Čudna povest

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Jutranja cigareta
Ivan Cankar
Izdano: Predloga:Mp 21. avgust Predloga:Mp
Viri: 190
Dovoljenje: Predloga:Licenca-javna last

[[Kategorija:Dela-Skriptna napaka: Modul »String« ne obstaja.]]

Dež je pršil kakor skozi sito, v gostih, mikroskopično drobnih kapljicah. Tlak je prepredala mrena črnikastega blata, na visoka okna izložb je dahnila prozorna megla. Velike, steklene krogle električnih svetilk so se lesketale v bledo sinji luči.

To je bil tisti večer, ko sem jo videl prvikrat.

Z malomarnim, lenim korakom je stopala med ljudmi, zdaj pa zdaj postoji pred kako "konfekcijo za dame". Oblečena je bila v črno. Dolgi, tesno zaprti plašč je odkrival njeno polno, nekoliko majhno postavo. Ledja so se zibala v mehki, va­loviti črti, ki se je lahno zaokrožena izgubljala na nogah. Pred obrazom ji je plavala črna tančica, komaj vidna, kakor iz pajkovih nitij spletena.

Njen obraz je bil bled. Ali to ni bila voščena, mrtvaška bledoba. Zdelo se mi je, kakor da ugašuje za motno-belo, žametno kožo nenaravna, skoraj prva svetloba. Poteze niso bile pravilne, prepovršne; okrog ustnic in spodnjih lic preširoka in nedoločena. Bujna, pohotna ustna so bila rdeča kakor sveže meso, zategnjena na levi strani lahno navzdol. Nobenega ognja ni bilo v črnih, motnih očeh; z zelenkasto-rumenim krogom obrobljene, punčice so se premikale trudno in zaspano. Na čelo, skoraj do obrvi, so padali temni lasje v mogočnih valovih in zavijali v senco ves obraz.

Spremljala jo je dolga ženska z židovsko-zakrivljenim nosom in z nemirno švigajočimi, drob­nimi očmi. Za hrbtom se jima je plazil majhen, slab človek, grbast in ves sključen; Nanosnik se mu je zibal na koncu nosu, po vsem obrazu so viseli raztre­seni dolgi, sivi lasje. Pokašljeval je neprestano; debela ustna so so mu tresla in nategovala, oči, zelene in poševne, so nemirno mežikale, kakor da z največjim trudom vzdržuje smeh.

Stal sem na trotarju in gledal za njo. Dež mi je pršil v obraz in se spajal na brkih v drobne kaplje. Plašč je visel ob meni težak in premočen; Od sprijetih las mi je včasih mrzli curek šinil za vrat. Ali jaz sem gledal nepremično, čeravno so se menjali pred menoj različni tuji obrazi. Videl sem jo poleg sebe prav tako jasno kakor prvi hip, dokler me ni sunil v čelo šilast, koščen nos in je stala pred menoj dolga, v rjavo, do pet segajočo suknjo ogrnjena postava, s sila širokim, nizkim klo­bukom in s črnimi naočniki, ter nosljala z zategnjenim gladom: „Ljubi Bog! Ali sem Vas dregnil z nosom? Kakšne stvari se pripete včasih".

Ležal sem na zofi v svoji sobi. Kako in kdaj sem prišel domov, tega nevem natanko. Spominjanm se samo, da sem hodil po vse drugih ulicah, kakor navadno, ozkih in temnih, z visokimi, ječam podobnimi poslopji, in da me je srečala na poti suha ženska, ki je dišala po kvargljih.

Luči nisem prižgal, ker se mi ni ljubilo, da bi se vzdignil in poiskal žveplenke. Naposled mi je bila tema ljubša... Da bi bil morda zaljubljen, to mi niti na misel ni prišlo. Tu bi bila nepotrebna vsaka zaljubljenost in smešna vrh tega!

Čutil sem tisto mučno in isto utrujenost, ka­tero občutita človeka, ki sta se nasitila, že zdavnaj poljubov, objemov in celo ljubezni; človeka, ki se­dita na divanu drug poleg drugega, gledata v strop in drsata z nogami. Na tihem se jezita in umirata od dolgčasa, ali kljub temu se ne razideta...

