Alojz Ihan
Alojz Ihan, slovenski zdravnik mikrobiolog in imunolog ter pesnik, pisatelj in esejist, * 23. julij 1961, Ljubljana.[uredi]
Članek, ki je izšel v Jezik in slovstvo , je napisala Irena Velikonja. Izšel je leta 1997, letnik 42, številka 6.
Analiza članka[uredi]
Irena Velikonja v svojem članku govori predvsem o Ihanovi pesniški zbirki Ritem (Alojz Ihan: Ritem. Celovec-Salzburg: Založba Wieser, 1993). Na začetku članka pokomentira avtorjeve tematike v zbirkah pred Ritmom in pove, da se teme v tej zbirki kar precej razlikujejo od prejšnjih. Avtor še vedno ostaja zvest svojemu pogledu na svet, vendar se tokrat osredotoči na ljubezensko tematiko. Že v prvi pesmi v pesniški zbirki Ritem nam razkrije, da je potreba po bližini močnejša od vseh negativitet, ki jih odnos prinaša. Sicer se čutnost pokaže kot rešitev iz osamljenosti, a avtorica članka pravi, da je ta združitev le začasen odklon od občutka samote. Telesna ljubezen je po eni strani mamljivo sladka, po drugi strani pa je zelo nevarna. Prikaže nam, kako sta subjekta v zbirki ves čas razpeta med dvema stranema - bližina in oddaljevanje. Bližina pomeni spolni odnos, vse ostalo pa je oddaljevanje. In ker torej bližini sledi samota, je še tisto malo bližine grozeče. Grozeča je zaradi dejstva, da prinaša samoto. V zbirki se pojavlja tudi vprašanje eksistence in boga / Boga. Irena Velikonja pravi, da avtor Boga ne zanika popolnoma, ampak da pravi, da Bog vsekakor je - problem je edinole v tem, da je tam, kjer nas ni. V svojih pesmih prekine zvezo med Bogom in človekom -On je tam, mi pa tu. V članku je govora tudi o odnosu do otrok. V pesmi Otroci (str. 64) nam pesnik da vedeti, zakaj znajo biti otroci za odrasle malce strašljivi. Otroci se namreč za razliko od odraslih ne ukvarjajo z vprašanjem smisla. Oni si na vsak način prizadevajo živeti in ravno z oklepanjem tega njihovega "smisla" odrasle strašijo, saj le ti še bolj uvidijo svoj nesmisel. Dr. Alojz Ihan v tej pesmi tudi spremeni svoj položaj v vsem absurdnem kaosu. Iz vzvišenega mesta se približa dogajanju in prizna, da je tudi sam del tega paradoksa. Pomemben pa je tudi del, kjer članek spregovori o ritmu. Ritem ni nekaj, kar bi razumel s pomočjo razuma (kar poskuša storiti filozof), ampak je preprosto stvar občutka. Ritem lahko povezujemo s smislom. Tako kot ritma razumsko ne opazimo, se tudi smisla le z razumom ne moremo oprijeti. Pesnik pa nikakor ni tragičen. Poudarja, da nekje za vsem tem nesmislom obstaja smisel (ki bo sicer ostal zakrit) in naša naloga je, da mu vztrajno sledimo kljub neuvidenemu ritmu sveta.