ki sem jih spisal od leta 1832 do 1836 v slovenskem jeziku. Od tega leta pišem samo ilirsko. Kar je še mojega pri gospodu Kastelcu, velja torej kot posmrtno delo (opera posthuma).« (Slodnjak 1950: 88)
Ljudevit Gaj

S Ljudevitom Gajem je Vraz začel prijateljevati še v svojih graških letih. Ohranjena je njihova korespondenca, ki priča o vplivu, ki ga je Gaj imel na mladega Vraza in njegovo odločitev o selitvi v Zagreb. Kasneje sta se Vraz in Gaj razšla prav zaradi Vrazovega upora Gajevi zahtevi po političnem namenu književnosti.

Iz Vrazovega pisma Gaju z dne 15. junija 1837 izvemo o njegovi, kot pravi Slodnjak, "fascinaciji" s Gajem, pa tudi o njegovih prizadevanjih, da bi objavil svoje pesmi na Hrvaškem:

"Moja želja ostane ista, da Vam Bog dade duh uzajemnosti prijateljske. I moja volja ista, Vas, kanoti brate u napredak ljubiti. Jedino knjige i pesni, koje Vam dosad zaludu pošilao jesam, tersit ću se poleg mogućnosti štediti. To bratje. - Ti, pak brate moj naj skrovnijee glublji moga serdašca! Ti nemili mučitelj moje poterpnosti! Ti Percival moje ljubavi prama Tebi! Zašto si ti - toli muka?" (Slodnjak 1950: 71)

Vraz Gaju sporoča tudi o svojih dejavnostih na področju zbiranja narodnega slovstva v svojem rodnem kraju. O njegovih težavah v tej nalogi Slodnjak pravi: »Šele jeseni začne v domačem kraju sistematično zapisovati narodne pesmi in melodije, vendar ne s posebnim uspehom, ker mu njegove "spevoljubne sosede" nočejo zaupati ljubezenskih pesmi, ker se boje, da ga ne bi z njimi kot bodočega bogoslovca pohujšale«, v nadaljevanju pa citira Vrazovo pismo Gaju z dne 26. oktobra 1834:

»Njihova prostost serca ne derznula meni pesem, ki se ljubezni tičejo, predpevati i ž njimi mojiga serca zburkati. Aljida sem njim letos nazoči, pravil, kaj se nečem popopiti i nje prosil mi erotične pesmi popevati ... so mi njih nekatere ... pele.« (Slodnjak 1950: 69)

Iz Vrazovih pisem Slodnjak rekonstruira njegovo celotno literarno delo v slovenščini: »Danes poznamo štiri sonete tega venca; da pa jih je bilo več, nam priča Vrazovo pismo Gaju z dne 11. oktobra 1835., kjer mu piše, da mu pošilja poleg pesmi Poručenje (ki je znana) tudi Zvonac VII. Prve štiri sonete je zložil Vraz od 13. do 22. februarja t. l. in kakor pripovedujeta opombi ob 1. in 4. sonetu: ob šestih oz. ob štirih zjutraj.« (Slodnjak 1950: 75)

O intenziteti dopisovanja med pisateljema tega obdobja izvemo iz dela besedila, kjer Slodnjak opisuje, kako je Vraz iskal podporo za svoje delo "pri Prešernu in češkemu slavistu Šafaříku, potem pa Gaju piše 'zaklinjajoče in očitajoče pismo v katerem je z enim stavkom odpovedoval vsakršno družbeno in književno zvezo z njim, z drugim pa ga je milo prosil, naj mu vendar odpiše'". (Slodnjak 1950: 87)

Pričevanja sodobnikov, zapiski, spomini

Kot sem že omenila so hrvaški pisatelji objavljali svoje spomine na Vraza po njegovi smrti. Slodnjak v tem besedilu omenja Vrazovega prijatelja Miklošiča kot izvir nekaterih podatkov o pesniku:

»V tretjem ali četrtem razredu mariborske gimnazije je Vraz po Miklošičevem pričevanju začel delati slovenske verze.« (Slodnjak 1950: 67)