Videl sem jo prvikrat v svojem življenju, in vendar se mi zdi, da sem jo poznal že pred leto, da je doba strastne, skeleče ljubezni še bogvekdaj minila, in da sem priklenjen na njeno ramo še proti svoji volji, iz navade.. To me je spravilo za trenutek v nejevoljo. Da bi prepričal samega sebe, začel sem se na glas prepirati in dokazovati, kako je ta zavest bedasta in proti naravnana, in da si kradem z njo najlepši, poetični čar nenasičene ljubezni...

Srečaval sem jo povsod, vedno enako, z istim spremstvom. Gledal sem nanjo čisto brezbrižno, brez vsakega poželenja; Prebrskal sem srce do najskritejšega kota, ničesar, kar bi se dalo vsaj od daleč primerjati živahnejšemu čutu... Včasih pa se je prigodilo nekaj čudovitega. Dež je pršil, kakor prvi večer, skozi temo so se bleščale električne svetilke in jas sem hodil z lenim korakom po blatnem, spolzkem tlaku. Ona je prišla mimo; stopala je počasi dalje, in jaz sem stal in strmel vanjo, prisiljeno in s tihim srdom, kakor bi bil pričaran nanjo... „Še eden vrček, gospod doktor?" — in prav pred nosom se mi je režal zaspani obraz natakarjev. Oziral sem se okrog sebe, začuden in skoraj preplašen. Da, sedel sem v gostilni, večerjal in kadil cigareto, a med tem...

Tako se je zgodilo večkrat in vznemirjalo me je čedalje bolj.

Kaj se je pripetilo z menoj? Do kam segajo sanje, kje se prične resnica? — Ah je morda vse samo izmišljeno, samo plod mojih razgretih možganov?

In naposled, — kaj vraga pomeni vse to, čemu me muči, čemu me vznemirja? Ta ženska me ne briga popolnoma nič; trdno sem prepričan, da nisem zaljubljen vanjo. In kljub temu strmim za njo. kadar jo srečam; — sploh pa se še vpraša, če sem jo res srečal ali ne... Da se je to prvi večer resnično dogodilo, o tem ni nikakršnega dvoma. Tako živo in plastično bi si ne mogel predstavljati osebe, ki je nikdar v svojem življenju nisem videl.

Ali je sedelo moje telo kjerkoli, mrtvo in brezčutno, med tem ko je blodila duša drugod in čutila oddaljene stvari, katere si je na vse zadnje morda celo sama ustvarila v svoji domišljiji...

Ah, moj Bog, kako me vse to muči! Senca se mi polnijo s krvjo in po čelu se križajo debele, modre žile. Ves sem truden, da komaj še premikam noge in sredi te muke, te utrujenosti — ona, povsod ona! Da, glejte, tam stopa, kakor vselej, — in dež prši in tlak je pokrit s črnkastim blatom.

Za njo grem, od daleč, da me ne zapazi grbasti starec. Ta starec mi je silno zopern. Vrag vedi, čemu se tako smeje!... Poslopja postajajo vedno bolj črna, ulice se zožujejo, in blato, — kakšno blato! Čevlji se s trudom vzdigujejo, kakor bi se potapljali v smolo. Zdi se mi, da bodimo po klancih navzdol, v neko smrdljivo globočino. Od vlažnega zidovja, iz blata, — ali bogve odkod, prihaja težek, dušeč smrad, kakor je pri gnilih cunjah in plesnivem milu. Poti ni ne konca ne kraja; ovinek za ovinkom, klanec za klancem; tu in tam brli svetilka, tako bledo in zaspano, kakor da vsak čas ugasne... V tem hipu zapazim, da sem se nevede pridružil grbastemu starcu in pričel z njim govoriti.

„To je vreme, fej? Kaj se Vam zdi, blagorodje?"

In Boga mi, niti vedel nisem, kakšno vreme je! Čudil sem se sam svojim besedam. Da bi govoril kaj pametnejšega, začel sem mu razvijati svoje nazore o literaturi in socijalnem vprašanju. Vzburil sem se čedalje bolj, skoraj mi starec niti odgovarjal ni. Toda jezilo me je silno, da so mi prihajale na jezik stvari, ki me v trenutku čisto nič niso brigale. Mislil šem ves čas samo nanjo; vprašati sam ga hotel, kaj pomeni vsa ta neumnost; čemu lazimo ponoči okrog in celo po takih čudovitih potih... In prepričan sem, da je on dobro vedel, kaj sem hotel; zakaj smeh ga je lomil, da je prevračal oči, kakor blazen.

