Andrej Rozman Roza: GLEDA KONDOR AVION: brano delo (1. del)

Dodaj povezave
Iz Wikiverza

1. UVOD[uredi]

V seminarski nalogi bom analizirala knjigo Andreja Rozmana Roze Gleda kondor avion: brano delo s stališča teorije intertekstualnosti. Izbrana besedila iz knjige bom označila na podlagi predloge, odnosa dela do predloge, elementov citatnosti in na podlagi jezikovnih in besedilnih kazalk medbesedilnosti.

Andrej Rozman Roza je slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec in humorist. Rodil se je leta 1955 v Ljubljani. Študiral je slovenistiko, vendar študija ni dokončal. Že kot študent je s prijatelji ustanovil Pocestno gledališče Predrazpadom. Od leta 1981 do leta 1995 je bil vodja alternativnega Gledališča Ane Monro. Bil je tudi začetnik improvizacijskih gledaliških tekmovanj v Sloveniji. Danes je vodja gledališča Rozinteater. Junija 2009 je ustanovil zaničniško versko skupnost, ki se zavzema za ničelni davek na knjigo. Ustanovitev verske skupnosti je utemeljil takole: »Ker brez slovenskega jezika ne bi bilo slovenske države, se mi zdi nedržavotvorno obdavčit izdelke, ki ta jezik širijo« (http://www.roza.si/). Andrej Rozman Roza je napisal več pesmi, ki se neposredno dotikajo tematike ohranjanja in razvijanja jezika ter zaničniške verske skupnosti. Andrej Rozman Roza piše tudi pesmi za otroke in odrasle. Napisal je veliko število dramskih tekstov in tudi nekaj proznih in stripovskih besedil. V svoji plodoviti karieri je prejel že številne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Levstikovo, Župančičevo in Ježkovo nagrado, nagrado desetnica in zlata ptica, nagrado za izvirno slovensko slikanico in nagrado humornik za literarne dosežke na področju humorja in satire. Andrej Rozman Roza piše svoja dela predvsem po naročilu. Pogosto se v svojih literarnih delih humorno in parodično nanaša na znane zgodbe, motive in osebnosti slovenske preteklosti ter kulture. Samo Rugelj je o njem zapisal: »Za razliko od marsikaterega predstavnika humorističnega žanra, se Andrej Rozman Roza ne ukvarja s šalami o blondinkah in Bosancih, temveč v svojih izpovednih nastopih domišljeno uporablja svojo in ljudsko domišljijo, svoje 'izsledke' in bodice pa podaja v sproščenem jeziku, ki se pogosto osvobaja strogih jezikovnih pravil« (Rugelj 2015: 117).

Delo Gleda kondor avion je izšlo ob šestdesetletnici Andreja Rozmana Roze v zbirki Kondor, kjer izdajajo izbrana dela iz domače in svetovne književnosti. Izid knjige v tej zbirki je svojevrsten poklon njegovemu literarnemu ustvarjanju. Gleda kondor avion je antologija, ki po zvrstnem in časovnem ključu ureja tridesetletno delo Andreja Rozmana Roze. Uredil jo je Andrej Koritnik. Pesmi so razdeljene v dva dela z naslovoma: Za kaj in Za nič. V obeh sklopih je skupaj predstavljenih 51 pesmi. Nato sledi del Igre, kjer so navedeni odlomki sedmih dramskih iger. V zadnjem delu knjige, humorno imenovanem (P)roza, pa so navedena tri prozna dela. Na koncu knjige sledi še spremna študija Andreja Koritnika z naslovom Skriti klasik Andrej Rozman Roza in Izbrana bibliografija Andreja Rozmana Roze, ki jo je uredil Matjaž Hočevar.

2. ANALIZA MEDBESEDILNOSTI:[uredi]

2.1. Identifikacija predlog[uredi]

Andreju Rozmanu Rozi kanonizirano literarno delo pogosto služi kot ustvarjalno izhodišče, zato velik del knjige sestavljajo parodije in travestije. Literarnokritična parodija karikira zastareli žanr ali slogovno maniro tako, da ju posnemovalno poustvarja, obenem pa spreminja vlogo podedovanih izrazil (Juvan 2000: 18). Travestija pa je delo, ki literarno snov predloge ohrani, ob enem pa občutno zniža stil in slog zapisa (Juvan 2000: 42).