Rokopisi, zapuščina

Očitno je, da je v času priprave tega članka Slodnjak prav preučeval novo odkrito Vrazovo zapuščino, ker je pripravljal izdajo Vrazovih slovenskih del (izšla 1952). Zato na začetku članka pravi: "Težava je le v tem, da trenutno nimamo še kritične izdaje tega novega gradiva in zato se bo morebiti temu ali onemu zdela marsikaka trditev v tem članku preuranjena ali celo neverjetna." (Slodnjak 1950: 65)

Avtor tukaj omenja dva odlomka prevoda Ilijade iz zapuščine, "eden krajši, jezikovno in metrično slabši, utegne biti Vrazov, drugi, daljši in boljši, pa Miklošičev.(Slodnjak 1950: 68)

V zapuščini so najdene tudi Vrazove prve, uporniške, domoljubne pesmi:

»Med njegovimi papirji se je ohranil plamteč poziv na mladino, stiliziran kot navidezno religiozen tekst po načinu Mickiewiczevih knjig o poljskem narodu in romarstvu, da naj tvega za domovino vse, tudi življenje. In takšna je temeljna misel teh sonetov: Evropska ljudstva so dorastla, naše je ostalo nebogljeno otroče.« (Slodnjak 1950: 76)

Iz Slodnjakovih raziskav izvemo tudi o zanimivem "sodelovanju" dveh slovenskih romantičnih pesnikov:

»Slovenil je tudi Prešernove sonete iz Ilirskega lista (...) ter se je v prevodu zadnjega soneta tako približal ne samo Prešernovemu doživetju, temveč tudi jeziku...« (Slodnjak 1950: 85)
Arhivi, uradni dokumenti, prispevki v časopisih

Slodnjak omenja natančne datume objave prvih Vrazovih hrvaških del: 12. septembra 1935 je v Danici izšla njegova pesem Stana in Marko, 2. septembra 1837 pa so v Danici začeli tiskati Vrazove ilirske Đulabije.

Omenja tudi uradni dokument, pogodbo z dne 23. oktobra 1835 z graškim knjigarnarjem Johannom Greinerjem o priredbi spisov Krištofa Schmida, ki jo se je obvezal pripraviti skupaj s [[[wikipedia:si:Jurij Matjašič|Jurijem Matjašičem]], Josipom Moršcem, Miklošičem in Matijom Karničnikom. (Slodnjak 1950: 79)

Dela drugih avtorjev

V svojih opombah Slodnjak ponekod »polemizira« s Petrejem: »Njegovo dokazovanje je precej prepričljivo, opomniti je samo treba, da Čelakovskega pismo z dne 18. aprila 1833 ni bilo naslovljeno Vrazu, marveč Kastelcu, in da ga pomotoma vsi dosedanji avtorji napačno adresirajo.« (Slodnjak 1950: 70)

Naveže se na Brnčičevo tezo iz zapisa Ob veliki korespondenci iz leta 1936. »In pod temi vidiki je Vrazov problem res sociološki in ne samo psihološki. Vse kaže namreč na to, da je imel Vraz ob prihodu v Ljubljano 1837. leta, kljub zgoraj omenjenim psihološkim razlogom najresnejšo voljo, drugače pač ne bi bil prišel sredi zime spričo tedanjih prometnih sredstev tako daleč, delovati v slovenskem kulturnem območju, bodisi v vzhodnoštajerskem, bodisi v osrednjem književnem jeziku, ako bi imel najskromnejšo možnost objavljanja svojih del. Vsi dobrohotni nasveti in opomini, da je treba vztrajati in čakati, so bili prazni zanj spričo tega, da ni bilo za takšno literaturo, kakor jo je pisal on, takrat ne na Štajerskem ne na Kranjskem niti založnika niti bralcev." (Slodnjak 1950: 84)

Psihološki profil avtorja, psihološka motivacija za ustvarjanje[uredi]

