Žalostna deklica

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Ženski svet, let. 3, št. 6, junij 1925, str. 164

Te samotne rože,
kdo jih bo zalival ?
Kdo po klancih hodil
tihih, zapuščenih,
kdo te bo tolažil,
deklica otožna,
kdo bo tiho gledal
te rumene gmajne ?

Sama bom ljubila
te samotne rože,
sama bom hodila
po teh pustih klancih
in na mojih rokah
umiralo bo solnce.
Kaj vprašuješ dragi,
kdo me bo tolažil.

Analiza[uredi]

Pesem je nekakšen ljubezenski dialog, tako je pesem že po svoji formi in po vsebini intimna. Prepoznamo lahko dva različna lirska subjekta. V prvi kitici je lirski subjekt ljubljeni fant, kar lahko razberemo iz apostrofe v drugi kitici »dragi«, ki zastavlja vprašanja. Iz druge kitice govori »deklica otožna«, kar lahko razberemo iz apostrofe v prvi kitici. Pesem opisuje razhod dveh ljudi, verjetno zaljubljencev, kar simbolizirajo samotne rože. Kosovel je pretrgano ljubezen nekajkrat (npr. Ciklame) izrazil tako, da subjekt projecira svojo samoto na kak predmet, na primer na rože. Desubjektivizacija osamljenosti pa le neznatno zmanjša občutek samote, ki jo bo povzročil fantov odhod. V prvi kitici sprašuje fant otožno dekle, kdo bo skrbel zanjo, kako bo brez njega, kdo jo bo tolažil in ji stal ob strani, ko bo on odšel, čeprav že vnaprej pozna odgovore, gre za retorična vprašanja. Zaveda se, da bo brez njega dekle osamljeno, kar je razvidno tudi iz uporabe pridevnikov (tihi, zapuščenih), ve da se bo moralo dekle samo spopadati s težavami (klanci). Fant odhaja iz kraja na katerega je navezan, lahko bi šlo tudi v tem primeru za Kras (rumene gmajne) v tuje kraje, kjer njegova usoda ni jasna. Možno je da fant na nek način prisiljen oditi. Po prvi svetovni vojni je Trst pripadel Italiji, fašizem je kratil obljubljene pravice Slovencev, 1920 so požgali Narodni dom v Trstu, zatirali so pouk, društva in tisk, gospodarska kriza je poganjala ljudi v Argentino in čez mejo. V drugi kitici mu dekle odgovarja, da bo zmogla sama, sama se bo spopadala s posledicami, ki jih bo prinesel njegov odhod. Posledice simbolizira klanec, lahko so to hrepenenje po izgubljeni ljubezni, osamljenost, lahko tudi materialno pomanjkanje. Klanec bi lahko simboliziral tudi revščino, kot pogost simbol revščine se pojavlja tudi pri Cankarju. Socialna misel pa tudi Kosovelu ni bila tuja, saj je videl dosti revščine doma med Kraševci in je le preveč izkusil v svojem študentskem življenju. Pravi, da bo na njenih rokah umiralo sonce, ki simbolizira življenje, je vir moč. Umirajoče sonce torej simbolizira njeno bolečino ob izgubi ljubljenega, upadanje življenjske moči in s tem izgubljanje upanja na njuno ponovno srečanje. Umirajoče sonce na njenih rokah bi lahko povezali z rekom, da nosimo srce na dlani, tako bi lahko sonce povezali s srcem, tako ne umira le življenjska moč ampak tudi ljubezen. Zglede za pesem bi lahko iskali pri ljudski pesmi, saj jo z njo povezuje preprosta zgradba, ljubezenska tema in dialoška oblika (npr. Al' me boš kaj rada imela, Dekle, dekle delaj pušeljc, tudi Kaj ti je, deklica?). Za slovensko ljudsko poezijo je tipična predvsem tema razočaranja v ljubezni, nesrečne zaljubljenosti, neuresničene, nesrečno končane ali nedosegljive ljubezni. Gre torej za tradicionalno vsebino vpeto v prosti verz. Ponavljanja (sama, sama, kdo, kdo) vplivajo na ritem in stopnjujejo napetost v dialogu.

Literatura[uredi]

– Franc Zadravec: Srečko Kosovel 1904 – 1926. Koper, Trst: Založba Lipa in Založništvo tržaškega tiska, 1986.

– Srečko Kosovel: Pesmi in konstrukcije. Ur. Alfonz Gspan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977 (Knjižica Kondor 171. zvezek).