V svoji seminarski nalogi sem se posvetila analizi 23 pesmi in odlomkom iz sedmih gledaliških iger. Vse analizirane pesmi in drame so preplet zgodovinskih in sodobnih tem, jezikoslovnih in nacionalnih vprašanj, prikazanih skozi humor in parodijo. Analizirana dela Andreja Rozmana Roze bi lahko po tematiki razdelila v tri skupine: družbenokritična besedila, ki izhajajo iz nacionalnih mitov; tista besedila, ki se poigravajo z jezikom, in besedila po literarni predlogi. Pri analizi sem se posvetila predvsem besedilom, ki izhajajo iz slovenskih mitov in zgodovinskih dejstev, ter tistim, ki so narejena po literarni predlogi. Preko preigravanja nacionalnih mitov Rozman izpostavlja lastnosti Slovencev. Ervin Hladnik Milharčič je v Dnevniku o Andreju Rozmanu Rozi zapisal: »V briljantni slovenščini se dela norca iz vsega, kar je Slovencu sveto« (https://www.dnevnik.si/1042618269/ljudje/andrej-rozman-roza).

V analiziranih pesmih je Andrej Rozman Roza pogosto izpostavljal slovenski strah pred prevzemanjem besed, po drugi strani pa protislovno zgodovinsko željo po vojaškem sodelovanju s sosedi (oboje lahko vodi do slovenske narodne podrejenosti). V intervjuju za revijo Pogledi je izjavil: »Projekt Slovenija razpada. Komaj smo dobro postali samostojni, so bili levi in desni, Kučan in Janša, Zveza borcev in Cerkev, takoj za to, da se vojaško prepustimo voditi Natu, politično pa EU. In čeprav imamo v himni napisano temeljno idejo, da imajo vsi miroljubni narodi pravico do svojega obstoja, se obnašamo, kot da se moramo pri priznanju Palestine ozirat na druge. Vse, kar lahko slišimo od svojih politikov, je nenehno dokazovanje naše nesamostojnosti« (http://www.pogledi.si/ljudje/sprijaznil-sem-se-s-tem-da-sem-slovenec). In ravno to misel Rozman Roza v svojih pesmih izrazito izpostavlja. V pesmi V okopih s sosedi satirično izpostavi slovenski strah pred prevzemanjem besed velikih sosedov, ker nam le te pokvarijo jezik. Lirski subjekt pesmi jasno izrazi mnenje, da priključitev Natu ni najboljša ideja. Na koncu pesmi je omenjen kralj Matjaž – slovenski junak, ki bo nekega dne, kot pravi legenda, osvobodil slovensko ljudstvo. Po tej medbesedilni navezavi na legendo o kralju Matjažu se pesem zaključi z retoričnim vprašanjem: »In se zbudi in nas osvobodi?«. Retorično vprašanje nakazuje dejstvo, da Slovenci ne znamo biti samostojni. Tudi pesem Happy days are here again se ukvarja z zunanjo politiko. V pesmi je izražena misel, da je Evropa trhla in da je svet srečen, samo ko je razdeljen. V pesmi so omenjena velike zgodovinske prelomnice, kot so: padec berlinskega zidu, balkanske vojne in teroristični napad na dvojčka v New Yorku. Pesem tako kot V okopih s sosedi dvomi o temeljih organizacije Nata in OZN. Pesem namigne, da je logično nadaljevanje na videz spravne združitve Evrope nova vojna. Sledi sarkastičen sklep pesmi z angleškim citatom: Happy days are here again, ki je hkrati tudi dobesedni navedek naslova filma iz leta 1936.

