Alojzija Zupan Sosič: Ali beremo maturitetne romane z užitkom?

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Opredelitev problema[uredi]

Pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti (vaje), sva si za obravnavano delo izbrali članek Alojzije Zupan Sosič Ali beremo maturitetne romane z užitkom, ki je izšel v reviji Jezik in slovstvo. Ob prebiranju članka sva se odločili, da ga bova analizirali z vidika mladostnika in njegovega odnosa do branja. Določili sva tri kriterije, na podlagi katerih sva analizirali razlog za upad branja v mladosti. Na podlagi teh kriterijev sva poskušali potrditi že prej tri postavljene hipoteze. Za to perspektivo preučevanja članka sva se odločili, saj v zadnjem času knjiga izgublja svojo vrednost in na to vpliva več dejavnikov. S tem sva želeli prikazati, kakšne rešitve avtorica navaja, kot približanje literarnega dela mladostniku.

Zastavitev znanstvenega vprašanja[uredi]

Branje je zelo pomemben del človekovega življenja in delovanja, saj nas spremlja na vsakem koraku. Gre za dejavnost, ki se je spontano začnemo učiti že pred vstopom v osnovno šolo in je pomembna za nadaljnje učenje in učno uspešnost, vendar pa danes branje knjig izgublja svojo vrednost, ki jo je imelo včasih.

Analiza, predstavitev problema, argumentacija[uredi]

Avtorica v članku kot glavni problem predstavi upad branja v mladosti, zlasti branje romanov postane po končanem šolanju neobičajno početje. Zato se najbolj osredotoči na branje maturitetnega romana, ki je obvezno bralno čtivo za vse maturante in lahko z nerodno interpretacijo učitelja pospeši usihanje bralne vedoželjnosti. V svojem razmišljanju je namenila največ pozornosti posvetila učencu in učitelju.

Glavna tema članka je predstavitev in zasledovanje branja, da bo to čim bolj razumljivo in nas bo skozi celotno besedilo vodila k temu, da nam naj branje nudi čim več užitka. Avtorica to podkrepi z navedbo Milana Jesiha, ki je v svojem članku Puhlica plemenitosti načel mit o plemenitenju bralca: »Si dandanes kdo želi biti plemenit? Plemenito srce, ki s plemenitimi dejanji teži k plemenitim ciljem – čista zguba! Rdeče številke! Resnični razlog za branje, poslušanje, gledanje ni nič drugega kot užitek: razlog sebičen. Vse drugo je sentimentalna navlaka.« 

Avtorica se v članku posveti srednješolskim bralcem in poskuša preko maturitetnega romana Vladimir BartolAlamut (matura 2004) predstaviti skico za učinkovito literarno branje. Branje maturitetnega romana je drugačno od branja ostalih literarnih del. Bralec je pri obravnavi maturitetnega romana podvržen dvema fazama branja:

1. Prvo branje oz. spontano branje.

2. Večkratno branje oz. analitično-ustvarjalno branje.

Prvo branje je vsem največji užitek, ker vsebine literarnega dela še ne poznajo. Čas po prvem branju pa je najbolj primeren za ugotavljanje sporočilnosti in večplastnosti romana. Drugo branje torej zaradi večje bralne koncentracije in razčlenitve dela povzroča negodovanje in literarno delo spreminja v gradivo, v katerega pišemo in iz katerega poskušamo izluščiti vsako najmanjšo podrobnost.

Najino mnenje[uredi]

Sami smo maturitetno gradivo v šoli obravnavali postopoma. Po prvem branju smo pri pouku vsako šolsko uro predelali 30 strani. Profesorica je zahtevala ponovno in predvsem temeljito branje teh strani, ki smo jih nato v šoli skupaj predelali. Posebej smo se ustavili na mestih, kjer je bilo kaj nerazumljivega. Na koncu obeh predelanih romanov je profesorica vsakemu učencu dala različne naslove za govorne nastope, katerih skupno izhodišče sta bila oba romana. Tako je šlo bodisi za primerjave, bodisi iskanje skupnih junakovih lastnosti in podobno. Z govornimi nastopi smo se tako temeljito pripravili na določene izseke obeh romanov s skupnimi točkami. Na koncu vsakega govornega nastopa smo kritično ocenjevali vsak govorni nastop.

Avtorica je v članku zastavljeno problematiko o maturitetnih romanih razčlenila na delu Vladimirja Bratola Alamut, edinem slovenskem literarnem delu, ki je zaslovelo v svetu in tako nagovarja tudi bralce v ostalih državah. Marsikomu od dijakov je to spodbudilo zanimanje za branje. Nekateri pa so se zavedali, da je uspešnica literarno družbeni pojav in so z branjem samo želeli preveriti njeno kvaliteto. Avtorica navaja, da lahko zgradbo romana, ki je pri Alamutu sintetična, ponazorimo s shemami in dogajalnimi premicami, saj si tako učenci zaporedje dogodkov lažje predstavljajo. Obnova zgodbe je daje priložnost za govorne nastope, ki jih lahko scensko prilagodimo vzdušju v razredu. Upoštevati je treba konkretne učence z raznovrstnimi zanimanji znanji in izkušnjami. Zato so pri pouku pomembne različne vaje za dejavnosti ob besedilu. Učenci sami poiščejo dodatne informacije, kritiške in literarnozgodovinske, ter vse to ustvarjalno nadgradijo v literarni večer, razstavo, dramatizacijo literarne teme. Na ta način pride do poglobljenega razumevanja maturitetnega romana.