Kot je že omenjeno, za pozitivistično metodo je značilna osredotočenost na avtorja, na raziskovanje njegovega življenja, psihičnih stanj in okoliščin, ki so imele ključni vpliv na njegovo ustvarjanje. Na to so verjetno vplivale tudi tedanje raziskave na področju psihoanalize, kar je spet povezano s poskusom znanstvenega utemeljevanja motivacije za književno ustvarjanje, ter psihološki realizem v književnosti. Celotna Slodnjakova študija je namenjena prav ustvarjanju psihološkega profila Stanka Vraza. Avtor se včasih "oddalji" od "predmeta" svoje raziskave in poda posplošeno oceno njegovega karakterja (tragičen lik, romantičen tip 'raztrganca'), včasih pa globoko podoživlja dogodke iz njegovega življenja. Kot glavno motivacijo za književno ustvarjanje, pa tudi za druga pomembna dejanja in odločitve v življenju, Slodnjak opredeli ljubezen, zaradi katere je celo "mislil na smrt". Zanimiva v tem kontekstu je tudi njegova trditev, da se Vraz ni preselil na Hrvaško zaradi Ljubice Cantilly, "ker do nje te strasti ni občutil". To spet spominja na literarni postopek, in sicer takšen, v katerem se pripovedovalec približa perspektivi glavnega junaka.

»Tragika njegovega življenja in dela, če že smemo govoriti o njej, je v tem, da mu pesniške osnutke meša in spreminja politična aktivnost v njem in da hoče politične načrte izvrševati s preveliko mero pesniške fantazije. V tem je tudi eden izmed vzrokov, da je opustil kasneje slovenski književni jezik in prevzel ilirskega; prepričan je bil namreč, da bo s tem političnim dejanjem zavaroval slovenski narod pred germanizacijo in s tem omogočil svojim pesniškim naslednikom nemoteno delo v materinem jeziku.« (Slodnjak 1950: 69)
»V tej dobi ga šele zadene in prevzame Prešernova pesem iz Čbelice tako močno, da mu skoraj hipoma spremeni vse dotedanje pesniške zasnove. Nemogoče je danes reči, zakaj se je tako dolgo upiral njenemu vplivu in trmoglavo vztrajal na svojem gimnazijskem pesniškem konceptu. Ničesar ne vemo danes tudi o sili, ki ga je primorala, da se je približal Prešernu in se začel učiti od njegove pesmi: lastno spoznanje, Murkovo opozorilo in njegova pohvala Slovesa od mladosti in Povodnega moža v slovnici ali res šele Čelakovskega kritika Čbelice?« (Slodnjak 1950: 70)
»Vraz je bil lirik. Njegova ustvarjalna psiha je bila zlasti v tej dobi izredno občutljiva, tako da doživlja kljub klasični izobrazbi in osnovnemu romantičnemu temperamentu 'raztrganca' nekatere trenutke nenavadno dinamično, v velikih pramenih svetlobe in sence in nas večkrat preseneti s podobami, kakršne nam je ustvarila šele moderna." (Slodnjak 1950: 72)
»Prijateljem poroča o napadih mrzlice (trešljike) in iz nekaterih pesmi je čutiti globoko hipohondrijo.« (Slodnjak 1950: 71)
»Ko je zlagal sonetni venec, je bil ves prevzet od ljubezni do Roze, nekega danes nam trenutno pobliže nepoznanega viničarskega ali želarskega dekleta iz sosedstva njegove rojstne hiše v Cerovcu. Zaradi nje je nabrže spomladi 1834. leta prišel sredi šolskega leta iz Gradca domov, nji je zlagal takrat in poleti tistega leta venec ljubezenski pesmi pod naslovom Večerke (Pozni popoldnevi).« (Slodnjak 1950: 73)
Iz pisem, ki jih je pisal Gaju tisto jesen po drugem potovanju na Hrvaško, čutimo njegove notranje boje, ki jih je imel s samim seboj zaradi te trojne jezikovne raztrganosti. Gaju predlaga na primer slovensko ime namesto ilirskega in z veliko zgovornostjo mu skuša dokazati, da Slovenci njegove ožje domovine nikakor niso tako ponemčeni, kakor mislijo na Hrvaškem. Najmočnejša in najrealnejša Vrazova misel v labirintu teh nasprotujočih si sil, iskanj in teženj je pa bila vendarle - misel na združitev s Čbeličarji." (Slodnjak 1950: 75)
»Medtem se je Roza, če smemo verjeti Vrazovim stihom, na materin pritisk odločila omožiti. Vraz je še pred kratkim sanjaril o tem, da bi jo vzel s seboj v mesto, dasi sam ni vedel, kam in kako." V opombi k tej trditvi Slodnjak navaja pesem Slovo po Bellinijevi viži z refrenom v vsaki kitici: Jagnje preljubljeno, / češ ti v mesto z meno? (Slodnjak 1950: 77)
»Ko je spoznal, da dekleta ne mora odvrniti od njenega sklepa, je obupaval in mislil na smrt. V tem trpljenju je zložil kopo preosebnih lirskih meditacij in tožb o svoji nesreči. (...) Vraz ne more razumeti, da bi mu kakršna koli moč na svetu smela odvzeti ljubljeno bitje. Če pa se to sme in more zgoditi, potem je njegovo življenje končano.« (Slodnjak 1950: 77)
»Toda trpljenje je bilo pregloboko in preresnično ter je oralo Vrazu po duši globoko v jesen tistega leta, še potem ko se je vrnil s tretjega potovanja na Hrvaško. Tam je spoznal pobliže Ljubico Cantilijevo, s katero se je prvič srečal menda že 1832. leta v Gradcu. Kakor svedoči osnutek v zapuščini, ji je že zdaj poskušal zlagati pesmi, a za to ni imel moči. V Bistrici je takrat videl tudi nečakinjo opata Krizmanića Pavlino, ki jo je vzel pozneje Gaj za ženo. Zložil ji je dolgo slovensko pesem in v nji grajal njeno gizdavo koketnost ter jo svaril pred usodo starega dekleta. Toda to so bile same igrače, s katerimi si ni mogel utešiti bolnega srca. (Slodnjak 1950: 77)
»Po vsem tem, kar pa vemo o njegovem dotedanjem književnem delu, o njegovih zvezah z Ilirci, debatah s Prešernom in drugimi slovenskim književniki, o njegovih literarnih ambicijah, študijskih težavah, gmotnem in zdravstvenem stanju, značaju in temperamentu, je treba reči, da ta korak zanj ni bil lahek, vendar nujen. Po mojem mnenju ni izviral iz ljubezni do Ljubice Cantilijeve. Takšne strasti Vraz zanjo ni občutil.« (Slodnjak 1950: 88)