Tudi pesem Zakaj sem Roza ima zaznavno politično konotacijo in aktualistične aluzije na sodobne politike. Rdeča barva v naši kolektivni zavesti spomni na komuniste in partizane, bela barva pa na domobrance. Zgodovinsko gledano se v Sloveniji že desetletja odvija ideološka borba in nestrinjanje med tako imenovanimi rdečimi in belimi. Lirski subjekt pa v pesmi ponudi srednjo možnost med tema dvema barvama in sicer roza barvo. Če se rdeča in bela barva zlijeta, potem dobiš roza barvo. In po tej analogiji pridemo do zaključka, da če bi rdeči malo popustili in bi se beli malo prilagodili, potem bi se srečali na pol poti, v ravnovesju roza barve. Še dodatne asociacije pa nam sproža zapis barve v naslovu pesmi. Tam je roza zapisana z veliko začetnico, kar nas asociira na avtorja pesmi – Andreja Rozmana Rozo.

Sklop pesmi, naslovljenih Triglav 090 2864, že z naslovom nakazuje na motiv Triglava kot mitičnega očeta slovenstva (Koritnik 2015: 196). Zaporedje številk v naslovu označujejo nadmorsko višino slovenske najvišje gore Triglav, za katero velja, da nisi pravi Slovenec, dokler ne osvojiš njen vrha. Številka pred tem, 090, pa vzbuja aluzije na vročo linijo, kar bralcem nakazuje na erotično vsebino pesmi. V pesmi Triglav 090 2864 prvi klic personalizirani Triglav izpoveduje svojo ljubezen mladenki, ki pa bi lahko bila tudi Slovenija. V pesmi Triglav 090 2864 drugi klic postanejo erotični motivi še intenzivnejši. »Triglav nastopa kot odrešenik, stopnjevan v ponos, hkrati pa kot ogledalo tipičnemu Slovencu« (Koritnik 2015: 198). Sklop pesmi Triglav 090 2864 je parodija na žanr erotičnih pesmi in romanov. Parodija je poudarjena z nakopičenjem erotičnih izrazov, ki so preneseni na geografske termine.

Še ena pesem, ki izpostavlja in parodira nacionalni ponos, je Pesen od človeške ribice s podnaslovom Besedilo z druge strani Rateškega rokopisa. Pesem nam pripoveduje o tem, kako smo Slovenci prišli do zdaj našega nacionalnega ponosa – človeške ribice. Ribica je bila prvotno zlata. Ker pa je bila nesramna, se je za kazen spremenila v človeško ribico. Rozman na tak način izpostavlja misel, da smo ljudje pokvarjeni. Pesem je v celoti zapisana v gorenjskem narečju, uporabljen je tudi nizek in vulgaren jezik. Ravno zaradi gorenjščine je pesem najverjetneje dobila podnaslov Besedilo z druge strani Rateškega rokopisa, saj je Rateški rokopis zapisan v starem gorenjskem narečju. Uvodna vrstica pesmi ima podobno strukturo kot slovenska ljudska pesem Dekle je po vodo šlo.

Drugi sklop pesmi Andreja Rozmana Roze izhaja neposredno iz literarnih predlog. V ta sklop bi uvrstila pesem Lenka Munda. Gre za travestijo Prešernove pesmi Turjaška Rozamunda. Vsebina pesmi je prenesena v sodobni čas in zapisana v sodobnem jeziku. Obe pesmi se začneta z besedico hrast. Lenka Munda je kot Turjaška Rozamunda prepričana, da je najlepša. Novico, da je obstaja nekje lepša ženska, ji v prenovljeni verziji sporoči popotnik in novinar Miha Gliha, v originalu pa pevec razglašene slave. Lenka Munda kot Turjaška Rozamunda (podobnost imen) zahteva, da srčni izbranec (v prenovljeni verziji je to atlet in vojaški pilot Miroslav Narode, v originalu pa pogumni vojak Ojstrovrhar) ugrabi prelepo dekle. V obeh primerih se zgodi, da zaročenca zahtevo izpolnita, nato pa se zaljubita v ugrabljeno dekle. Konca pesmi se delno razlikujeta. Pri Prešernovi verziji se Lejla in Ostrovrhar poročita v krščanski veri, Rozamunda pa postane nuna. V prenovljeni verziji Ajša in Miroslav živita srečno v ateizmu in se ukvarjata z mnogimi človekoljubnimi projekti, Lenka pa se bori za vrednote prave, torej krščanske vere. V prenovljeni verziji Ajša in Miroslav živita srečno in se borita za pravično trgovino, za šolnino nadarjenih otrok, in budita upe, da se sovraštvo do Afganistana premaga. To nakazuje na idejo, da so ljudje od Turjaške Rozamunde toliko napredovali, da bi lahko pozabili na vojne spopade, premagali razlike in živeli v slogi med narodi. Rozmanova verzija besedila se odvija v sodobnosti in vključuje sodobne pojave, kot so terorizem (in najslavnejšega terorista Osamo bin Ladna), klimatizirane prostore in pa farmacevtski imperij.

