Alojzija Zupan Sosič: Kriminalkina uganka

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

Seminarska naloga je nastala na podlagi prebranega strokovnega članka avtorice Alojzije Zupan Sosič. Članek naju je pritegnil z izbrano temo, ki se razlikuje od vsebin prvega letnika našega študija. O kriminalki nismo še nič govorili, misliva pa, da je vsak od nas že kdaj kakšno prebral. In prav nič čudno ne bi bilo, če bi se med nami skrival kakšen strasten ljubitelj takega žanra, saj je pritegnila tudi naju. Že sam članek je dovolj zgovoren in prepričljiv, da človek poseže po takšni vrsti literature.

Ker je to hkrati vsebina za opravljanje najinih izpitnih obveznosti, pa sva se ga skušali lotiti malo bolj podrobno. Odločili sva se za primerjavo klasične kriminalke s sodobno, kasneje ugotovili njune razlike, postavili hipotezo in jo s primerjavo v obliki tabele tudi potrdili. Vse to sledi v nadaljevanju seminarske naloge.

O avtorici[uredi]

Alojzija Zupan Sosič je izredna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine, kasneje pa še iz primerjalne književnosti in literarne teorije kot dodatnega predmeta. Ukvarja se s sodobnim slovenskim romanom (doktorirala je s temo Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja), s slovensko književnostjo 20. stoletja v primerjalnem kontekstu (modernizem in postmodernizem), s slovensko ljubezensko poezijo (njena magistrska naloga je bila Ljubezen in erotika v sodobni slovenski poeziji), teorijo pripovednega besedila in proznih žanrov ter teorijo spola in spolne identitete. Prav tako je soavtorica srednješolskih učbenikov, avtorica esejev o sodobni slovenski prozi in poeziji. Udeležuje se tudi mednarodnih konferenc in simpozijev v tujini in doma. Leta 2002 je prijavila tudi raziskovalni projekt Podoba drugega v slovenski in bosanskohercegovski književnosti (Filozofska fakulteta v Ljubljani in Filozofska fakulteta v Tuzli (2002–2004)).

O članku[uredi]

Alojzija Zupan Sosič je v Slavistični reviji leta 2001 objavila članek z naslovom Kriminalkina uganka. Članek se osredotoča predvsem na sodobno kriminalko, vendar le-te ne more obravnavati brez definicije klasične kriminalke, ki je za boljšo primerjavo tudi del članka.


Avtorica na začetku članka razloži, da smo v devetdesetih letih v Sloveniji začeli ločevati med klasično in sodobno kriminalko. Do razlik med eno in drugo je prišlo, zaradi kršenja žanra klasične kriminalke. Te razlike se kažejo predvsem v načinu reševanju identitetne uganke – iskanju identitete storilca. Avtorica pove, da je kriminalka najprej veljala za nižjo literaturo, da pa se sodobna že upošteva kot literarno besedilo. Zato ji je v tem članku posvečeno več pozornosti, vendar je avtorica najprej opisala razvoj klasične kriminalke in njene značilnosti, napisala razmerje med klasično in sodobno in omenila najbolj znana dela pri vsaki. Tako je za primer klasične kriminalke opisala značilnosti romana Rolandov steber Sergeja Verča in Klan Igorja Karlovška. Za sodobno kriminalko je navedla več primerov, in sicer Cimre Maje Novak, Nekdo drug Branka Gradišnika ter Vrata skozi Gorana Gluviča. Na koncu pregleda razliko med klasično in sodobno kriminalko ponazori še z besedilno analizo klasične kriminalke.


Zanimiv je sam začetek klasične kriminalke; ta naj bi se namreč razvila iz klasične detektivke. Vsebuje veliko njenih lastnosti (navidezno nerešljiv zločin, v njej nastopata detektiv in njegov zaupnik, vedno je prisotna potrditev osumljenca), vendar se vsebinsko od detektivke ločuje zaradi različne osvetlitve zločina. Detektivski roman se osredotoča bolj na njegovo razrešitev, kriminalni roman pa na njegove povzročitelje; kazen je pri krimnalki bolj poudarjena.


Sodobna slovenska kriminalka ima svoje začetke že v sedemdesetih letih. S preseganjem žanrskih določnic pa je na Slovenskem pričel Branko Gradišnikz romanom Nekdo drug, leta 1990.

