Alojzija Zupan Sosič: Pravljični roman

Opredelitev problema

Pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti (vaje), sva si za obravnavani članek izbrali članek avtorice Alojzije Zupan Sosič z naslovom Pravljični roman. Članek je bil objavljen v Slavistični reviji leta 2000. Kot primere pravljičnih romanov avtorica navaja štiri, in sicer: Marjan Tomšič:Oštrigeca, Marjan Tomšič: Zrno od frmentona, Sanja Pregl: Tanaja in Boris Jukić: Nekdo je igral klavir. Najprej sva iz članka izpostavili hipotezo in glede na določeno hipotezo izbrali kaj so elementi ljudske pravljice. Izbrali sva si dve knjigi (Marjan Tomšič: Óštrigéca in Sanja Pregl: Tanaja ) in v njih poiskali primere za dokazovanje hipoteze.

Razlaga nekaterih pojmov

Roman

Roman je naslednik epa in pomeni njegov razpad. Beseda izvira iz francoskega (fr. roamin) in je prvotno veljala za oznako vsakega prozaičnega dela, ki ni bilo napisano v latinščini, ampak v ljudskem, romanskem jeziku. V XII. stoletju se je izraz začel uporabljati za pripovedna dela posvetne, zlasti ljubezenske vsebine z manjšo umetniško vrednostjo. V XIII. stoletju je dobil pomen nečesa izmišljenega in fantastičnega. Pozneje se je stalno razvijal in izpopolnjeval in danes zavzema približno isto mesto, kot ga je zavzemal nekoč ep. Poleg glavnega junaka nastopa množica stranskih oseb, celih družin ali celotna družba v določenem kraju in času. Roman je danes najbolj razvita, najodličnejša in najobsežnejša oblika leposlovne proze. (Trdina 1977: 200–201)

Pravljica

Pravljica je prvotno besedilo, ki se pravi, pripoveduje. Je krajša prozna pripoved o čudežnih/fantastičnih dogodkih, predmetih in zmožnostih, brez časovne/krajevne opredelitve, zoper izkustveno pamet in znanje o naravnih zakonitostih. V glavnem pa temelji predvsem na posebni, naivni oceni sveta, zato jo pojmujemo kot etološko vrsto, ki se ne pojavlja le kot pripoved, torej knjiž. vrstno, marveč tudi kot igra, opera, slika. (Kmecl 1983: 185)

Pravljični roman

Sama avtorica je v članku definirala kaj pravljični je roman. Opisala ga je kot novejše žanrsko poimenovanje, ki se je pojavilo ob koncu 20. stoletja. Pravljice se pojavljajo kot zgodbeni okvir ali zgodbena sestavina. (Zupan Sosič 2000: 314)

Hipoteza

S hipotezo sva iz članka poskusili zajeti bistvo, zato se najina hipoteza glasi: V pravljičnem romanu so elementi ljudske pravljice.

Elementi ljudske pravljice

Za vse ljudske pravljice so značilni naslednji elementi:

Povezana z mitom

Ljudske pravljice so povezane z mitom v tem smislu, da so tudi v pravljicah prisotni drobci mitološkega sveta. Pojavljajo se predvsem verovanja v nadnaravne sile in vraže, katere nastopajo tudi v mitih.

Časovna in krajevna nedoločenost

Za pravljice je značilna krajevna nedoločenost in nedoločenost časa. To se najbolje kaže predvsem na začetku. Večina pravljic, ki se začnejo: nekoč, pred davnimi časi, za devetimi gorami in desetimi vodami, itd.

Stil: stalne formule, stalna števila, ritmični in rimani začetki in konci, ponavljanje epizod:

V pravljici se pogosto pojavljajo stalna števila, npr. pravljična števila 3, 7, 9 in njihovi mnogokratniki. Konci so večkrat isti ali podobni. To se kaže predvsem na primerih, kot so: Živela sta dolgo in srečno in imela sta veliko otrok.