Intenzivno medbesedilno navezovanje na dve znani zgodbi oziroma mita zasledimo tudi v stripovski pesmi Veronika Faronika. V pesmi je posodobljena zgodba o ošabni in skopi grofici Veroniki iz Kamnika prepletena s posodobljeno zgodbo o ribi Faroniki. V originalni legendi o Kamniški Veroniki so Veroniko z Malega gradu trije bratje duhovniki prosili za finančno pomoč za tri kapelice pri mestni cerkvi. Veronika nikakor ni želela pomagati in se je zaklela, da se raje spremeni v kačo, kot da bi jim dala denar. Po tem se je Veronika premenila v pol žensko pol kačo in še danes ni rešena. Motiv o ribi Faroniki pa izhaja iz ljudske pesmi. Riba je zmožna z zamahom repa uničiti grešni, na pogubo obsojeni svet, v nasprotno pa jo s sklicevanjem na nedolžne otroke prepričuje Jezus Kristus. Mit ošabne Veronike je Rozman stopil z mitom ribe, ki odloča o obstoju sveta. Za metamorfozo je izbral kita. Veronika v Rozmanovi pesmi je tako kot v legendi ošabna in nesramna do revnih ter ponori, ko jo revni prosijo za denar. Takrat pa nastopi božanstvo in Veronika se mora, zato da svet ostane, spremeniti v kita za eno leto. Po enem letu se bo Veronika-kit odločila, ali naj Zemlja ostane ali naj se raje spremeni v komet. Ko nastopi dan odločitve, jo za obstoj Zemlje prosi sam Jezus Kristus. Razlogi so enaki kot v ljudski pesmi o ribi Faroniki. Kako se Veronika-kit odloči, ne vemo, ker se Veronika tisti hip zbudi iz kome. Vemo pa, da je od sedaj naprej prijazna do revnih ljudi. In tudi Zemlja še kar naprej vztraja in se vrti. V pesmi so vzpostavljene paralele med religioznim in posvetnim svetom oziroma življenjem. Veronika-kit se v pesmi namreč huduje nad Kristusom in ga sprašuje, kdaj se bo osvobodil tega svojega boga in nehal nesebično služiti drugim. Up in brezup, bogati in revni, socialisti in kapitalisti, čista stanovanja in onesnaženi oceani, odrešitev in poguba, zločin in kazen, vsi motivi se soočijo in se jasno izrazijo v pesmi Veronika Faronika. Pesem Veronika Faronika je multimedialna pesem. V pesem so vključene tudi stripovske slike. V njih je Veronika prikazana kot fatalna ženska, kar še bolj izriše Slovencem znan motiv prevzetnega dekleta, ki je na koncu za svoje obnašanje kaznovano. V pesmi se poleg verzov in stripa pojavi tudi hipertekst, in sicer link oziroma spletna povezava do spletnega portala za predvajanje videoposnetkov – youtube. Veronika Faronika je, kot so zapisali v reviji Pogledi, pesniški strip z močnim etičnim, filozofskim, religioznim, socialnim in okoljevarstvenim sporočilom. (http://www.pogledi.si/knjiga/le-se-beseda-v-valovanju-poezije).

