Črna krizantema

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Črna krizantema  
Avtor Jože Javoršek
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Založba Obzorja
Datum izida 1980
Subjekt slovenska književnost
Žanr roman
Vrsta medija tisk
Št. strani 402
Klasifikacija

Črna krizantema (1980) je roman Jožeta Javorška, ki govori o pisateljevem potovanju iz Čateža do Litije.

Vsebina[uredi]

Avtor roman začne z zapisom Bojana Štiha, kateri je zapisal, da bi moral vsak slovenski pesnik, pisatelj in esejist hoditi po poti od Litije do Čateža. Štih je za Silvestrovo leta 1979 odpotoval v Prago, kjer si je najel cel praški simfonični orkester, kateri mu je mogel igrati Mozartovo Praško simfonijo št. 31 v D-duru, sam pa je prebiral Javorškovo knjigo Nevarna razmerja. In ravno tam v Pragi je prišel do spoznanja, da je na samoupravnem kolovozu med Litijo in Čatežem delal slovenski pisatelj, pesnik in esejist.

Avtor, Jože Javoršek, je sredi sončnega dne dobil obisk njegovega prijatelja Radivoja-to sicer ni bilo njegovo pravo ime- katerega je poslal Bojan Štih, katerega je zanimalo, zakaj Javoršek ni šel na samoupravni kolovoz iz Litije do Čateža. Radivoj se je odločil, da bo šel, potem pa je prepričal še Javorška, da gre z njim, ta pa je dal pogoj, da gresta iz Čateža do Litije. Hotel je iti, saj mu je Radivoj obljubil, da bo na cilju dobil črno krizantemo.

Ko sta prišla do Čateža, sta v gostilno Tončkov dom, kjer sta srečala njunega prijatelja Mrtolaza. Skupaj so pojedli ogromno pojedino, potem pa jih je k sebi poklical Dizma. Dizma je bil Javorškov stari znanec, ki ga je v njegovih partizanskih časih poučeval o politiki, zgodovini, evangelijih in princu Budhi. Javorška je okaral, zakaj sodi o sodobni slovenski inteligenci, on pa mu je odgovoril, da ima pravico povedati svoje mnenje in da tudi Štih ne prikaže svetu pravega obraza ter da je hinavec. Ko je končal, je prišel Štih, kateri je že od začetka poslušal ves pogovor. To je Javorška razjezilo in je nadrl Dizmo. Ta pa se je razpočil in se bo kasneje spet sestavil skupaj.

Nato so Javoršek, Mrtolaz in Radivoj zbežali iz gostilne in se ustavili na gozdni jasi, kjer so zakurili ogenj in pojedli obilen zajtrk. Tam so se pogovarjali o Dizmi, slovenski literaturi in sektaših. Ko so hoteli oditi naprej proti Litiji, je do njih prišla Tara, ki jim je povedala, da bo Dizma rodil in so hitro odšli za njo, da bi videli to čudo. Odpeljali so ga v hišo in poklicali Štiha, ki bi Dizmi pomagal pri porodu. Dizma je zavrnil carski rez in se odločil, da otroka ne bo rodil, zato se je Štih razjezil in odšel. Odpravili so se naprej in vzeli Dizmo ter Taro s seboj.

Po tem, ko so že nekaj časa hodili so se ustavili in Dizma je takoj zaspal, Radivoja pa po poslali v najbližjo vas, da bi jim priskrbel hrano. Ko se je vrnil z ukradeno hrano, je s seboj pripeljal majhen trop ljudi, katerim je bilo rečeno, da morajo v Gabrovko na nosilih pripeljati Dizmo. Njega so odnesli, ostali pa so nadaljevali pot.

Kmalu so se Javoršek, Radivoj, Mrtolaz in Tara presenečeni znašli v Parizu, kjer jim je Javoršek predstavil celotno mestno zgodovino. Tam so prespali, naslednji dan pa so se sprehajali po mestu in prišli v Slovenski sexy shop. Iz tam so kar hitro odšli in prespali v hotelu. Takoj naslednje jutro so odšli v katedralo, kjer naj bi bil Taras Kermauner proglašen za svetnika. Hitro so odšli, saj je bil Mrtolaz-kot vedno- lačen. Ko so šli jest, so ugotovili, da niso v Parizu, temveč v Gabrovki, v bistvu še sami niso vedeli, kje so.

Odšli so k Wandi Jablonski, kjer naj bi gostoval Dimitrij Rupel. Govoril je o slovenski literaturi in njenih pisateljih. Tam so pojedli, potem pa odšli ven in prespali na kozolcu. Zjutraj so brez spanca nadaljevali pot proti Litiji. Ustavili so se v prvi gostilni, kjer je ravno potekalo martinovanje. Tam so malo pojedli in popili, a so hitro odšli, saj je Radivoj hotel nadaljevati pot. Ko se je ulil dež, so se ustavili v zidanici, kjer je prebival Hostnik. Ta je ravno pripravljal obed za obilno druščino (ker je bilo ravno martinovanje) in osi so ostali pri njem. Rdaivoj in Tara sta šla hitro spat, Javoršek in Mrtolaz pa sta ostala s Hrastnikom, s katerim so popivali naprej.

