Aleksander Kuprin

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Aleksandr Ivanovič Kuprin velja za enega zadnjih zagovornikov velike tradicije ruskega kritičnega realizma. Rodil se je v Narovčatu, leta 1870, kot sin tatarske princese Liubove Alekseevne in manj pomembnega državnega uradnika Ivana Ivanoviča Kuprina.

Leta 1890 je končal izobraževanje na dveh elitnih vojaških inštitucijah (Druga moskovska vojaška šola in Vojaška šola Alexander), kjer je preživel deset let. Leta 1894 je pustil vojaško službo, kjer je opravljal delo častnika in se preizkusil na raznih področjih – kot novinar, zobozdravnik, zdravnik, igralec, cerkveni pevec, lovec in ribič. Vse te izkušnje, ki jih je skozi te poklice nabral, je pozneje ubesedil v svoji literaturi. Bil je ruski prozaist oziroma pisec ekspresivnih romanov. Označujejo ga predvsem kot novelista, njegove novele so tematsko raznolike, pretežno se navezujejo na ljudi, ki so na robu naše družbe in so iz nje izobčeni, kot so vojaki, pijanci, prostitutke, cirkuški igralci, ribiči, prebivalci oddaljenih močvirnatih predelov ali živali. Vendar njegove novele ne vsebujejo nekih večjih socialnih ali moralnih idej, vseeno pa so vsebinsko zanimive, privlačne zaradi eksotičnega položaja likov v družbi, včasih so pa tudi naivno-sentimentalno uglasbene. Veliko pozornosti je namenil ženskim likom in erotiki.

Čeprav je živel v času, ko so se avtorji navduševali nad nečim inovativnim, neznanim, kar se jim še ni zgodilo, je Kuprin raje pisal o stvareh, ki jih je doživel. Leta 1905 je napisal Dvoboj, njegovo najbolj znano delo, zaradi katerega je postal slaven (pohvalila sta ga tudi Anton Chekov, ki mu je bil vzor in Maxim Gorki). Kuprin je kritiziral sovjetski režim in tako leta 1919, po končani revoluciji zapustil Petrograd in odšel v glavno mesto Francije. Tam je živel sedemnajst let, vdal se je alkoholu, o čemer je veliko pisal tudi v svojih delih. Leta 1937, le eno leto pred smrtjo, se je vrnil v Moskvo, na kar potem 25. 8. 1938 umre v Leningradu. Njegova najpomembnejša dela so: Moloh (1896), V cirkusu (1902), Gambrinus (1907), Dvoboj (1905), Jama (1910) in Olesja (1898).

Viri[uredi]

  • Leksikon stranih pisaca. Ur. Dunja - Detoni Dujmič. Zagreb: Školjska knjiga, 2001, str. 590.
  • Svetovna književnost. Ur. Ksenija Dolinar. Ljubljana: Leksikon Cankarjeve založbe, 1984, str. 255-256.