Dramska igra Passion de Pressheren bralcu že z samim naslovom nakazuje navezavo na nacionalni ponos, pesnika romantike, Franceta Prešerna. Avtor Andrej Rozman Roza je svojo navezavo na literarni mit načrtno izpostavil v naslovu, zato da zbudi bralcu določena pričakovanja. Igra je podnaslovljena kot Zgodovinska akupresura. Na Rozmanovi spletni strani je gledališka igra opredeljena kot monokomitragedija. Prvič je bila uprizorjena leta 2008. Igra je v tiskani verziji izšla leta 2010 skupaj z ilustracijami Cirila Horjaka. V gledališko igro v verzih so vključeni tudi faksimili Prešernovih pesmi. V odlomku, ki je izbran za (iz)brano delo Gleda kondor avion so navedeni faksimile izseki pesmi Memento mori in Soneti nesreče. Poleg tega je v analiziranem odlomku omenjena tudi vsem bralcem znana pesem Povodni mož. Passion de Pressheren na humorno distanciran način prikaže duhovno, kulturno in zgodovinsko zaledje Prešernovega ustvarjanja ali, kot je zapisano na strani Rozinteatra: »Predstava na nekoliko karikiran način na podlagi zgodovinskih dejstev predstavi čas, ko je vzporedno s Prešernovim obupom rasla ideja o Zedinjeni Sloveniji« (http://www.roza.si/). V drami so zgodovinsko izpričana dejstva o transformaciji Prešerna pod Čopovim vplivom iz gostilniškega v nacionalnega pesnika humorno komentirana. Andrej Rozman Roza je v svoji gledališki igri Passion de Pressheren čaščenega slovenskega pesnika Prešerna znižal na povsem človeške banalnosti in tako omajal mit Prešernove genialnosti. Komični učinki, tako verbalni kot tudi situacijski, mit največjega slovenskega pesnika razgrajujejo, zrelativizirajo in desakralizirajo. V delu je s kančkom posmeha izpostavljena miselnost Slovencev, da le obup lahko rodi najboljša literarna dela.

V analizirano knjigo je vključen tudi odlomek iz gledališke igre Jamska Ivanka. Igra je narejena po isto naslovnem delu Miroslava Vilharja iz leta 1848. Po tej predlogi je nastala tudi slovenska spevoigra v treh dejanjih. Jamska Ivanka Andreja Rozmana Roze je travestija na naivnost in ironizacija slovenske mitologije (Koritnik 2015: 214). Jezik in slog drame simulira historičen slog. Da se dramsko delo nanaša na literarno predlogo je izrecno navedeno v podnaslovu dela (Po Miroslavu Vilharju). V originalu se odvija drama v času križarskih vojn, zbor pa izpoveduje domoljubna čustva. V Rozmanovi predelavi se Bogomil vojne in bojev izredno veseli. S tem, ko Bogomil izpostavlja, zakaj mu je sekanje krivoverskih glav v užitek, se v vsej razsežnosti prikaže nesmiselnost, sprevrženost in nepotrebnost takih dejanj. Zbor lovcev v Rozmanovi verziji dogajanje posmehljivo komentira, osredotoča pa se predvsem na ljubezenske težavice. Z ljubezensko izpovednimi verzi med Bogomilom in Ivanko je avtor prenovljenega dela uspešno parodiral ljubezenske izpovedi v slovenskih literarnih delih 19. stoletja. Posmehljiva pa je tudi replika, s katero se zaključi odlomek, ki so ga izbrali za (iz)brano delo Gleda kondor avion. Gre za komentar hudiča: »Široka cesta pelje do peklà / od tam, kjer se borijo za boga« (Rozman 2015: 147). Izjava ima močno aktualizirano sporočilo, saj vojne za »pravo« vero trajajo že več stoletij, vendar nihče, ki poln sovraštva ubija za svojo vero, ne pride do boga.

