Alenka Jensterle Doležal: Mitologizacija ženske v Cankarjevi prozi

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

Med slovenskimi modernisti, se je opisovanju ženske najbolj posvetil Ivan Cankar. Je eden redkih slovenskih avtorjev, ki se je vživel v drugi spol in žensko uporabil za svoj medij. V njegovih delih se ženska ni upodabljala samo kot drugi spol ampak kot avtonomno bitje. Vendar se ob branju Cankarjevih del zdi, da je žensko kot avtonomno bitje razklal na dva pola, ki sta med seboj popolnoma ločena in nezdružljiva. To pomeni, da je Cankar v svojih delih opisoval žensko kot trpečo in požrtvovalno mater, katero je v skladu s svojimi pričakovanji vgradil v mit ali pa jo je popolnoma demitologizira v obliko ženske, ki s svojo telesnostjo uničuje moške.

Problem[uredi]

Ali je ženska v Cankarjevih delih res lahko le trpeča mati ali prešuštnica?

Predpostavka[uredi]

Raziskovanja sva se lotili s predpostavko, da je Cankar ženske strogo ločeval v le ta dva okvirja in med njima ni poznal povezave oz. srednje poti. Pri raziskovanju sva si pomagale s Cankarjevim romanom Na klancu in z novelo Gospa Judit.

Terminologija[uredi]

Moderna: Izhaja iz besede modernus, ki pomeni nedaven, sodoben. V slovenski literaturi se je ta izraz pojavil leta 1899, ko sta izšli dve deli in sicer Cankarjeva Erotika in Župančičeva Čaša opojnosti.

Mit: literarna zvrst, ki ima veliko značilnosti pripovedke. Miti so eden od načinov, kako si je človeška družba poskušala razložiti ustvarjalne sile, naravne pojave in dogodke, na katere ljudje niso mogli vplivati.

Cankarjev odnos do matere[uredi]

Za poznavanje Cankarjevega odnosa do žensk je pomembno, da poznamo njegov odnos do matere. Le ta je ženska, ki jo Cankar omenja v celi vrsti črtic in pripovedi. V svojih delih ji je zgradil veličasten spomenik, kjerkoli jo omenja o njej govori kot o ljubeči, skrbni ženski, občuduje njen življenjski pogum in trdovraten in neomajen boj z gnusom revnega življenja.Cankar mater vedno opisuje kot osebo, ki je do otrok kazala pravo materinsko ljubezen, zato ni dvoma, da je bila dobra mati z vsemi lastnostmi pozitivne vzgojiteljice. Nanjo je bil zelo navezan, kar se kaže že v njegovih prvih pesmih, kjer izraža strah ob njeni izgubi. V pripovedi Spomini na mojo mater, ki jo je spisal leta 1898 je opisal svojo žalost ob njeni smrti: "Spominjam se, kakšna grenka žalost me je ovladala ob materini smrti. Zdel sem se samemu sebi kakor ptica, ki ji odrežejo peruti."

Iz nekaterih njegovih del je jasno razvidno, da je potreboval materino ljubezen, kot čustveno oporo, da bi lažje prenašal obremenitve ob stiku z drugimi ljudmi. Po njeni smrti je v isti pripovedi Spomini na mojo mater zapisal takole: "Kam naj se obrnem, kaj naj počnem? Kdo naj mi svetuje, kadar omahujem med blagim in hudim? Kdo naj me odslej tolaži kadar položi nesreča svojo železno roko na mojo ramo? Kdo naj se veseli mojega napredka in moje sreče?"

Ženska kot trpeča mati[uredi]

V romanu Na Klancu je Cankar upodobil življenje matere Francke, o kateri je pripovedoval v tretjeosebni obliki, vsako od osmih poglavij pa predstavlja posebno postajo v Franckinem življenju.