Opis političnih ih zgodovinskih okoliščin ter avtorjevega socialnega okolja[uredi]

Na začetku študije Slodnjak poda splošen opis zgodovinskih okoliščin v času Vrazovega življenja. Na politične razmere se referira v glavnem v opisu Vrazovih zgodnjih domoljubnih pesem. Posebno natančno razlaga ljubljansko kulturno sceno tega obdobja. Skozi zgodbo o Stanku Vrazu izvemo o najpomembnejših osebnostih, časopisih, ki so izhajali, prizadevanjih za normizacijo jezika, založništvu.

»V začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, prav na sredini med Napoleonovim padcem in marčno revolucijo, je začel Metternichov politični sistem v naših deželah propadati. Fevdalstvo je gospodarsko pa tudi moralno šlo od dne do dne bolj na nič in listine ter zasebna pisma iz tistih dni nam pripovedujejo o naglem prehajanju fevdalnih posestev v meščanske roke, o neštetih prošnjah prezadolženih in novih gospodarskih nalog in metod navajenih fevdalcev na cesarja, naj jim dovoli, da vlagajo svoja posestva kot stave za loterijske igre in izvlečejo na ta način iz prodirajočega meščanstva čim več suhega denarja ter se zavlečejo z njim na varno. (...) Dokumenti nam pričajo o silnih družinskih tragedijah, o brezmejnem in brezsmiselnem stanovskem napuhu, o popolni korumpiranosti v javnem in zasebnem življenju. (...) Dvor se je mogel zanašati samo na cerkev in birokracijo, ki je rasla iz uradniškega plemstva samega, meščanstva in kmetstva. (...) Toda gospodarski in politični razvoj celotne Evrope pa tudi avstrijskih dežel samih je bil močnejši kakor vsi organi in ukrepi Metternichovega sistema, ki je postajal od leta do leta hujša zavora za vse produktivne sile v državi. Njihov glasnik v boju za odstranitev te velikanske cokle, ki je začela vleči počasi proti vrhu vzpenjajoči se državni voz v prepad, je bilo izobraženstvo, zlasti književniki in znanstveniki.«  (Slodnjak 1950: 65—66)
»Med njegovimi rokopisi se je ohranil sonet iz 1836. leta, ki je v svojem bistvu odločen, čeprav z rahlo resignacijo orošen, na evropske vladarje naslovljen protest zoper reakcijo, ki je zavladala po julijski revoluciji v nekaterih evropskih državah.« (Slodnjak 1950: 67)

Slodnjak opisuje Vrazova potovanja v Ljubljano in Zagreb leta 1834 ter pogovore, ki jih je tam imel s Čopom, Prešernom oziroma Gajem.