Da politika pokvari čisto vsakega, še tako dobrega človeka, dokazuje gledališka igra Kekec kontra Rožletova banda z žanrsko oznako politično teroristična fantazija s petjem. V Rozmanovi drami spremljamo Kekca in njegov vsakdan v odrasli dobi. Spremljamo, v kaj so se razvili Vandotovi literarni liki: Kekec, Mojca in Rožle. Andrej Rozman Roza tudi v tej predelavi vzpostavi kritično distanco do velikega nacionalnega mita. Kekec, ki je v mladosti veljal za literarnega narodnega junaka, je v odrasli dobi pokvarjenec, oportunist in celo morilec. V delo Rozman vpleta misel, da oblast pokvari posameznika. Kekec pride na pomemben političen položaj in njegovo prijateljstvo se podredi kapitalu in politični karieri. Aluzija na sodobno slovensko politično stanje je prisotno skozi celotno delo. Rozmanovega Kekca je namreč najbolj strah, da pridejo njegove grdobije na dan in se izcimi še en škandal. V svojem songu (ki nadomešča resnejši monolog) pride Kekec do sklepa, da, če bo treba, bo spet tekla kri. Igra je napisana v gorenjskem narečju, s prvinami pogovornega jezika, vsebuje pa tudi določene vulgarne izraze.

Med parafraze znamenitih literarnih motivov sodi tudi Tartif, ki je parodična priredba komedije Jeana Baptista Poquelina Molièra Tartuffe. Navezava na znano literarno delo je zopet očitna že iz samega naslova. Glavni junak gledališke igre je svetohlinec, prevarant in hinavec. Rozmanov Tartif je demonični lik, ki zapelje Orgonovo družino in predvsem Orgona, ki je sodoben podjetnik in bi za posel naredil vse (celo prodal lastnega zeta). Tartif v prenovi tako kot v originalu s svojo duhovitostjo in zvijačnostjo zapelje in preslepi skoraj vse. Na koncu pa je le razkrinkan. Lik svetohlinca se pojavi tudi v Rozmanovi gledališki igri Kaj se je zgodilo v sobi 100 ali nekaj kapljic baldrijana kar tako. Prevarant Oto se izdaja za zdravnika, da bi se okoristil z Albertovim domnevnim bogastvom. Tudi njegova prevara je na koncu razkrita.