Ploski značaji pravljičnih junakov

Ploski značaj imajo tisti liki, ki so tipizirani. Lastnost tipiziranih likov je, da pri njih prevladuje ena lastnost, ki jih označuje. Liki so tudi črnobeli, lahko so dobri ali pa slabi. Poleg tega pa je lahko poimenovanje junakov tipizirano, saj so brez lastnih imen (npr. kraljica, starec …) ali pa imajo tipična narodna imena (npr. Janez, najbolj pogosto ime v slovenskih pravljicah pa je Andrej).

Stroga struktura: hiter razvoj dogodkov in kopičenje dogajanja; stopnjevanje, ponavljanje

V ljudskih pravljicah je večja teža na hitrem razvoju dogodkov in kopičenju dogajanja kot pa na opisu oseb, narave in okolice. Na podlagi teh dejstev je za ljudske pravljice značilno tudi stopnjevanje in ponavljanje.

Pravljična oseba se na koncu pravljice vedno povzpne z dna na vrh

Pravljična oseba, ki je predstavljena kot poštena in dobra, se največkrat povzpne z dna na vrh. Kljub temu pa avtorica članka opozarja, da ljudska pravljica vedno ne nagrajuje delavnosti, tatvine pa se ji ne zdi prekršek.

Človek povezan s silami iz onostranstva

Sile iz onostranstva so dobre ali pa slabe, npr. vile, demoni, angeli, itd.

Dogajanje in podobe so idealizirane

Pravljica ne opisuje sveta realistično, pač pa nekoliko pretirava, olepšuje, itd.

Junakov odhod od doma

Značilen je tudi junakov odhod od doma – selstvo, to sproži vrsto avantur, ki delujejo na nas kot šifrirano sporočilo, za katero smo izgubili ključ, popestri dogajanje in pritegne bralca.

Analiza problema

Marjan Tomšič: Óštrigéca

V članku je podrobno predstavljeno delo Marjana Tomšiča Oštrigeca, avtorica članka je našla veliko elementov ljudske pravljice, midve pa sva dodali še nekaj svojih primerov.

Kratka obnova romana: Óštrigéca je pravljični roman, ki opisuje glavnega junaka Boškina, starejšega moškega, in njegove dogodivščine. Med potepanjem iz kraja v kraj srečuje različne ljudi, rastline in živali, ki mu popestrijo pot. Ljudem pomaga (jih zdravi, izganja zle duhove), saj ima nadnaravne sposobnosti. Glavni motiv, ki se pojavlja skozi cel roman, pa je spopad s Štafuro. Ona je največje zlo v romanu, njena želja pa je uničiti Boškina in vse, ki jih ima rad.

Elementi ljudske pravljice v Óštrigéci

Stroga struktura: hiter razvoj dogodkov in kopičenje dogajanja; stopnjevanje, ponavljanje

Boškin potuje, doživi marsikaj zanimivega, srečuje ljudi z nenavadnimi težavami, ki jih skuša rešiti, te dogodivščine si sledijo zelo hitro, vsak dan doživi kaj novega, vsak dan pomaga komu drugemu. Ta dinamika vpliva na bralčevo pozornost.

Selstvo

Boškin hodi po svetu iz kraja v kraj in nikoli ne izvemo kje je doma. Vsako noč prespi v drugi hiši, včasih pa kar na prostem pod milim nebom. Vsi ga radi sprejmejo, saj vedo, da jim lahko le pomaga in jim ne bo škodoval.

Kraj dogajanja

Je arhaična Istra z verovanji in magijo, junaki v romanu verujejo v štrige in štrigone, to so čarovniki in čarovnice. Nič nenavadnega se jim ne zdi, da listi, reka, trave in druge nežive stvari govorijo, ali pa da Boškin ozdravlja ljudi in živali. Večkrat mu rečejo da je štrigon, čeprav se sam tega ne zaveda, oziroma temu ne posveča velike pozornosti. On pomaga drugim zgolj zaradi plemenitega srca.