Pisatelj jo označuje s pojmi krščanske ikonografije, mati je namreč zgled svetnice, mučenice. Z materinstvom Francko ponese v svet mita, saj tako kot devica Marija tudi Franck rodi prvega otroka za božič:

"Toda bližalo se je nekaj novega, čudovitega. Oči so sijale Francki v čudni, nerazumljivi svetlobi, izpreminjal se je ves izraz njenega obraza. Nemirna je bila, pričakovala je velikega, slovesnega dogodka, da preobrazi popolnoma vse njeno življenje in v pričakovanju je bilo polno strahu in polno neskončne sladkosti. Na božični večer, ko so peli zunaj božične pesmi in se je svetila farna cerkev v stoterih lučeh, na sveti večer, ko je Bog blagoslovil svet in vse ubogo človeštvo, tako da je izginila vsa žalost in izginile so vse skrbi, na sveti večer je prišla sreča, Bog je blagoslovil hišo in izginjala je vsa žalost kot da je ni bilo.

Ko je zakričalo ob postelji novorojeno dete, se je Francka nasmehnila prisrčno in veselo, kakor se je smehljala nekdaj. Zatisnila je oči, ali smehljaj je ostal na ustnicah in ni izginil… Odprla se je prihodnost, vsa lepa in radosti polna, polna sladkih skrbi in sladkih žalosti!"

Lahko bi rekli, da gre za neke vrste brezmadežno spočetje, saj se o porodu sploh ne govori, prav tako ne o nosečnosti. Po mnenju avtorice pa Francka tukaj ni predstavljena samo kot trpeča Madona, temveč tudi kot mati naroda – v njenem rodu se bodo nadaljevali reveži s klanca in Francka se spreminja v narodni simbol kot "začetek in steber trpečega naroda."

Franckino trpljenje, odrekanje in skrb za otroke se kažejo tudi na njeni fizični podobi, v smislu izčrpanosti, postaranosti… Vendar pa ta podoba ni predstavljena v negativnih ozirih, temveč daje slutiti, da bo za Cankarja Francka popolna mati šele takrat, ko zavoljo blagostanja svojih otrok sebe popolnoma izčrpa.

"Francka se je postarala: oči so ji upadle, usahnile, lica so bila ozka, lasje so ji sivili. Vsak dan ji je iztisnil par kapelj krvi – iz svoje krvi je dajala otrokom kruha, in če bi prišel iz krvi bel kruh, bi si bila odprla žilo."

Tudi zveza med moškim in Francko ni nikoli opisana izrazito telesno. Tudi edino dekadentno poglavje z umetnikom nima erotične note. Cankar to zvezo opisuje takole: "Vzdignil ji je obraz in jo poljubil na ustnice. Vstala sta in se izprehajala kot brat in sestra."

Zaradi mitotvorne vpetosti v roman je vloga ženske v njem prikazana izrazito konzervativno in ideološko. Njena sprijaznjenost, pasivnost in smrt so pogoj za življenje skupnosti in nadaljevanje rodu. Potrdi se že del naše predpostavke predpostavke in sicer ta, da je Ivan Cankar v romanu Na Klancu žensko opisoval in razumel v okvirju trpeče matere in iz tega okvirja skozi pripovedovanje ni izstopil.

Ženska kot prešuštnica[uredi]

Cankar pa ženske ni videl samo kot trpeče matere, ampak tudi kot prešuštnico. Ta njegov pogled na žensko, nam je v primerjavi z motivom trpeče matere malo manj znan, zato sva obravnavi tega problema posvetili malo več pozornosti. Tak pogled na žensko nam lepo prikaže roman Gospa Judit. Prvoosebna pripoved gospe Judit nam razkriva laž meščanskega zakona kot dvolične institucije. Judit se je poročila zelo mlada s prvim moškim, ki ji je ponudil zakon in sicer zato, da bi si s pomočjo poroke pridobila družbeni status, ki bi ji omogočal svobodnejše vedenje. Poročila se je brez ljubezni, do svojega moža pa goji le eno čustvo, to je prezir. Obdaja jo gnus nad dolgčasom in nemoralo družbe. Po njenem mnenju sta prešuštvo in zakonolom edini možnosti ljubezni v tem sprijenem meščanskem zakonu, in prav zaradi tega je Judit iskala erotično potešitev pri drugih moških.