»Prešerna sicer filološka stran Vrazovih težav in problemov ni zanimala, on je zahteval od pesmi jasnosti in razumljivosti, toda Čop ga je poslušal z zanimanjem in Vrazu se je zdelo, da bi mogel z njegovo pomočjo rešiti to in ono fonetsko posebnost domačega narečja.« (Slodnjak 1950: 74)
»V predgovoru k že omenjeni zbirki Šamperleovih prevodov je podal svoje misli o vseslovenskem književnem jeziku, ki bi ga razumeli 'vsi Slovenci, kar jih od Belaka do Lotmerga - od vesnic sred Železne in Zaladske stolice do Adrianskega morja prebiva'. Tak jezik bi mogel nastati samo dogovorno. Eno pa se zdi Vrazu pritem nujno: vsem slovenskim rodovom razumljiv književni jezik je mogoče ustvariti samo na temelju vzhodnoslovenskega izgovora. To dokazuje z mislijo, da so panonskemu Slovencu osrednje, po moderni vokalni redukciji skrajšane besede docela neumljive, medtem ko so osrednjim Slovencem polne vzhodne oblike razumljive, izgovarjati pa jih morejo in smejo po šegi svoje fonetike in akcentuacije. Metelkovo oz. Kopitarjevo pravilo: Piši, kakor govoriš! bi se potemtakem moralo spremeniti v pravilo: Piši, kakor vzhodni Slovenec govori! Pri tem se sklicuje Vraz na delno soglasje pokojnega Čopa in na pričevanje naših severnih in južnih bratrancev Čehov, Rosjanov in Ilirov (Hrvatov in Serbljev)«. (Slodnjak 1950: 80)

V »pridavku« tej knjigi Vraz pove da ima zbranih že 250 narodnih pesmi in išče materialno podporo bralcev za objavo knjige v lastni založbi. To so pomembni podatki o sistemu objavljanja literarnih del in ljudeh, ki so pri tem imeli pomembno vlogo. Vraz prosi bralce, naj se kot naročniki oglasijo pri graški knjigarni Damian & Sorga, ljubljanskemu bibliotekarju Kastelcu ter celjskemu zdravniku Štefanu Kočevarju (Slodnjak 1950: 81)

Tako bi bila torej premagana zadnja ovira, ki bi mogla resno ogrožati Vrazovo željo, da vidi svoje pesmi že vendar enkrat natisnjene. Samo ko bi bil kje prostor zanje! Čbelica ni izšla, v nemškem Ilirskem listu so bili slovenski pesniki bolj ali manj vsiljivi gostje, a tudi Metuljček ni imel več sreče kakor dosedanji Vrazovi književni načrti. Človek težko verjame, da bi tega bila kriva razlika v črkopisnih načelih med Vrazom in Milošičem. Verjetneje je, da Vraz ni mogel spraviti skupaj tistih šestdeset goldinarjev, ki jih je graški tiskar zahteval za tisk. In tako je propadel ta načrt, ki bi mogel koristiti tako Vrazu kakor Prešernu, skratka celotni slovenski kulturi« (Slodnjak 1950: 86)

Specifičnosti Slodnjakove metode[uredi]

Estetsko vrednotenje književnega dela[uredi]

Slodnjak ponekod mimogrede poda svoje ocene nekaterih del, brez natančneje razlage in uporablja precej abstraktne izraze, kot so "okoren", "brezbarven", "vsebinsko prazen drobiž". Takšnih kvalifikacij se avtorji sodobnih razprav izogibajo.