Čas je pravljično napovedan

»Pisalo se je kdove katero leto in bil je mesec maj […]« (Tomšič 1991: 89). V delu ne izvemo katerega leta se je opisano dogajalo, izvemo le katerega meseca. Ta časovna nedoločenost omogoča aktualnost romana v katerem koli letu.

Pripovedna ravnina

To je boj med dobrim, ki ga v romanu predstavlja Boškin, in zlom, ki ga predstavlja Štafura. Boškin je izjemno dober do drugih, ščiti jih pred zlobno Štafuro. Ona hoče na vsak način uničiti Boškina, zelo je ljubosumna na njegovo ljubljeno Vitico.

Čudežne ozdravitve

Boškin ozdravi kravo, ki ni mogla vstati, ker so jo bolele noge. Njena lastnika sta bila že obupana, saj sta verjela, da ji ni več pomoči. Ko je prišel Boškin je zdravil kravo takole: »Pokleknil je h kravi in ji začel natirati bolne noge s travami. Zelo se je mučil. Drgnil je in drgnil, gnetel, vtiral skozi kožo sokove skrivnostnih rastlin. Potne kaplje so mu pronicale na čelo in padale na njegove roke in noge bolne živali. In vsakokrat, ko je katera od teh kapljic padla na Vijolino dlako, se je žival zdrznila, kot da bi jo speklo.« (Tomšič 1991: 15) Njegov trud se je obrestoval, saj je Vijola ozdravela, kmet pa mu je bil zelo hvaležen. Kmalu so za čudežno delo izvedeli tudi drugi.

Izganjanje zlih duhov

Deklica Alba je bila zelo nesramna, njeno teto je bilo zaradi nje večkrat sram, saj je v prisotnosti drugih ljudi govorila grozne stvari, jezikala in ji povzročala same nevšečnosti. Boškin je takole pregnal iz nje hudobnega duha: »Skobca-zlobca! Štafura-bura! Vija vaja-v e n! je gromozansko divje zakričal in tisti hip je začutil v rokah moč. Iztegnil jih je in Alba je kar zaplavala proti njemu, mimo svoje volje, pritegnjena z neznanski silo.« (Tomšič 1991: 55) Po tem dejanju je deklica zaspala, Boškin pa je teti zagotovil, da ne bo več jezikala.

Oddaljevanje od resničnosti

Na pokopališču je bil zakopan vampir Kodlak Tulko. V knjigi je opisan njegov prihod iz zemlje: »Zemlja se je potem močno razgrnila in iz temne razpoke je prilezlo čudno bitje: ne mrtvak in ne človek. Nekaj sredinskega […]« (Tomšič 1991: 40) Ta vampir je pil ponoči vaščanom kri in jim kalil nočni mir. Na koncu jim je vendarle uspelo, da so ga z Boškinovo pomočjo pokončali.

Personifikacija (to pomeni, da neživa narava dobi človeške lastnosti)

»Listi so ugovarjali, kričali, da prav nič ne vidijo […].« (Tomšič 1991: 21) »Glej, ljubi moj, kako temne so moje globine! Se jih prav nič ne bojiš? […]« reka reče Boškinu (Tomšič 1991: 156). Listi in reka seveda ne morejo govoriti ali kričati, zato je že iz tega razvidno, da ne gre za resničen prikaz dogajanja, pač pa za nekaj pravljičnega.

Izenačenje hudiča in ženske

Štafura se spreminja v lepe ženske in tako zapelje Boškina on pa se ji ne more upreti. Citat v katerem je opisana njena lepota: »Baba Štafura je razširila roke in se mu bližala. Bila je lepa kot še nikoli.« (Tomšič 1991: 36)