"Od začetka me je posetil mož vsak teden, nato zmerom bolj poredkoma, dokler ga nisem spodila za vselej. Veselo je bilo v moji hiši, mnogo sem imela gostov in zelo prijetnih gostov. Vsaj prve čase, tako do pomladi, je bila pri meni večer za večerom polovica slovenske politike, literature in umetnosti. Mlajša polovica. Ali radost ni trajala dolgo. Moja navdušenost je minila čudovito hitro, dolgočasni in neumni so se mi zazdeli gosti drug za drugim in kmalu je bil samoten moj beli dom." (Ivan Cankar, 1985: Dela 1. 300)

Gospa Judit se spogleduje z motivom božanske, skrivnostne ženske, ki zavaja in ogroža moške. Izkoristi vsako priložnost, da bi doživela pravo spolno ljubezen a vsak ljubimec jo razočara, ker kmalu spozna v njem lastnosti, ki se ji gabijo in niso v skladu z njenimi načeli oziroma v skladu z njenim dojemanjem sveta in družbe. Naj za primer navedem koncipienta Gruzina, ki ji je bil sprva zelo všeč a ga kmalu zapustijo moči in se prilagodi pravilom skorumpirane družbe in se tako Judit zagabi.

"Ob tistih časih je zahajal k meni koncipient Gruzin in kmalu sva bila velika prijatelja. Lep fant je bil, visok in krepak in nosil se je zelo elegantno. V obraz je bil nekoliko bled in v mraku, kadar je naslonil glavo ob dlan in je govoril s tišjim glasom, napol otožno, se mi je zdel kakor bolan junak. On je bil duša in roka tistemu novemu življenju, ki je kipelo tedaj v mladih srcih. Ustvarjen je bil za vodnika. […] Ne rečem – vse naše javno življenje je tako neizmerno smešno, da bi se človek razjokal od sramú. Ampak – kdo pa me je poklical za sodnika? Naj zgníje vse skupaj, briga me! Saj je vendarle vse sama komedija in laž, vse tisto strastno prerekanje, vsa navdušenost, vse farško rodoljubje in vsa advokatska naprednost. In vsi vedo, da je laž in so veseli, da je laž. Rad bi jih imel od srca, če bi vse to resnično čutili, kar govoré, zakaj ne bilo bi plemenitejših ljudi na svetu … Poznam jih par, ki imajo v duši nekaj resničnega ognja; stojé v zakotju in se jezé in molčé …"
"O Bog! – sem pomislila – in komaj par tednov je vmes, še komaj par dní, par kratkih ur! Torej je bila laž tudi tista navdušenost, nezavedna laž, kakor se laže kalin, ki je bil pozabil svojo naturno pesem in poje »o preljubem Avguštinu«. In razložil mi je, ne da bi bil govoril, zakaj je laž tako sladka, da si režejo iz nje celi narodi svoj vsakdanji kruh. Zakaj je zapel svojo naturno pesem? Zakaj ni bilo okno zagrnjeno, nisva sedela na zofi, tesno objeta, trudna od ljubezni, višje sreče željna? … Tako lepa je bila laž." (301, 304–305)

Judit hrepeni po pravi spolni ljubezni, a je ne more doživeti. Ves čas hrepeni po nečem nedosegljivem, saj si je ustvarila težko dosegljiv ideal moškega in ravno zaradi tega njenega absurdnega hrepenenja po neuresničjivem, ne bo nikoli dosegla prave ljubezni. Jasno pove, kakšen je zanjo popoln, idealen moški.

"Moški je treba, da je junak ali pa mučenik; njegov boj mora biti velik, in kar je še bolj potreba, estetičen – ne pocesten tepež, ko izgubi človek kvečjemu klobuk in si povalja suknjo. Morda ni lepo ampak najbolj interesanten je moški, kadar leži ubit, široko rano na čelu, bled obraz, polodprte ustnice vse blede in suhe, kakor trudne od poljubov. Ne mogla bi ljubiti moškega, ki bi prišel iz vojne in bi ne bil ranjen … In njegov obraz je bi l že zdaj tako bled, kadar se je nasmehnil otožno, so bile njegove ustnice že zdaj tako … ranjene, ustnice mučenika, zadetega do smrti v častislavnem boju. Kako bi ga objela, pestovala mu lepo, kodrolaso glavo v naročju, kadar bi prišel truden, tolažbe, ljubeznivega pogleda željan …" (303)

Pri vsakem moškem, s katerim se zaplete, se ta njen ideal slej ko prej podre, zato ji v življenju ostane edino le trpljenje in večno hrepenenje po nedosegljivem.