»V domotožju, ki je pa v prvih letih Vrazovega bivanja v Gradcu manj skeleče, kakor je bilo v Mariboru, in ob čitanju narodnih pesmi pa postaja Vrazova pesem bolj osebna, intimna, čeprav po doživetju preprosta in po izrazu okorna. Kljub temu diha iz nje preprosta, idilična lepota.« (Slodnjak 1950: 69)
Konec starega ali v začetku novega leta 1835 je poslal po Andreju Smoletu prvo zbirko svojih pesmi za Čbelico. Ako je res izbral v ta namen iz svojega precej obsežnega slovenskega pesniškega dela tiste pesmi, ki jih navaja Petre, je treba ugotoviti, da je slabo izbiral in da si je s tem izborom sam otežil lep sprejem pri Čbeličarjih. Razen obeh satiričnih epigramov, ki tudi nista izvirna po ideji, bi bil potemtakem poslal dve brezbarvni, bolj didaktični kakor ljubezenski pesmi in en domoljubni sonet ter še nekaj idejno in vsebinsko praznega drobiža, kar niti malo ni bilo podobno ne poedinim sonetom sonetnega venca ne Večerkam, kaj šele elegijam in ljubezenskim pesmim, ki jih je bil zložil v takratnih duševnih bojih v ljubezni do svoje Roze.« (Slodnjak 1950: 75)

Elementi leposlovja v oblikovanju študije[uredi]

Stila, kakršnega Slodnjak uporablja v svoji študiji, danes v znanstvenih razpravah ne pričakujemo. Zato ga danes sprejemamo kot stilsko obarvano besedilo, kot leposlovje. Vraz iz Slodnjakove študije spominja na nekaterega od junakov iz velikih del iz obdobja realizma. V svojih stavkih Slodnjak uporablja izraze, kot so: "zdelo se mu je", "mislil je", "upal je". Kot "pripovedovalec" je čustveno angažiran v dogodkih iz življenja pesnika. Struktura besedila sledi Vrazovi življenjski zgodbi, nekatere dele avtor celo dramatizira s pomočjo specifične strukture stavkov ali uporabe vprašanj.

"12. septembra je v Danici izšla njegova pesem Stana in Marko, spremenjena »da bi jo komaj sam spoznal« in podpisana z imenom Stanko Vraz, Ilir iz Štajera. "Tu je šele 25. oktobra dobil Danico s svojo pesmijo v roke in ko je preletel besedilo in podpis (Stanko Vraz, Ilir iz Štajera), je občutil namesto sreče in zadovoljstva nemir in globoko pobitost. (...) Tako ni občutil niti zadoščenja za svojo tako davno in silno željo, videti že vendar enkrat neko svoje delo tiskano. Zdaj mu je bilo v napoto celo lastno ime pod to tako spremenjeno pesmijo. Zakaj ga je Gaj pravzaprav postavil le-sem? Zbal se je tudi reakcije prijateljev in domačih literatov sploh. Po vtisu, ki ga je njegova balada napravila na Miklošiča, ni mogel pričakovati nič dobrega. Tolažil se je z njegovim stalnim nasprotovanjem, ki da kaže znake nekakšne literarne nevočšljivosti. Toda kaj bo šele z Murkom in z drugimi?« (Slodnjak 1950: 78)

Januarja 1837 leta je Vraz obiskal Ljubljano. O namenu tega Vrazovega potovanja ni zanesljivih pričevanj ali sledi v nobenih virih. Zato se Slodnjak vpraša:

»Ali je morebiti tam iskal službo domačega učitelja, ki je ni mogel najti v Mariboru? Je mar bil v tem popotovanju izraz odpora ali pritiska na Gaja, ki ga je menda takrat terjal za neki denar? Je skušal končno razčistiti odnose z ljubljansko literarno družbo? In kje je dobil denar za popotovanje in onih 10 fl., ki jih je poslal Gaju iz Ljubljane? Sama vprašanja, na katera danes ne moremo odgovoriti, ki nam pa s svojo nerazrešljivostjo pričajo o tem, v kakšnih siromašnih razmerah se je porajala naša kultura in kako malo pravice imamo, obsojati tega ali onega.« (Slodnjak 1950: 83)

Slodnjak se tukaj tudi sam referira na svojo raziskovalno metodo. Iz teh vprašanj je razvidna velika želja po obvladovanju vseh, tudi najmanjših podrobnosti iz avtorjevega življenja.

