Alfonz Gspan: Ob Linhartovem zbranem delu
Alfonz Gspan: Ob Linhartovem zbranem delu[uredi]
Članek o Linhartu je izšel leta 1960 v reviji Jezik in slovstvo (letnik 6, številka 2). Napisal ga je slovenski literarni zgodovinar Alfonz Gspan.
Povzetek članka[uredi]
Avtor članka Alfonz Gspan poroča o Zbranem delu Antona Tomaža Linharta (1950), ki ga je tudi sam uredil in opremil z opombami. Obenem opisuje Linhartovo življenjsko pot.
Ključni pojmi[uredi]
• Anton Tomaž Linhart: življenje in delo
• Zbrano delo
Analiza članka[uredi]
Avtor članka nam najprej pove, katera dela Antona Tomaža Linharta so zbrana - dramatični spisi, pesmi, pisma in prevodi nemških tekstov. Opombe, ki jih je napisal sam avtor članka, vsebujejo podatke o Linhartovem šolanju, življenju na Dunaju, vrnitvi v Ljubljano, o prizadevanju Linharta kot okrožnega šolskega komisarja ter o njegovi uradniški karieri, družini in smrti. Avtor se sprašuje o pomanjkljivih podatkih njegovega življenja, predvsem o bivanju na Dunaju, in obenem poda dejstva, ki zagotovo držijo in so pomembna za Linhartov svetovni nazor. Nato preide na življenje v Ljubljani: poklic arhivarja pri škofu Herbersteinu (čeprav je bil Linhart sovražnik meništva), pisanje kritične zgodovine svoje domovine in organiziranje Družbe prijateljev gledališča in s tem uprizoritve nemških komedij. Omeni tudi Žigo Zoisa, ki ga je podpiral pri pisanju Poskusa zgodovine. Anton Tomaž Linhart je zagovarjal odpravo elementarnega šolanja, kar je jasno izrazil v spomenici, posredno pa v obeh veseloigrah (Ta veseli dan ali Matiček se ženi in Županova Micka) in Poskusu zgodovine. Nenazadnje se avtor posveti primerjavi Linhartovega pesniškega almanaha Cvetje s Kranjskega in prvega slovenskega almanaha Pisanice. Doda še, da je pomemben predvsem kot prvi slovenski dramatik, a o njegovih dveh komedijah ne bo razpravljal, saj je že drugod povedano vse bistveno. Obe deli namreč še "danes potujeta po naših odrih in razveseljujeta gledalce".
Zaključek[uredi]
Avtor vključi tudi Zoisove besede (v pismu) ob Linhartovi smrti: "Medtem je Ljubljana izgubila nekega drugega moža, s katerim je pokopan največji kranjski genij, sekretarja Linharta. Z njim sem izgubil literarnega prijatelja in kritika, ki mi je bilo občevanje z njim edini oddih in veselje, ter gledam z žalostjo nedokončano delo Zgodovine Kranjske, od katere sta izšla le dva zvezka, tretji leži v osnutku, četrti pa z avtorjem pod zemljo."