Hipoteza[uredi]

Ker so naju zanimale predvsem razlike med klasično in sodobno kriminalko, sva prebrali dve literarni deli: klasično kriminalko Rolandov Steber (Sergej Verč) in sodobno kriminalko Cimre (Maja Novak).

Na podlagi prebranega članka in teh dveh knjig sva postavili hipotezo:

Sodobna kriminalka presega nekatera žanrska pravila klasične kriminalke, zato se med seboj razlikujeta.

Ker je avtorica že sama ugotavljala, v katerih segmentih sodobna kriminalka presega žanrska pravila, bova najprej izpostavili njene ugotovitve s pomočjo tabele. Po istem sistemu bova nadaljevali tudi z najinimi ugotovitvami; torej s tabelo.

Kratka obnova romana Rolandov steber[uredi]

Kriminalni roman Rolandov steber se začne s potovanjem komisarja Bena Perka v Trst, kjer na vlaku spozna Jasmin Fortuno, ki mu takoj postane všeč. Ko prispe v Trst, mu na policijski postaji dodelijo primer Sanje Haderlap, ki naj bi storila samomor, vendar kvestor sumi, da je bila v resnici umorjena in ga zato zadolži, da odkrije morilca. Beno se takoj loti preiskave. Dodelijo mu sodelvca Joacquina Bellavisto, s katerim je prijateljeval, ko je še živel v Trstu. Ta ga kmalu začne prepričevati, da je smrt Sanje Haderlap nesmiselno preiskovati, Ben pa misli ravno obratno. Najprej odide na Kras, natančneje v vilo Levec in zasliši Janka Sobana, pomočnika Kazimirja Levca, saj je pri njiju živela Sanja Haderlap. Kmalu pa najdejo umorjenega Hermana Zimmermana. Benu se zdi, da sta umora povezana, njegov pomočnik pa se s tem ne strinja. Kmalu pa se zvrsti še nekaj umorov, med njimi tudi tistih, ki so pričali in tako pomagali Benu do razrešitve umorov. V nevarnosti pa se znajde tudi Jasmin Fortuna, ki je delala v vili Levec, vendar jo je Beno uspešno zaščitil. Kmalu pa je ugotovil, da za vsem stoji Kazimir Levec in da je vpleten tudi njegov pomočnik Bellavista. Takrat se je odločil, da bo aretiral Levca, vendar se je kmalu znašel v nevarnosti, saj sta Levec in Bellavista hotela ubiti njega in Jasmin, ki jo je s pomočjo Bellaviste ugrabil. Iz nevarnosti ga je rešil Janko Soban, saj je Levca ustrelil. Izkazalo se je, da razlog za umore sega še v čas vojnih zločinov (partizani – belogardisti) in se je zato Levec poskušal znebiti vseh, ki o tem karkoli vedo. Roman se zaključi s kratko romanco med Benom in Jasmin.

Kratka obnova romana Cimre[uredi]

Zgodba govori o petih sostanovalkah, stanovanje pa je last ene od njih - od Jane. Vse so študentke prava. Jana je stanovanje podedvala po mami, ki zdaj živi v Volčji Dragi in s hčerjo nima stikov. Jana je prva pripovedovalka zgodbe, Rebeka pa druga. Ta je že diplomirala in je Janina prijateljica. Jana ima psihične težave-napade panike. Včasih se je dobivala s Konradom, ki je prva žrtev v tem romanu. Najdejo ga pod posteljo, ustreljenega v vrat; očividec je isto noč zagledal žensko postavo, ki je imela oblečen plašč in rdečo bareto, ki sta bila vržena in najdena v Ljubljanici in sta pripadala Jani. Ker je Jana pred leti dobila od očeta v dar pištolo, za katero so vedele cimre, Rebeka in Benjamin (Rebekin brat, zaljbljen v Jano), je tako postala glavna osumljenka. Rebeka se odloči, da ji bo pomagala, ker je prepričana, da Jana ni ubila Konrada, Benjamin (policist po poklicu) ji je pripravljen pomagati, prav tako odvetnik Mavricij. Jana se odloči, da se bo odmaknila od ljudi in zato prične simulirati amnezijo. Zaprejo jo v umobolnico. Jano obiščejo tri cimre, ki verjamejo v Janino bolezen.. Z lažmi in prevarami jo hočejo prepričati in obtožiti umora; na ta način Jana spozna njihove apetite in ugotovi njihovo krivdo. Po umoru ene od cimer, ki je imela s Konradom otroka, se zgodba počasi začne razpletati, tudi Jana neha simulirati bolezen in končno pristane na pogovor z Rebeko. Ob koncu zgodbe ugotovimo, da so za umor krive tri cimre.

