Črn trn
| Črn trn | |
|---|---|
| Avtor | Pavle Zidar |
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Založnik | Lipa |
| Datum izida | 1977 |
| Subjekt | slovenska književnost |
| Žanr | roman |
| Vrsta medija | tisk |
| Št. strani | 374 |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 10077441 |
| UDK | 821.163.6-311.2 |
Roman slovenskega pisatelja Pavleta Zidarja Črn trn (1977) pripoveduje o umetniku Barnabi, ki tudi zaradi ljubezni svojega življenja ni pripravljen zapustiti domovine.
Zgodba
[uredi]Umetnik Barnaba je velikokrat nesrečen zaradi osamljenosti. Svojo bolečino poskuša izliti na papir, po pomoč se zateče tudi k delom priznanih pisateljev, naprimer Dostojevskega, vendar mu nič ne pomaga. Žalost utaplja v alkoholu, kar ga privede do tega, da mora na operacijo zaradi ciroze jeter in nato cel mesec ostati v bolnišnici. Tam mu dneve krajša medicinska sestra Blanka, s katero si dolgo v noč pripovedujeta življenjske zgodbe. Zadnji večer preden mora Barnaba zapustiti bolnišnico Blanka pride k njemu in izpovesta si ljubezen. Tako se po odhodu iz bolnišnice nekega dne Barnaba prikaže na Blankinih vratih. Skupaj pojesta večerjo in se pogovarjata o skupni prihodnosti. Beseda nanese na tujino (Avstralijo); Blanka mu pove, da noče več živeti v Sloveniji, Barnaba pa ji obljubi, da ji bo sledil kamorkoli bo hotela. Izmenjata si nekaj vročih poljubov vendar ga Blanka ustavi z besedami „Na svetu se mora vse zaslužiti, je rekla moja mama, ženo, otroka, trpljenje, življenje in grob. Čisto vse.” Nato mu pokaže oglas v katerem piše, da nek Avstralec išče mlado Slovenko, s katero bi se poročil in jo pripeljal v Avstralijo. Pove mu, da po gospodu pisala in da se ji ponudba zdi odlična priložnost da začne delati v Avstraliji, Barnaba pa je ogorčen nad njeno naivnostjo. Nekaj časa potem ne govorita o tej temi, vse dokler se Blanka ne odloči in gospodu zares pošlje pismo v katerem mu pojasni, da se želi poročiti s trenutnim fantom in ne z njim, bi pa želela da ji vseeno priskrbi karto za Avstralijo. Gospod prebere pismo in Blanka se mu zasmili, zato ji v odgovor pošlje karto za Sydney. Blanka jo navdušena sprejme in sporoči Barnabi veselo novico. Čez deset dni sta tako odšla z ladjo v Trst, kjer se poslovita (obljubita si da ne za dolgo) in Blanka odide na ladjo za Avstralijo. Barnaba na poti domov zaradi žalosti spije veliko alkohola in tako se zjutraj zbudi s hudim mačkom in slabo vestjo, zaradi katere pokliče svojega zdravnika kateremu prizna da je grešil- kvaril svoja jetra. Z Blanko si redno izmenjujeta pisma in po dobrem mesecu Barnaba prejme pismo, da je ladja prispela v Sydney. Tam se spozna z gospodom Želejem, ki ji je priskrbel službo v bolnišnici, kjer nekaj dni za tem začne delati na oddelku z otroci, ki so zboleli za črnimi kozami. Ker je karta za Avstralijo predraga, da bi si jo nesrečen par lahko privoščil in zaživel skupaj, tako mine že več kot leto dni odkar sta se nazadnje videla. Barnaba ta čas preživi v kartuzijanskem samostanu, kjer se zopet posveti pisanju. Ko se po letu in pol vrne iz samostana in v obupu začne neke vrste razmerje z dekletom po imenu Burda, prispe Blankino pismo v kateri je priložena karta za Avstralijo. V strahu in zmedi (ne ve več, ali si res želi iti za Blanko) spet začne popivati. Ko se po nekaj dneh strezni, sprejme odločitev in Blanki napiše pismo v katerem ji vrača karto in ji sporoča: „Ne bo me za teboj!” Ta odločitev zelo razveseli Burdo. Ko pa Barnabino pismo prispe v Blankine roke, se le-ta v krčih neznosne bolečine zvija po tleh in kriči da želi umreti. Po petih mesecih pa končno preboli Barnabo in se poroči s šoferjem Arthurjem Lenoxom iz Sydneya. Drug z drugim sta presrečna in kmalu se jima rodi sin John. Blanka ob večerih za uspavanko Johnu pripoveduje zgodbe o Sloveniji, kar v Arthurju zbudi željo da obišče to prekrasno deželo. Po štirih letih in pol se tako Blanka s svojo družinico vrne v Slovenijo. Johna in Arthurja začne poučevati slovenščino. Nekega večera, ko se zakonca odpravljata spat, Johna zadane infarkt in odpeljejo ga v bolnišnico. Ko si opomore sklenejo da se bodo vrnili v Avstralijo. Pred odhodom gredo skupaj s sorodniki na večerjo, ki ji sledi ples. Tam skozi ovijalke Blankina sestra zagleda Barnabo. Tako se nekdanja zaljubljenca zopet srečata in si sežeta v roke ter izmenjata nekaj besed. Blanka spozna, da Barnaba počasi propada zaradi alkohola. Vendar po tem srečanju Barnaba dobi nov zagon in energijo za življenje. Spomin na Blankin pogled mu vedno znova daje navdih, da se prepusti pisanju. Kmalu spozna brhko deklico Lenčko, katera mu zapolni praznino v srcu in vrne polnost življenju. Roman se konča s Lenčkinim spoznanjem, zakaj je Barnabo domovina zrinila na svoj rob in ga pahnila v gnojico.
Kritika in literarna zgodovina
[uredi]„Novi roman Pavleta Zidarja nas izčrpno informira o zmoti odtujeništva.Ganljivi so prizori, kako se nekateri želijo vrniti, pa se lahko vrnejo le fizično, duhovnega stika z domovino ne najdejo več. Bolečine, ki jih silijo, da gredo ponovno osvajat domovino, so pregrenke in bi lahko streznile vse, ki gojijo prazno upanje o sladkem kosu kruha v zlati tujini. Prava streznitev iz trpke resnice ČRNEGA TRNA, pretresljiva in hkrati zdravilna za težke zmote odtujevanja domovini.”
Literatura
[uredi]- Pavle Zidar. Črn trn. Koper: Lipa, 1977 COBISS