"Nekaj čudnega, žalostnega je bilo v mojem srcu, tako žalostnega- hrepenenje brez pota in brez cilja." (278)
"Ljubila sem nekoč. Ali je bilo tako, kakor vidim zdaj? Ali se ni morda neko lepo, tako čisto hrepenenje izpolnilo v ostudni vsakdanjosti? Ne, ne tako![...] Pozno je že bilo, davno je že odbila polnoč, rosa je padala z lista na list, puhtela je iz trave. Nama pa je bilo toplo, ker sva hodila roko v roki … Tako visoko so bile najine misli kakor mesec, na tako lepem, jutranjesinjem nebu, tako tuje zemlji, tako blizu so bile tistemu cilju, ki ga je videlo hrepenenje. In najine besede so jih dosegale. Glasnejša je bila rosa, ki je lila ob robu tenke trave na zemljo, glasnejša je bila tudi pajčevina, razpeta med listjem, ki se je stresla, kadar je kanila nanjo drobna kaplja … Zdi se mi, da je bila ena sama beseda; ne spominjam se več nanjo …
Ali ni bilo tako? … Ah, tudi moje hrepenenje se nikoli ni izpolnilo v lepoti … Hodim, s hitrimi, nestrpnimi koraki, neutrujena, in tam daleč, na hribu vidim tisto rožo čudotvorno. Naravnost gledajo oči, hrepenenja polne. Ali pot je dolga, noge že omahujejo, že je srce malodušno. Ozrèm se trudna – in glej, vsa pot za mano je bila posuta z rožami in vse so pohojene, v blato poteptane … Na hribu se sveti roža čudotvorna – dalje! …" (284–285)

Cankar Judit kljub njenemu razuzdanemu življenju ne obsoja, prav nasprotno. Gospo Judit je poleg matere najbolj cenil, saj se je s transgresijo spola vživel v njeno vlogo in tako projiciral sebe in svoje mišljenje skozi gospo Judit. Judit je bila zanj res ženska v pravem pomenu besede, saj je zavrgla hinavsko moralo družbe, v kateri je živela, napotila se je v življenje po svoji poti in se ni menila za očitke in predsodke družbe.

"Ah, nerazumljivo mi ni, da so tam vsi obrazi tako kisli in zlovoljni! Kam bi se rešil človek, kam bi pobegnil, ko ni zavetišča nikjer? Kam bi pobegnil, če ga tudi v srcu ni! Kakor osel, ki vleče vodó iz vodnjaka: zmerom v kolobarju, brez konca. In polagoma umrje duša … Nisem jih imela rada, tistih ljudi, ali časih so se mi zasmilili globoko v srce. Tisti adjunkt in notar, vsi, ki se niso več spominjali na hrepenenje svoje mladosti, vsi tisti – kam pa so hoteli s svojim poželenjem? Zakaj poželenje živí v srcu, ne umrje, poželenje po lepoti, ali po umazanosti, kakorkoli … Vse je ostalo v truplu in je grizlo tam, raslo je, razlilo se v kri, v vse misli in sanje. Na zunanje je bilo treba, da so bili spodobni in tudi prilike ni bilo za nespodobnost; zato pa je bilo znotraj vse razjedeno in gnilo, da jim je smrdelo iz ust. Da, to je modrosti jedro: zato je narod moralen, ker nima prilike … Tod, v teh pobožnih krajih, daleč od življenja in njegovih izkušnjav, je zíbel robatih anekdot. Tam, onstran hribov, kamor si želi srce, tam, kjer je življenje bolj veselo in pisano, se izliva duhovitost v druge struge. Ah, treba je grešiti. In če ni mogoče grešiti z dejanjem, ostane še misel in beseda …" (275)

Judit tako v svoji življenjski izpovedi postane kritik izprijene in nemoralne družbe. Cankar je občudoval njeno preziranje lažne malomeščanske morale. Judit je dojela, da ima družba v kateri živi za greh vse kar je naravno.