»V oči so mu pa strmeli šolski neuspehi, prva strastna ljubezen in prvi napadi poznejše smrtne bolezni.« (Slodnjak 1950: 71)

Analiza samega književnega dela[uredi]

V analizi Vrazove poezije se je Slodnjak predvsem ukvarjal z jezikovno platjo pesmi, ki je vplivala tudi na njihovo metriko in ritem. Izraža zahtevo po preciznem lingvističnem raziskovanju in proti pavšalnim ocenam. Opozarja na specifičnosti štajerskega narečja v Vrazovih zgodnjih pesmi in težave v pisanju v naučeni štokavščini. Ta problem Vrazove štokavske poezije je raziskoval tudi Antun Barac. Zlasti so zanimivi primeri Vrazovih slovenskih pesem, ki jih je potem prepeval v štokavščino, kjer so jasno razvidne težave v prehajanju iz enega jezikovnega sistema v drugega. Slodnjak je v tem času urejal material iz Vrazove zapuščine za kritičko izdajo njegovih slovenskih del. Tudi v tem besedilu tipizira, klasificira to gradivo ter analizira posamezne pesmi (npr. Gerlice in Žalost in radost).

»Ako ga danes proučujemo, ne najdemo v njem nobenih izrazitih izposojenk iz drugih slovanskih jezikov, kakor se je to pavšalno večkrat trdilo, zares pa morajo tuje in morebiti neprijetno vplivati na bralca iz drugih slovenskih pokrajin čiste prleške dialektične posebnosti in izrazi za abstrakta, ki so dospeli v Vrazovo domače narečje iz kajkavskega književnega jezika bodisi iz knjig kajkavskih pisateljev, ki so se tam rade čitale, bodisi po pridigarski rabi in živih sosedskih stikih med Prleki in Kajkavci. Tako bo tak bralec živo občutil tudi sintaktične nedostatke, metrične in ritmične nepravilnosti, prisiljene rime itd. In bilo bi nepravilno, ako bi kdo trdil, da teh nedostatkov glede na današnjo književno rabo v Vrazovih pesmih ni." (Slodnjak 1950: 71.)
»Vraz je namreč dobro čutil, da obsodi samega sebe na molk ali da si da odvzeti to, kar mu omogoča peti, če pristane na literarno smrt svoje panonščine. Ako bi temu kdo ugovarjal, kar se je dogajalo in se še, češ kako pa je mogel peti potem v ilirščini, ki mu je bila še bolj tuja kakor slovenski književni jezik, je treba opozoriti na to, da je velik del svojih slovenskih pesmi kratko in malo prevedel v ilirski književni jezik in da je zlagal v svoji ilirski dobi razen Đulabij, ki so v jezikovnem metričnem in kompozicijskem smislu nekaj posebnega (...) večinoma samo epske pesmi, satire, nekaj sonetov in gazel, torej dela, v katerih si je bodisi iz vsebinskih, bodisi formalnih razlogov laže pomagal z novim, naučenim književnim jezikom, kakor bi si mogel v čisti, svobodni liriki. In kljub temu tožijo po pravici hrvaški bralci in kritiki nad mnogimi besednimi in sintaktičnimi slovenizmi in nad stereotipnimi izrazi ter podobami prevzetimi iz dubrovniške lirike ali iz hrvaške in srbske narodne pesmi. To priča, da Vraz tudi v ilirskem književnem jeziku ni nikdar tako svobodno in spontano ustvarjal kakor v svojem narečju.« (Slodnjak 1950: 72)
Leta 1834 je Vraz začel zlagati tudi sonete po zgledu na Kollárja. "V teh sonetih je storil zdaj v jezikovnem pogledu tisti usodni korak nazaj, po katerem je doslej naša literarna zgodovina sodila o njegovem književnem jeziku. Vnašati je namreč začel v svoj, zgoraj označeni književni jezik nekatere, dasi ne pogoste češke izraze, obenem pa je začel dajati živim besedam iz domačega narečja neko tujo, po svojem mnenju - menda vseslovansko podobo, pa tudi v sintaksi je začel spreminjati domačo rabo v težko umljivo izumetničenost." (Slodnjak 1950: 74)
"Pesnik res še uporablja štajerske izraze in oblike, zlasti akcent mu pade večkrat po rabi domačega narečja, vendar pa smemo reči, da se nobeden od takratnih slovenskih literatov, niti sam Kastelic, ni tako približal melodiji Prešernovega pesniškega jezika kakor Vraz." (Slodnjak 1950: 86)