2.2. Način predstavljanja predlog[uredi]

Andrej Rozman Roza svoje navezave s predlogami bralcu odkriva prek medbesedilnih kazalk, to je določenih sredstev, ki na konvencionalen način opozarjajo na medbesedilno sestavo literarnega dela. Medbesedilne kazalke lahko najdemo v samem besedilu ali v njegovem kontekstu. Pri delih Andreja Rozmana Roze pogosto opazimo, da si iz znanih literarnih del sposoja osebe ali motive. Včasih ostanejo osebe identične, včasih pa jih karakterizira drugače, po svoje. Slednje se je zgodilo v dramski igri Kekec kontra Rožletova banda. V tej dramski igri je v nasprotju z Vandotovo originalno oznako Kekca kot prijaznega, pogumnega in prijateljskega le ta postal nesramen, egoističen in preračunljiv. Andrej Rozman Roza je namreč napisal nekakšno nadaljevanje Vandotove literarne predloge. Drama se odvija več kot trideset let kasneje, ko je Kekec odrasel človek kapitalističnega sveta. Pri dramah Jamska Ivanka in Tartif ter pri pesmih Lenka Munda in Veronika Faronika pa so literarne osebe kljub prenosu likov in motivov v sodobnost ostale karakterizirane kot v izhodiščni literarni predlogi. Zaznamovana citatnost je prisotna samo v drami Jamska Ivanka, saj nam avtor v podnaslovu navede, da je delo narejeno po zgledu pisatelja Miroslava Vilharja. Večinsko pa je pri Andreju Rozmanu Rozi prisotna nezaznamovana citatnost, kar postavi bralca v detektivsko vlogo. Le od bralca samega in njegove literarne, kulturne, zgodovinske ter politične razgledanosti je odvisno, ali bo navržene elemente medbesedilnosti prepoznal ali ne. Pribesedilnih kazalk citatnosti Andrej Rozman Roza ne uporablja. Opisna metajezikovna oznaka v podnaslovu je pri Andreju Rozmanu Rozi pogosta. Podnaslovi, ki nakazujejo zvrstno in stilno navezavo, so: Rahlo tragična komedija, Politično teroristična fantazija s petjem, Gledališka detektivka za enega igralca v različnih vlogah, Malodane tragedija iz polprihodnje zgodovine v treh dejanjih. Podnaslovi so pogosto humorni in vzbudijo pri bralcu veliko različnih asociacij. Navezava na avtorja Franceta Prešerna je prisotna v naslovu Passion de Pressheren. Citatni prenos metajezikovne oznake v naslovu se pojavi pri gledališki igri Jamska Ivanka in v pesmi Happy days are here again. Jamska Ivanka je dobesedni citat naslova literarnega dela, ki je izšlo pod peresom pisatelja Miroslava Vilharja. Happy days are here again pa je naslov glasbene drame, filma režiserja Normana Leeja iz leta 1936. Naslov pesmi Lenka Munda in igre Tartif je variacija naslova predloge. Za prenosno variacijo motiva gre pri pesmi Veronika Faronika, kjer je Andrej Rozman Roza vodilna motiva prenesel iz dveh različnih predlog in ju združil oziroma povezal v eno delo. Dramska igra Kaj se je zgodilo v sobi 100 ali nekaj kapljic baldrijana kar tako s svojim naslovom aludira na ključen motiv kriminalke, na umor oziroma skrivnosten dogodek. Tukaj se Roza naslanja na sistemsko besedilno predlogo, saj oponaša znan besedilni žanr kriminalke. Andrej Rozman Roza je uporabil pri pesmi Lenka Munda besedilni vir predloge, saj se naslanja na pesem Franceta Prešerna Turjaška Rozamunda. Tudi pri dramski igri Tartif in Jamska Ivanka mu je za predlogo služilo en literaren, besedilen vir. Pri igri Passion de Pressheren pa se je Andrej Rozman Roza opiral na celoten opus Franceta Prešerna. Tukaj gre za tako imenovano besedilnonizno predlogo.

Do modernizacije pri prenosov likov in zgodbe v sodobnost je prišlo v delih: Lenka Munda, Veronika Faronika, Tartif in Kekec kontra Rožletova banda. Pri pesmi Lenka Munda gre za posnetek vsebine, saj je ista zgodba predstavljena v drugem času in prostoru z drugače poimenovanimi osebami. Relacije med njimi so identične predlogi. Tudi pri pesmi Veronika Faronika gre za posnetek vsebine, le da sta tukaj »posneti« dve različni predlogi. Obe predlogi sta preneseni v sodoben čas in prostor in med seboj spletno prepleteni. Pri delu Tartif gre predvsem za reprodukcijo relacij med osebami, vključenimi v dramo, za arhetipski posnetek njihovega obnašanja.

Medbesedilje je osrednje in strnjeno v delih: Lenka Munda, Veronika Faronika in Passion de Pressheren. Vzpostavljeno je preko notranje zgradbe na ravni besedilnega sveta.

2.3. Vrednostni odnos do predlog[uredi]

Andrej Rozman Roza je v intervjuju za revijo Pogledi povedal, da se s svojimi predelavami nacionalnih mitov in nacionalnih literarnih del ne dela norca in da nikoli noče biti žaljiv (http://www.pogledi.si/ljudje/sprijaznil-sem-se-s-tem-da-sem-slovenec).

Andrej Rozman Roza literarne predloge v svojih delih parodira in tako do njih vzpostavlja pomembno distanco. Ta nudi bralcu povsem novo dojemanje že znanega literarnega dela oziroma globoko uzaveščenega nacionalnega mita. V analiziranih delih se Roza včasih posmehuje določenim ustaljenim vzorcem razmišljanja. To se opazi predvsem skozi uporabo jezika. Andrej Rozman Roza namreč pogosto namerno zniža jezikovni kod v pogovorni ali narečni jezik, ne brani pa se niti surovega izražanja in vulgarnih izrazov, vendar pa pri tem ves čas pazi, da nikoli ne ponižuje posameznikov.