Stari, grbasti starec z raztreseno brado, zibajočim se nanosnikom in pritajenim smehom stopil je takoj, ko je prišel v sobo, na vzvišen prostor ter pričel s srditim, hripavim glasom brati "Kneza Ljudevita". Verzi so se mu trkljali iz ust, kakor bi vabi biljardne kroglje po valovitem, lesenem podu. Vsi so nagnili glave in zbrano poslušali, četudi se je zdaj pa zdaj kak obraz skremžil od silne muke; samo na tihem je kdo sem ter tja zašepetal par besedic o čisto tuji, neumni stvari...

Sedel sem pri okno, pol zavit v težko, do tal segajočo gardino. Ravno pri verzu "— njen obraz ga v srce dregne" pogledal sem vstran in zapazil, da sedi ona poleg mene. To me ni iznenadilo, zdelo se mi je povsem naravno. Oblečena je bila v lahko, rdečo haljo z ohlapnim, bleščečim pasom, roke so bile gole, visoko preko ramen, izrez na prsih pa je segal do mesta, kjer so se začele vzdigovati in deliti od vrata segajoče, krasne valute. Obraz je bil prav tako bled in truden, kakor na cesti, oči so strmele v me leno in brezbrižno, brez vsakega izraza; usta so bila na lavi strani še globekeje zategnjena, megočni črni lasje pa so se valili na čelo, kakor bi se hoteli vsak hip zgrniti čez lica in čez goli, beli vrat.

Čutil sem do nje tisto skrito antipatijo, kakor do človeka, ki me nadleguje neprestano s svojim bedastim blebetanjem in katerega si vkljub temu ne upam pognati po stopnicah. Čemu meje priklenila nase tako tesno, da se je ne morem rešiti, da ji ne morem ubežati? Čemu me muči s svojo večno prisotnostjo, da sem pozabil na ves svet in na samega sebe, da ne mislim več na drugega, kakor samo še nanjo? In prepričan sem, da je njej sami prav tako malo do mene, kakor meni do nje... Kaj mislite, da sem ji zinil besedico o tem, kar sem mislil? Ne, storil sem vse kaj drugega. Prišlo mi je na jezik, sam Bog ve kako! Cepetal sem z nogami, ploskal z dlanmi, stresal z glavo, ali ona me je gledala s svojimi črnimi, zaspanimi očmi in jaz sem govoril o svoji ljubezni. Da, govoril sem o svoji ljubezni kakor mlečnozobi petošolec. Videl sem, da se je to nji sami prav tako smešno zdelo, kakor meni, ali verjetno je pričakovala kaj takega, zakaj na njenem obrazu se ni prikazal najmanjši sled začudenja...

Skrajno bedasto pa se mi je zdelo, da sem govoril čisto po šabloni: o sanjavih pomladnih nočeh, o tihih sledeh, o šepetajočem drevju in umirajočem mesečnem svitu, o slavčevi pesmi in o vijolicah. Vse besede pa je spremljal kakor s taktu, grbasti starec s svojim „Ljudevitom".

Na tihem sem se pričel gnusiti samema sebi. Pereč, neznosen čut se mi je vzdigoval vedno višje, razlil se mi je po vseh prstih, kakor bi jih namočil v vrelo olje. Vsega me je osvojilo silno hrepenenje, da jo pahnem od sebe, da jo poteptam z nogami, da se maščujem nad njenim gospostvom in jo osramotim... Ali jezik se je premikal brez nehanja in blebetal o „nesrečni, nepotešeni ljubezni" Ne osvobodil bi se nikdar njenega močnega vpliva, da ni prišel hripavi grbec v tistem hipu s pesmijo "Pobratimija".

Jaz sam ne vem zakaj, toda resnica je: kadar sem se doslej naletel na to Hribarjevo "pesem", delovala je neme na čudovit način. Če sem plaval v še tako olimpijski pijanosti, zadoščal je eden sam Hribarjev verz in v hipu sem se streznil. Zato nosim to "pesem" zmeraj s seboj v levem hlačnem žepu, skrbno prepisano na kvart - listu trdega belega papirja. Kadar me obsenči slaba volja, stegnem roko in nogo in izvlečem "Pobratimijo", takoj se mi razjasni obraz in na splošno začudenje lopnem v homersko krohotanje... Precej ob prvih verzih pogladil sem se pa čelu, čar je izginil. To se je moralo poznati na obrazu.