Sklep: Uporabnost Slodnjakovega dela v sodobnem raziskovanju in mogoče smeri prihodnje znanstvene obdelave Vrazovega literarnega dela[uredi]

Mislim, da je iz narejene analize razvidno, da ima Slodnjakovo delo vse prvine pozitivistične metode v obliki, v kateri je ta obstajala na Slovenskem sredi 20. stoletja. Opazni so vplivi drugih, novejših metod, zlasti v analizi samega književnega dela (strukturalizem) in v analizi zgodovinskih okoliščin (sociološki pristop), toda najmočnejša je prav pozitivistična, in sicer biografska metoda, ki temelji na raziskovanju avtorjeve biografije, življenjskih okoliščin ter psihoanalizi.

Moj drugi namen je bil določiti uporabnost Slodnjakovega pristopa v sodobnem raziskovalnem delu. Lahko ugotovimo, da je njegovo delo neizčrpen izvor pomembnih podatkov, ki nam dandanes pomagajo, ne glede na to, katero metodo uporabljamo pri svojem delu. Tu mislim predvsem na izjemno širok nabor izvorov, ki jih avtor uporablja, od korespondence, arhivov, uradnih zapiskov, zapuščine do podatkov o objavljenih delih ter na Slodnjakovo izjemno seznanjenost z okoliščinah takratnega kulturnega življenja na Slovenskem.

Primer sodobne raziskave[uredi]

Na koncu opozarjam na raziskovalno delo, študijo avtorja Deana Dude, profesorja na Oddelku za primerjalno književnost zagrebške Filozofske fakultete, s naslovom: Vrazovo kratko putovanje do književnosti, objavljeno v časopisu Umetnost riječi, leta 1997. Članek navajam kot primer sodobne, multidisciplinarne raziskovalne metode, kjer se uporabljajo različni zgodovinski znanstveni pristopi v raziskovanju literarnega dela.

Že v samem povzetku, na začetku študije, je opazno, da avtor kombinira elemente strukturalistične, pozitivistične (faktografske) metode ter metode, usmerjene na recipijenta dela, tako da je ta študija primer metodološkega pluralizma v sodobni literarni znanosti.

»V članku se, v okviru modela in kategorij zgodovinske retorike potopisa (okvir, itinerar, subjekt diskurza, leksika, dotematizacija, zgodba, naslovnik), analizira potopis Stanka Vraza Put u gornje strane, ki skupaj s Mažuranićevim potopisom Pogled u Bosnu i Nemčićevimi Putositnicami predstavlja ključno postajo v romantičnem razvoju žanra. Posebna pozornost je namenjena načinu kako pisatelj potopisa izkušnjo potovanja zapisano v zasebnih pismih Dragojli Štauduar kasneje pretvori v književno potopisno strukturo ter spremembam, ki so se ob tem zgodile v zvezi z domnevnim naslovnikom besedila.« (Duda 1997: 257)

Literatura[uredi]

  • Anton Slodnjak: O Stanku Vrazu kot slovenskemu pesniku, SR 3 (1950). 65−89.
  • Anton Slodnjak: Stanko Vraz: Slovenska djela. Zagreb: JAZU, 1952.
  • Anton Slodnjak: Pogledi na slovensko književnost. Ljubljana: Nova revija, 1999.
  • Janko Kos: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001.
  • Jože Pogačnik in Franc Zadravec: Zgodovina slovenskega slovstva. Maribor: Obzorja, 1973.
  • Stanko Vraz / Petar Preradović: Pjesme i članci / Pjesme, Prvi ljudi, Zapisi. Zagreb: Matica hrvatska, 1965 (Pet stoljeća hrvatske književnosti).
  • Miran Hladnik: Moj študij Slodnjaka. Literarnovedno srečanje ob stoletnici rojstva prof. dr. Antona Slodnjaka. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2000.
  • Dean Duda: Vrazovo kratko putovanje do književnosti. Umjetnost riječi 41/4 (1997). 257-277
  • Vladimir Biti: Pojmovnik suvremene književne teorije. Zagreb: Matica hrvatska, 1997. 414.
  • Pozitivizem. Literatura. Mali leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2009. 322.