V prispevku avtorica navede možnosti približevanja romanu Alamut po zgodovinski, filozofsko-religiozni in psihološki poti:

Zgodovinskaperspektiva romana pomeni pristopanje k romanu skozi islamsko temo, ki je trenutno še vedno v ospredju svetovnega bralnega zanimanja.

Filozofsko-religiozna je tesno povezana z zgodovinsko in psihološko razlago, njeno izhodišče so oznake literarne kritike, ki so romanu očitale odsotnost etične perspektive, moralni individualizem in satanistično filozofijo smrti.

Psihološka - v njej se filozofsko-religiozna interpretacija prekriva z razlago Hasanove filozofije (Nič ni resnično, vse je dovoljeno), se torej v okviru mnogoplastne žanrske analize nenehno giblje tudi od opazovanja literarnih oseb (predvsem Hasana) do vloge pripovedovalca in njegovega odnosa do bralca.

Veliko vlogo pri učenčevem branju (ki nam lahko nudi užitek) ima torej učitelj, ki spreminja v procesu branja svojo vlogo od spremljevalca do usmerjevalca učenčevega branja. Prav on je v veliki meri zaslužen za to, ali bodo učenci sprejeli branje romanov kot nekaj zanimivega ali pa kot nekaj napornega in nesmiselnega.

Pomembno je, da učenci razvijejo pozitiven odnos do sebe in da so prepričani, da lahko storijo vse tisto, kar je od njih pričakovano. Za tistega, ki ve, kaj bi zares rad, si tega močno želi in je to v njegovih zmožnostih, je malo verjetno, da pri doseganju ciljev ne bi uspel. Včasih je potrebna pozitivna spodbuda iz okolja, ki je v tem kontekstu mišljena kot kontinuirana, stopnjevalna spodbuda učitelja, zlasti je to pomembno pri tistih bralcih, ki še nimajo razvite »bralne osebnosti«.

Motivacija se v šoli zmanjša zaradi mnogih dejavnikov, saj že sam odnos med učiteljem in učencem ter frontalno obliko pouka, kjer je učitelj postavljen v ospredje in je večji poudarek dan na frontalni obliki pouka, kar učenca omejuje pri izražanju njegovih misli in idej. V primeru, da učenci nimajo možnosti, da bi se izražali, se izkazali in uspeli, se nehajo truditi. Zato je pomembno, kako učitelj nagovori učence in približa vsebino učencem na različne načine njihovega doživljanja, da lažje ponotranjijo in usvojijo vsebino. V članku je avtorica nakazala niz možnosti (motivacijski listi). Nekateri bodo lažje usvojilo vsebino preko miselnega vzorca ali plakata, nekateri, preko igre ali pesmi, odvisno od vsakega posameznika.

Če vidim sebe v vlogi srednješolskega učitelja, bi učencem dala možnost, da bi svoje razumevanje maturitetnega branja usvojili, ne le z govornimi nastopi, kar dela večina učiteljev, ampak bi upoštevala interese in sposobnosti posameznikov in jih spodbudila za zbiranje dodatnega gradiva, izdelavo plakatov, dramatizacijo, osebno kritiko in podobno.

Sklepne ugotovitve[uredi]

Avtorica Alojzija Zupan Sosič ugotavlja, da je branje maturitetnih romanov za mladostnika lahko užitek, če učitelj pri vodenju analitično-ustvarjalnega branja prehaja iz vloge spremljevalca v vlogo usmerjevalca učenčevega branja k razbiranju večplastnosti romana. Od učiteljev je torej odvisno, koliko časa bodo bralci v maturitetnem branju uživali in kako se bo njihovo čutno ugodje prevajalo v bralni spomin in literarno znanje. Vse to v celoti potrjuje hipoteze zastavljene v uvodu. Članek je nastal na osnovi predavanja, ki ga je avtorica imela za srednješolske profesorje o maturitetnem romanu, zato je vsebinsko poučno ( didaktično) zastavljen in kot tak pomemben člen v pripravi na maturitetno branje.

Termini[uredi]

Roman je najobširnejše epsko delo v prozi. To je pripoved, ki ima številna poglavja, dogajanje je zapleteno in ponavadi zajema daljše časovno obdobje. V njem nastopa množica književnih oseb, značaj osrednje pa se razvija v samem dogajanju romana. V romanu odsevajo medčloveški odnosi in družbene razsežnosti časa in kraja dogajanja.

Motivacija – notranje spodbude in zunanji vplivi, ki človeka spodbujajo h kaki dejavnosti, jo sprožijo, usmerjajo, opredelijo jakost in trajanje, da doseže cilje in zadovolji potrebe.

Didaktičen – poučen, učen

Druge tuje besede[uredi]

  • Sintetičen – sestavljajoč
  • Analitičen – razčlenjujoč, razčlenjevalen
  • Kontinuiran – nepretrgan, zvezen
  • Koncentracija – zbranost, osredinjenje pozornosti
  • Etika – nauk, ki obravnava načela pravilnega, dobrega in moralnega delovanja
  • Perspektiva – upodabljanje predmetov na dani ravni, kot se kažejo opazovalcu z določene točke
  • Filozofija – veda, ki preučuje naravo sveta, njegov ustroj in položaj človeka v njem
  • Religija – verovanje, verstvo
  • Žanr – vrsta umetniškega dela; slog, način umetniškega izražanja
  • Morala - označuje obliko človekovega odnosa do sveta, drugih ljudi in do sebe
  • Individualizem – ontološka,etična, logična in druga naziranja, ki postavljajo posameznost pred mnoštvo in posameznika pred skupnost

Literatura[uredi]

  • Alojzija Zupan Sosič: Ali beremo maturitetne romane z užitkom?. Jezik in slovstvo 48/1 (2003). 7–20.
  • Veliki slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2002.