Sanja Pregl: Tanaja

Avtorica pravljičnega romana Tanaja je Sanja Pregl. Roman je členjen na dva dela. Na osrednjo zgodbo, kjer imajo glavne vloge Tanaja, Tanaj in njun sin Tanej. Zgodba si ne sledi v kronološkem zaporedju. Dogodki, ki so pomembni v življenju posameznika, so zapisani v naključnem vrstnem redu. Da lahko bralec sledi poteku celotne zgodbe, je pod naslovom poglavja zapisana tudi starost Taneja v tem času, npr.: EEEEE (Tanej 12 let) (Pregl 1996: 44). Pripovedovalec osrednje zgodbe je Tanej, ki svojo in Tanajino zgodbo pripoveduje, medtem ko zgodbo in dogajanje očeta razlaga Tanaju. Tudi poglavja v tem romanu so označena nekoliko drugače. Namesto klasičnega označevanja poglavij, se je avtorica odločila, da bodo poglavja označena s črkami slovenske abecede in sicer po vrsti, kot si sledijo v abecedi. Poleg tega, pa je pod vsako črko zapisan tudi moto tega poglavja.

Poleg osrednje zgodbe, pa so v roman vložene tudi pravljice. V vsakem poglavju najdemo eno. Naslov pravljice se začenja z isto črko, kot je poimenovano poglavje (npr.: B – barva).

Elementi ljudske pravljice v Tanaji

V romanu Tanaja sva našli kar nekaj elementov ljudske pravljice. Ker je roman sestavljen iz dveh delov, iz osrednje zgodbe in vloženih pravljic, moramo elemente ljudske pravljice dokazovati na dveh različnih primerih: v pravljicah in v osrednji zgodbi.

Nedoločenost kraja

Krajevna nedoločenost je prisotna tako v osrednji zgodbi kot tudi v pravljicah. V osrednji zgodbi nikoli ne izvemo kje bivata Tanaja in Tanej, prav tako pa ne izvemo kje biva Tanaj. To je razvidno iz naslednjega citata, kjer Tanej pripoveduje očetu: »Nisi se mogel odločiti, da bi odšel domov. Zares domov. Tja daleč […]« (Pregl 1996: 50). V pravljicah pa je krajevna nedoločenost prikazana še bolj očitno, kar prikazujeta naslednja citata: »Na svetu je živela deklica« (Pregl 1996: 42), »Nekje na svetu se je pojavil šepet« (Pregl 1996: 127).

Nedoločenost čas

V osrednji zgodbi gre za časovno nedoločenost, čeprav so dogodki označeni s starostjo Taneja, naprimer: »CCCCC (Tanej 1 leto)« (Pregl 1996: 15). Nikoli ne izvemo, kdaj se zgodba odvija. Aktualna bi lahko bila včeraj, danes in jutri. Časovna nedoločenost se pojavi tudi v pravljicah. To je razvidno tudi iz naslednjega citata: »Nekoč je živela deklica« (Pregl 1996: 51).

Oddaljevanje od resničnosti

Ta kriterij se največkrat pojavlja v vložnih pravljicah. Najizraziteje se kaže v personifikacijah. Veliko predmetov dobi človeške lastnosti, s čimer se same pravljice oddaljujejo od resničnosti. To lahko potrdiva z naslednjimi citati: »Takrat pa se je prva črka v abecedi razjezila.« (Pregl 1996: 8) in »Nekje na svetu se je rodila rdeča barva.« (Pregl 1996: 10) Vemo namreč, da se črke ne morejo razjeziti, prav tako pa se barva ne rodi. Poleg personifikacij pa lahko opazimo še druge načine oddaljevanja od resničnosti. »In se počasi obrnila. In počasi odprla oči. Vrh gore je bil skrit v oblakih. Gora je bila zdaj višja kot takrat, ko je začela svojo pot.« (Pregl 1996: 91) Če ta citat beremo dobesedno, potem je tudi tu jasno razvidno oddaljevanje od resničnosti. Nobena gora se namreč ne more povišati kar sama od sebe.

