Župančičeva pot (Wikiverza)
Župančičeva pot je pohodniška pešpot poimenovana po velikem slovenskem pesniku Otonu Župančiču. Povezuje vas Dragatuš, kjer je pesnik preživljal svoja otroška leta in njegovo rojstno Vinico ter obsega 9 krajev. Kot mlad dijak se je pesnik menda večkrat iz Novega mesta odpravil peš čez Gorjance v Dragatuš, od tam pa še naprej v Vinico k sorodnikom. Pot je dolga okoli 10 kilometrov, kar pomeni, da jo pohodnik prehodi v dobrih štirih urah. Tradicionalni pohod se je prvič zgodil ob 120-letnici Župančičevega rojstva, od tedaj poteka vsako leto 11. junija.
Meni se hoče širokih ravnin
In svobodnega obzorja,
Meni se hoče se hoče mogočnih višin,
vladajočih zemlje in morja.
Meni se hoče čarobnih noči
Iz neba, ki se koplje v zarji,
In goščav, kjer hrupa človekovega ni,
in v vrhovih vale se viharji.
In viharjem bi dal svoje črne strasti
in v morji bi potopil bolesti,
da mi duša očiščena v soncu živi,
polna jasne ponose zvesti!
(Oton Župančič, Meni se hoče)
Potek poti[uredi]
- Dragatuš
- Pusti Gradac
- Veliki Nerajec
- Mala Lahinja
- Belčji Vrh
- Hrast pri Vinici
- Perudina
- Golek pri Vinici
- Vinica
Oris poti[uredi]
Pot se začne v gručasti vasici Dragatuš sredi Bele krajine, kamor je prišel pesnik kot dveleten otrok. Tu stoji tudi njegova spominska soba, ki se nahaja v gostišču Župančičev hram, od koder se pot nadaljuje do majhne doline z izvirom potoka Dobreča, ki ga je pesnik imenoval "najtišja draga sveta". Naslednja točka je Pusti Gradac, pomembno arheološko najdišče od koder se čez Nerajske luge (močvirnato območje na poti Dragatuš – Pusti Gradac – Nerajec), najprej po cesti in nato naprej po kolovozu, vije pot v Veliki Nerajec. Skozi krajinski park Lahinja pripelje do naslednjega kraja, ki se imenuje Mala Lahinja. Od tega gručastega naselja nad levim bregom reke Lahinje sredi krajinskega parka, vodi pot do vrtačastega griča Belčji vrh, kjer stoji majhna cerkvica sv. Helene, prvič omenjena leta 1526. Na neravnem kraškem polju, med vinogradi, polji in sadovnjaki, sledi naslednja slikovita točka poti, Hrast pri Vinici, kamor pripelje pohodnika po približno 30 minutah. Tu stoji cerkev sv. Roka, kjer je v zvoniku s piramidasto streho eden najstarejših slovenskih zvonov z letnico 1371, ki tehta 40 kg. Sledi sosednja vas Perudina, ki je razdeljena na Gornje selo na hribu in Dolnje selo pod hribom. Tu se razprostre pogled vse od Kolpe do Kleka, ki se dviga nad hrvaškim gričevjem, pred očmi pohodnika se pojavi tudi eden izmed treh belokranjskih osamelcev, Žeželj, ki leži jugovzhodno od Perudine. Na tem hribu stoji cerkev Matere božje, zgrajena v času Valvasorja, katere baročni oltar je obogaten z Langusovimi slikami. Po poti ob kapelicah križevega pota, ki so jih zgradili v letih 1825–1830, se po dobrih 50 metrih že vidi Vinica in srebrni široki pas Kolpe, polja in travniki. Ob tem pogledu je menda Župančič napisal verz v pesmi Pokopališče svete Barbare, ki se glasi: »[…] Teh krajev ne pozabi, kdor se svetlobe njih je nasesal […].« Ko pohodnik obide zadnjo kapelico, že stopi v Golek pri Vinici, ki stoji na obkolpski terasi ob travnikih in poljih. Zahodno od vasi so vidni ostanki prazgodovinskega naselja iz železne dobe. Na koncu Goleka pa se blešči cilj pohodniške poti, pesnikov rojstni kraj Vinica. Sredi Vinice stoji pesnikova rojstna hiša. V spodnjih prostorih hiše, ki je zrasla na pogorišču Župančičeve domačije (pogorela v velikem požaru l. 1888), je od leta 1951 urejena spominska soba, v kateri je predstavljeno pesnikovo življenje in njegovo literarno ustvarjanje. Župančičeva literarna pot se na tem mestu konča.