Avotričine ugotovitve[uredi]

KLASIČNA KRIM. Rolandov steber SODOBNA KRIM. Cimre
trda žanrska pravila

• obširno opisovanje realistične pripovedi

značilni so podrobni in realistični opisi:

»Leva vrata rdečega hrošča so bila na stežaj odprta. Na voznikovem sedežu je bilo truplo starejšega moškega s prestreljeno lobanjo. Okrvavljena glava je slonela na volanu. Leva roka je visela ob telesu. V spuščeni desnici pa so prsti stiskali pištolo.«  (Verč, 1991: 78) Uporabljeni tudi strokovni izrazi (npr. trajni mednarodni znaki; C. I. P. C. – mednarodna komisija kriminalistične policije)*

preseganje žanrskih pravil

• ker zgodba vključuje humor, ironičnost, satiričnost, vstavljanje drugih literarnih zvrsti, je romaneskni svet zato fiktiven (ni realen) – bralec se zaveda izmišljenega

junaki citirajo Shakespearja, Prešernain Audena, rabijo latinske izraze iz področja prava, ironična/humorna ustaljena bes. zveza:

»Imel je visoko gladko čelo, in še višje, ker so kljub njegovim dvajsetim – in – drobiž letom pametni lasje na fasadi že zapuščali neumno glavo.«  (Novak, 2003: 190)

policijsko poročilo o amneziji Jane Kranjc je napisano v dramski obliki

a*Primer iz Rolandovega stebra, ki opisuje prizor umorjenega (kot obširno in natančno opisovanje), in primer strokovnega izraza (kot realen podatek), sva dodali sami.


KLASIČNA KRIM. Rolandov steber SODOBNA KRIM. Cimre
• klasični pripovedni postopki zgodba je strogo komponirana glede na žanr: truplo (Sanja Haderlap) - detektiv (Ben) - storilec (Kazimir Levec), majhen krog usumljencev (Kazimir Levec, Janko Soban), osrednja skrivnost je nerazrešena do konca romana* • podobno, vendar sta kompozicija in zgodba skrbno premišljeni vpliv suspenza: obstaja več možnosti poteka določene situacije – bralna negotovost (npr. zločinci so lahko Jana ali njene cimre, Janina mama, ali oče itd.)*

a*Osebe v oklepajih sva dodali sami, prav tako v zadnjem stolpcu primer vpliva suspenza.


KLASIČNA KRIM. Rolandov steber SODOBNA KRIM. Cimre
• na zgodbo vplivajo razmere v družbi, z njimi je povezano kriminalno okolje Politični in gospodarski kriminal – problem tržaških Slovencev (podkupovanje, kraje, mamila, prostitucija – mafija)* • opisovanje aktualnih razmer je družbeno kritično; okolje dogajanja je samo po sebi tipično kriminalno Cimre, ki tvorijo kolektivnega morilca, živijo skupaj v stanovanju; (beseda »cimre« je anagram angl. besede »crime«)

a*Kako se to vidi v Rolandovem stebru, sva ponazorili s svojo ugotovitvijo.


KLASIČNA KRIM. Rolandov steber SODOBNA KRIM. Cimre
• razkrivanje uganke (iskanje storilca in zločina) razkriva jo detektiv, kot objektivni opazovalec/zasledovalec (Ben) • razkriva jo prvoosebni pripovedovalec (domnevni krivec) ali zasledovanec Jana


KLASIČNA KRIM. Rolandov steber SODOBNA KRIM. Cimre
• razreševanje uganke je predvidjivo Zgodba je zgrajena tako, da se detektiv vedno bolj približuje storilcu oz. da ima vedno več dokazov.* • razreševanje uganke je manj predvidljivo, zaradi suspenza odvračanje bralca od pripovedi (primer: Janina osebna zgodba zavira približevanje zločincu), sprenevedanje, igranje vlog

a*Ob branju knjige Rolandov steber sva ugotovili, da zgodba poteka po ustaljenem načinu klasičnih pravil; torej da se detektiv postopoma vedno bolj približuje storilcu na podlagi pričanja prič in osumljencev.