Ploski značaji pravljičnih junakov

Že prej sva omenili, da so glavne tri osebe v osrednji zgodbi Tanaja, Tanaj in Tanej. Ni naključje, da so si imena med seboj zelo podobna. Ravno zaradi tega se lahko bralec identificira v vlogi katerekoli izmed glavnih oseb. Vse ostale osebe v osrednji zgodbi pa so poimenovane zgolj s črkami, kot naprimer: CCCCCCC-ja, BBBBBBBBBB-ja … Tudi s stranskimi osebami se bralec lažje poistoveti, prav tako pa je s tem poudarjena njihova nepomembnost.

Stil: ponavljanje epizod

Ta element se pojavi le v osrednji zgodbi. Namreč ko Tanaja umre, se sinu Taneju rodi hči. Ko Tanaj predlaga Taneju naj bo hčerki ime Tanaja, ga ta zavrne, češ da bi bilo preveč zmede: »Očka, to ime je res nekaj posebnega. A moji mamici je tako ime. […]Ne moreta imeti babica in vnučka enakega imena. […]« Tanaj mu odgovori: »Ne, ne bi bilo zmede. Avto jo je povozil. Do smrti.[…]« Tanej se je strinjal: » Ime se mi je zdelo najboljše. Pravzaprav edino možno.« (Pregl 1996: 164 – 165) Tako se pravzaprav začne zgodba od začetka. Stara Tanaja je dala prostor mali Tanaji, da zaživi svoje življenje. In vnučka bo nosilo babičino ime.

Hiter razvoj dogodkov in kopičenje dogajanja; stopnjevanje

Ta element se da potrditi na naslednjem citatu: »Naenkrat je postala luknja tako globoka, da je na drugi strani zemlje padla ven. In ni obstala na zemlji. Poletela je. In znala je leteti. In je letela. In želja se ji je izpolnila. In je ugotovila, zakaj je morala kopati. In je letela. In se prevračala v zraku. In je letela. In bila je srečna. In misel je postala resničnost.« (Pregl 1996: 96) Prav s kopičenjem dogajanja je avtorica pospešila razvoj dogodkov. Vse se namreč odvija zelo hitro. Bralec izve, da je dekle poletelo, da je znalo leteti, da ni padla, da se ji je želja izpolnila. Ravno zaradi hitrega razvoja dogodkov se dogajanje stopnjuje. Bralcu pa ostane le ena misel, ki je večkrat ponovljena: »In je letela«

Osebe so idealizirane

Ta element se pojavlja tako v osrednji zgodbi, kot tudi v pravljicah. Pripovedovalec osrednje zgodbe je Tanej, ki svojo mamo vidi v najboljši luči. Kljub temu, da je imela napake, jih je večkrat spregledal ali pa je zaradi njih ni obsojal. To izvemo tudi iz naslednjega citata: »Moja mamica je bila od nekdaj nekaj posebnega. Zame je bila seveda najboljša.« (Pregl 1996: 141) V pravljicah pa so idealizirani predmeti, ki imajo človeške lastnosti. »Nekje na svetu se je rodila barva. Rdeča barva. Takšna rdeča barva, kakršna bi si želel biti vsak odtenek rdeče.« (Pregl 1996:10) Ta barva je predstavljena kot najlepša, takšna kakršna bi si želela bit vsaka rdeča barva.

Sklep

Kot sva že omenili, sva za izhodišče najine naloge izbrali hipotezo, da so v pravljičnem romanu prisotni elementi ljudske pravljice. Avtorica članka Alojzija Zupan Sosič, da sta romana, ki sva ju midve analizirali, pravljična. Zato sva prav v teh dveh romanih poiskali elemente ljudske pravljice. V vsakem izmed njiju sva našli kar nekaj teh elementov. S tem sva potrdili najino hipotezo.

Literatura in viri

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo, Založba DDU Univerzum, 1983. 185.
Sanja Pregl: Tanaja: Zbirka BELA. Kranj: Gorenjska založniška družba, 1996.
Marjan Tomšič: Óštrigéca. Ljubljana: Založba Mladika, 1991.
Silva Trdina: Besedna umetnost II. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977. 200–01.
Alojzija Zupan Sosič: Pravljični roman. Slavistična revija 48/3 (2000). 309–29.