V vseh delih se do izvorne literarne predloge vzpostavlja humorna in kritična perspektiva.

Pri delih Andreja Rozmana Roze pogosto opazimo posnetek oziroma zvočno, oblikovno in metrično imitacijo predloge. Od predloge pa se največkrat oddaljuje z uporabo sodobnega, pogovornega jezika. V enem besedilu lahko opazimo tako posnemanje stila, sloga in jezika, kot tudi zavestno oddaljevanje oziroma kršenje njegovih struktur. Do asimilacije med originalom in posodobitvijo je prišlo pri pesmi Lenka Munda. Pri ostalih delih pa je prišlo do poudarjenega razločevanja oziroma disimilacije Rozmanovega dela s predlogo

2.4. Funkcije medbesedilnih navezav v obravnavanem delu[uredi]

Andrej Rozman Roza v analizirani knjigi Gleda kondor avion parodira znane slovenske literarne predloge, poleg tega pa se dotakne in parodira tudi nadbesedilno kulturno sestavo slovenstva – tradicionalna slovenska literatura, nacionalna ideologija in pesniška tradicija. V knjigi je prisotna tako verbalna parodija (Rozmanove pesmi in gledališke igre) kot tudi neverbalna parodija (stripovske slike Cirila Horjaka).

Uporaba različnih medbesedilnih navezav je pri Andreju Rozmanu Rozi vedno namerna. Avtor jo namreč načrtuje in od bralca zahteva določeno književno razgledanost za prepoznavanja, namreč citatnost dobi pomen samo, če jo bralec zazna in razume. Avtor na tak način bralcu kaže, kako bi rad, da ga bere. Kazalke v besedilu povzročajo asociacije na širši kontekst.

3. SKLEPNE UGOTOVITVE[uredi]

Analizirana dela Andreja Rozmana Roze so prežeta z elementi medbesedilnosti. Pri svojem literarnem ustvarjanju se avtor pogosto naslanja na že obstoječa literarna dela, ki jih nato humorno posodobi in predela. Značilen rezultat njegovega pisanja so tako parodije in travestije. Pogosto se avtor naslanja tudi na nacionalne mite in slovenska prepričanja ter do njih zopet vzpostavi humorno distanco. V analiziranih pesmih in dramah se vedno prepletajo zgodovinski, sodobni, nacionalni in jezikovni motivi. Posebnost analiziranega ustvarjalca pa je izjemen občutek za jezik. Njegova dela so vedno humorna in sproščena, a vseeno aktualna in kritična.

4. KRATEK POVZETEK[uredi]

V seminarski nalogi sem s stališča medbesedilnosti analizirala (iz)brano delo Andreja Rozmana Roze Gleda kondor avion. Avtor se pri svojem literarnem ustvarjanju pogosto naslanja na literarne predloge in nacionalne mite. Do njih vzpostavi humorno in kritično distanco, kar ponudi bralcu povsem svež pogled na literarno delo ali nacionalni mit. V parodije so velikokrat vključene tudi aktualizacije. Pogost Rozmanov ustvarjalni vzorec je, da znano literarno zgodbo prestavi v sodoben čas, prostor in jezik. Medbesedilnost in njeni elementi so v zbirki včasih izrecno navedeni, spet drugič so prikazani prikrito in posredno. Nanašanje na literarno predlogo je včasih izraženo že v samem naslovu ali podnaslovu, pogosta je tudi omemba osrednjega motiva ali literarnega lika, redkeje pa se bralec sreča zgolj z namigi in asociacijami. Ne glede na to, katere kazalke medbesedilnosti Rozman uporabi pri svojem literarnem ustvarjanju, nam njegova literarna dela vedno ponujajo užitek v prepoznavanju različnih literarnih predlog, elementov medbesedilnosti in skritih aluzij.  

5. LITERATURA[uredi]

Pridobljeno iz »https://sl.wikiversity.org/w/index.php?title=Andrej_Rozman_Roza:_GLEDA_KONDOR_AVION:_brano_delo_(1._del)&oldid=26251«