Lastne ugotovitve[uredi]

KLASIČNA KRIM. Rolandov steber SODOBNA KRIM. Cimre
• ljubezenska zgodba je značilna in pomembno vpliva na potek zgodbe ljubezenska zgodba med detektivom in osumljenko

(Ben in Jasmina Fortuna)

• ljubezenska zgodba je prisotna, vendar je bolj enosmerna* in manj pomembna Benjamin je zaljubljen v Jano, Mavricij in Rebeka sta si všeč
• detektiv je žrtev groženj in je stalno v nevarnosti detektiv Beno postane ogrožen, saj preiskuje umor v katerega je bila vpletena tržaška policija, zato ga hočejo ubiti • navadno ni groženj in nevarnosti za preiskovalce /

a*Da je ljubezen enosmerna, je ugotovitev avtorice.


KLASIČNA KRIM. Rolandov steber SODOBNA KRIM. Cimre
• osebe pri iskanju zločina: detektiv in njegov zaupnik* Beno umor najprej priskuje s pomočnikom Joacquinom Bellavisto, ko pa ugotovi, da je ta vpleten v umor, raziskovanje nadaljuje sam • pri iskanju zločina sodeluje več oseb iz različnih področij Policisti, Rebeka (pravnica), odvetnik Mavricij

a*Že avtorica v članku navede, da zločin preiskujeta detektiv in njegov zaupnik.


KLASIČNA KRIM. Rolandov steber SODOBNA KRIM. Cimre
• storilca navadno prepoznamo že na začetku* Storilec Kazimir Levec je omenjen že na začetku, vendar ni neposredno označen za storilca. • o storilcu lahko le domnevamo, možnih je več oseb Z Jano, ki je prikazana kot prva domnevna krivka, se poistovetimo in z njo sočustvujemo; sumljive so cimre, Janina mama itd.

a*To dejstvo navede avtorica.

Zaključek[uredi]

V petem poglavju sva navedli pretežno avtoričine ugotovitve, ki sva jih v določenih delih podkrepile s kakšnim dejstvom iz prebranih knjig. Ti so označeni z zvezdico (*). V šestem poglavju pa so navedene pretežno najine ugotovitve (s pomočjo dodatne literature), katere je v določenih delih v članku omenjala že avtorica (označeno z zvezdico), vendar sva jih razširili.

Klasična in sodobna kriminalka imata enako zasnovo, če pa se spustimo v podrobnejše raziskovanje, ugotovimo, da se njune značilnosti precej razlikujejo. Tako lahko največje razlike najdemo pri načinu pripovedi, saj sodobna kriminalka vnaša nove poteze pripovedi kot so satiričnost, humor in z vstavljanjem drugih literarnih zvrsti. Prav tako se razlikujeta tudi v tem, da je sodobna kriminalka družbenokritična, česar pri klasični kriminalki ne najdemo. Tudi razreševanje uganke ni enako, saj nas zaradi suspenza sodobna kriminalka do konca romana pušča v dvomu, medtem ko se pri klasičn kriminalki zločin rešuje postopoma in tako potrjuje naše domneve o storilcu, na katerega pripovedovalec posredno pokažeže na začetku romana. Detektiv pa je v klasičnem romanu velikokrat žrtev groženj in se zato večkrat znajde v nevarnosti kot pa detektiv iz sodobne kriminalke, ki ponavadi ni ogrožen.

Tako sva hipotezo potrdili, saj sodobna kriminalka res presega nekatera žanrska pravila klasične kriminalke in se zato oba tipa kriminalke med seboj razlikujeta.

Literatura[uredi]

Monografske publikacije[uredi]

  • Matjaž Kmecl: Od pridige do kriminalke ali o meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1975. 111–123.
  • Maja Novak: Cimre. Maribor: Založba Obzorja, 1995.
  • SAZU: Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Ur. Anton Bajec idr. Ljubljana: DZS. 1970–1991.
  • Sergej Verč: Rolandov steber. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1991.
  • Alojzija Zupan Sosič: Kriminalkina uganka. Slavistična revija 49/1–2 (2001).
  • Slavoj Žižek in Rastko Močnik: Memento umori: Teorija detektivskega romana. Ljubljana: DZS, 1982. 12–17, 166–240, 247–271.

Elektronske vsebine[uredi]