"Tistih ljudí nisem marala, ki so bili tam. Ne maram ljudi, ki so kakor … abecednik. Prelista človek in se ne ustavi nikjer: to vse je že bral. Stran je strani enaka in vse so enako dolgočasne. In tudi ljudjé me niso imeli radi. Govorili so pohujšljive besede o moji morali … in takrat, gospod, resnično ni bilo treba … Ni jim bil pogodi moj obraz, ker je bil preveč vesel; moja obleka, moja frizura, moja govorica … vse je bilo tuje in tako tudi nemoralno. Zakaj moralni so bili, kakor učé bukve, da je ves narod moralen … Ah, živali! … Drugače blagi in pošteni ljudjé – posebno če jih pogleda človek ob nedeljah, kadar gredo k maši in sije sonce … Porajajo se, živé, umirajo; ne srda po njih in ne hvaležnosti … Moralni so iz lenobe. Kar jim je tujega, je nemoralno, zato ker jih vznemirja v toposti … In vendar mora biti še nekaj v srcu – zato tisti strah, tisto sovraštvo do nemorale. Ne, ni mogoče, da bi bilo na svetu srce, ki je že vse hrepenenje umrlo v njem …" (273–274)

Zaključek in ugotovitve[uredi]

Opis sveta je v obeh primerih ujet v tipičen cankarjanski diskurz, v iskanje utopije, ki ni možna. Problem telesa in poželenja se kaže v subverziji jezika. Kljub modernemu pogledu na žensko je Cankar v romanu Na klancu mitotvoren in zato konservativen. Francka se spreminja v mit trpeče matere, brezmadežne device Marije, ki se popolnoma žrtvuje za svoje otroke in moža. Mit matere dobi tudi nacionalno vlogo: Francka je mati slovenskega naroda. Nasprotno pa v Gospe Judit demitologizira. V Juditini zgodbi ne uresniči pričakovanj o demonični ženski, ki s svojo telesnostjo pogubi moškega. Subverziven je tudi v zanikanju vloge ženske v nacionalnem mitu. Gospa Judit ne more več opravljati vlogo muze in rešiteljice slovenskega naroda, ker ne najde dovolj močnega moškega, ki bi uresničil poslanstvo. Proza Ivana Cankarja razkriva specifično mesto ženske v literaturi, ki je tako kot sva izpostavili v problemu lahko ali trpeča mati ali pa prešuštnica. Ideali, želje in nazori obeh žensk so popolnoma različni. Na eni stari Cankar prikaže žensko, ki je za dobrobit lastnih otrok in s tem posledično naroda pripravljena narediti vse, tudi žrtvovati samo sebe. Na drugi strani pa predstavi ženko kot prešuštnico, ki s svojo emancipiranostjo pred vse postavi svoja hrepenenja in želje, ne glede na to ali so le ta sploh uresničljiva. Cankar nobene od teh dveh žensk ne obsoja, saj je v obeh primerih izvedel transgresijo spola in tako v like projeciral samega sebe in svoja mišljenja. Zato je v tem seminarskem delu potrjena hipoteza, da je Cankar ženske umeščal v dva strogo določena okvirja, matere ali prešuštnice, ki sta bila hkrati edina, ki ju je pri ženskah poznal.

Viri in literatura[uredi]

  • Ivan Cankar: Dela, 1: Gospa Judit. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985. 261–359.
  • Ivan Cankar: Gospa Judit, 1904. Wikivir (zadnjič gledano 29. 11. 2010).
  • Ivan Cankar: Na klancu. Ljubljana: DZS, 1995.
  • Ivan Cankar: Na klancu, 1902. Wikivir (zadnjič gledano 29. 11. 2010).
  • Alenka Doležal Jensterle: Mitologizacija ženske v Cankarjevi prozi. Slovenski roman. Ljubljana: Oddelek za slovenistiko, 2002 (Obdobja, 21). 109–118.
  • Marijan Košiček: Ženska in ljubezen v očeh Ivana Cankarja. Ljubljana: Tangram, 2001.