Zjutraj jih je Radivoj spet gnal naprej in hitri so se znašli v Benetkah. Šli so v kavarno Florian, kjer so poslušali koncert Praške simfonije. Sredi koncerta je Mrtolaz izginil, zato je Tara poslala za njim Radivoja, kateri je moral poskrbeti, da se Mrtolaz ne bi preveč napil. Po konvertu sta tara in Javoršek našla Radivoja in Mrtolaza, kis ta se basala s hrano. Javoršek pa je kmalu ostal sam, saj je k njemu prišel Zlatoust, katerega ga ni nihče maral. Ko mu je končno ušel, svojih prijateljev ni našel, zato je taval po Benetkah. Ponovno so se srečali v gostilni Zlata roža, ki so že zajtrkovali. Odpravili so se naprej in na poti srečali Dizmo, Franceta Filipiča, skoraj so ponovno srečali Štiha, mimo njih pa je šel tudi Boris Pahor, katerega je Javoršek srečal že takrat, ko je iskal svoje tovariše.

Javoršek je hotel uiti svoji skupini, zato se je skril v gozd, kjer pa se je že skrivala Tara, ki je tudi pobegnila, saj ji je bilo dovolj vseh ljudi, ki so jih srečali. Ko sta že nekaj časa hodila proti vzhodu, sta naletela na kmetijo, kjer ju je že čakal Radivoj, saj je vedel, da ju bo pot zanesla tja. In ju je gnal naprej do senika, kjer je že spal Mrtolaz.

Nadaljevali so pot in pristali na Japonskem. Šli so do Fuji-Yame, kjer so pričakali sončni vzhod. Potem so šli v Primskovo, kjer je Javorška stisnilo pri srcu, saj je tam doživel svojo partizansko grozo. Šli so v gostilno in se okrepčali. Šli so naprej in srečali sprevod umirajočega Dizme. Pokopali so ga v Šmartnem. Tara je Javorška po pogrebu odpeljala na grad Bogenšperk, kjer ga je pričakal čil in zdrav Dizma. Rekel mu je, da bo šel k morju, kjer živijo vsi dobri pisatelji in da ga mora kdaj obiskati. Dizma je takoj zaspal, Javoršek in Tara pa sta se sama odpravila naprej proti Litiji.

Ko sta prišla v Litijo, ju je ustavil Radivoj. Javorška je grobo odpeljal v klet z rešetkami in ga zaprl. Ugotovil je, da je zaporu. Zjutraj ga je Radivoj spet zbudil in ga peljal v sodno dvorano. Sodil mu je Štih. Sodil mu je to, da je krčil slovensko literaturo. Sklenili so, da ga mora doleteti kazen. Radivoj ga je odpeljal nazaj v temnico. Tam je ugotovil, da ni sam. Bili so tudi France Jeriša, Peter Božič, Dragotin Kette, Simon Jenko... Očitali so mu, da je hotel delati takšna dela, kot so jih pisali oni.

Kmalu je zaspal, zjutraj pa so ga odpeljali na trg pred cerkvijo, kjer je zagledal ogromno grmado. Ko je srečal Taro, mu je v obraz pljunila in mu zabrusila, da si ni mislila, da je tak. Zvezali so ga za grmado in jo prižgali. Najprej je gorel počasi, potem pa je Radivoj nanj zlil bencin in njegovo telo se je v hipu vnelo in zgorelo. Vse kar je od njega ostalo so bile črne kosti in bela krizantema, katero je vedno nosil s sabo, je postala črna.


Skrčena vsebina[uredi]

Roman se začne s Štihovim pozivom Javoršku, da se odpravi na pot iz Litije do Čateža. Zato se Javoršek na pot odpravi s svojim prijateljem Radivojem, a iz Čateža do Litije. V Čatežu sta srečala njunega znanca Mrtolaza in vse skupaj jih k sebi pokliče Dizma, Javorškov partizanski znanec. Ker so ga razjezili, se je razpočil in vsi so hitro odšli proti Litiji, ker je začelo smrdeti. Za njimi je prišla Tara, katera je povedala, da bo Dizma rodil, zato so se vrnili. K njim so poklicali tudi Štiha, kateri se je odločil, da bo naredil carski rez, a si je Dizma premislil in ni rodil.

Ko so se ponovno odpravili naprej, so se kar naenkrat znašli v Parizu, Benetkah in na Japonskem. Vmes jih je Radivoj nenehno hitro gnal naprej, zato se jim je pot že kar upirala. Na poti so naleteli na pogrebni sprevod Dizme v Šmartnem. Tara je Javorška po sprevodu odpeljala na grad, kjer ga je čakal Dizma, kateri mu je rekel da bo odšel na morje.

Ko so prišli v Litijo, je Javorška Radivoj odpeljal v zapor. Zjutraj mu je Štih sodil, da je krčil slovensko literaturo in da mu sledi kazen. Naslednji dan so ga zjutraj odpeljali na trg, kjer je zagledal veliko grmado. Srečal je Taro, katera mu je pljunila v obraz, Mrtolaza pa ni bilo videti nikjer. Zvezali so ga na grmado, kjer je najprej gorel počasi, ko pa je Radivoj nanj zlil bencin in v hipu je zgorel. Od njega so ostale le črne kosti in črna krizantema.


Ocene[uredi]

  • »[P]ogosto se spušča v daljnosežna literarno in kulturno programska premišljevanja [...] Hkrati pa je potrebno poudariti, da je Črna krizantema napisana slogovno odlično, da se pogosto iskri od domiselnosti, da je izraz velike erudicije, jezikovne veščosti in do nesramnosti razborite duhovitosti.« (Matjaž Kmecl v spremni besedi)