Človek

I. MOLITEV.
(Korak vkovan mu v tlak je): »O, da bil bi gaber,
da bil bi breza, hrast, samo ne jaz!«
(V dlaneh počiva trudni mu obraz)
»Bolj sam sem kot ob cesti kandelaber!«

Ko seme vržen nate sem, o zemlja,
da izsesam ti grud, da vrnem sok,
da korenina sem od rok do nog,
da eno bitij zate sem, o zemlja!

Pod mano reka, nad menoj oblaki
vedo, kam kaže jim, o Bog, tvoj prst.
Upor je v meni, svoj preklinjam krst,
ne znam ubogati usodi vsaki.

Glej, ptiček snuje gnezdo in ne kolne
in mravlja v travi najde pravo pot;
le jaz vprašujem: kam? čemu? odkod?
se kujem sam v verigo misli bolne.

Le ena ostra luč je v meni: živi!
O daj, da mi bo svet ukaz Tvoj dan,
in da ozrem v oči se vsem, udan,
ki so sovraštva in ljubezni krivi!
 
II. SMRT.
Gre li človek v sinje jutro,
- cvetje primul čez in čez –
da odreši ga življenja
in pomladi samokres.

Kratka, ostra disonanca …
Razprši se jata vran.
Skaljena je harmonija,
in jezi se v lesu Pan.

III. UMETNIK.
Človek se zamaknil je v bogove,
ves izginil je pod njim atlant,
sanje so vzcvetele pod roko mu,
v marmor bel se zlil je duh gigant.

In prižel je k sebi mrzle ude,
da poljubi dete, umotvor,
da pozdravi ga, da poslovi se,
da k bogovom vrne se navzgor.

Analiza

V pesmi zaznamo močan obup, ki ga čuti lirski subjekt; želi si, da bi bil del narave, ne on sam, saj se čuti močno osamljenega. Na obup in močno željo že takoj v prvi kitici pokaže vzklik (O, da bil bi gaber, da bil bi breza, hrast, samo ne jaz!), ki ga lahko vzamemo tudi za nagovor bogovom. Na duševne bolečine pripovedovalca pokažejo neke vrste »didaskalije«, ki opisujejo fizično aktivnost lirskega subjekta, ki prav tako kot njegov govor kaže na obup (korak, vkovan v tlak in obraz, zakopan v dlani). Svojo osamljenost primerja z osamljenostjo obcestne svetilke. V drugi kitici zopet najdemo primero (Kot seme nate vržen sem), ki opozarja na nemoč – lirski subjekt je tja »vržen«, ni se sam postavil tja, njegova volja ni bila upoštevana. Lirski subjekt nagovarja Boga, da narava ve, kaj ji je storiti – to vejo tako nebo kot oblaki, sam pa ni prepričan, da ve, kakšen je njegov namen bivanja in njegova usoda. Zavija se v temo vprašanj, na katera ne pozna odgovora (retorična vprašanja kam?, čemu?, odkod?), hkrati pa nemočno opazuje, kako živali brezskrbno živijo, se ne obremenjujejo in ne trpijo, medtem ko iskanje teh odgovorov povzroča bolečino. Želi si, da bi našel svojo usodo, svojo pot, po kateri mora hoditi, svoj smisel in svoj jaz. Skozi celoten prvi del pesmi pripovedovalec svoje življenje primerja z naravo, in sicer z živo (s pticami, mravljami, drevesi) in neživo naravo (oblaki, reka). Subjekt skozi celoten prvi del nagovarja Boga, želi si, da bi tudi sam našel smisel življenja in vedel, kaj mu je storiti. V zadnji kitici pa pride do preobrata, saj si lirski subjekt želi živeti tu in zdaj. Drugi sklop pesmi Človek nosi ime Smrt. Ta del lahko razumemo kot vprašanje o življenju in smrti. Zakaj se človek rodi (»gre v sinje jutro«), če potem umre v mladih, lepih letih (cvetje primul, »odreši ga življenja in pomladi samokres«)? Ta vprašanja verjetno izvirajo iz pesničine žalosti, saj je izgubila mladega sina. Smrt pripovedovalec ponazori kot disonanco, ki zmoti naravo; harmonije ni več, jate vran se razpršijo, Pan (v grški mitologiji bog pastirjev, čred, gozdov, pašnikov) pa se razjezi. Vse to je kot neka kontradikcija posmrtnemu življenju. Kar je nakazano tudi s pretrgano rimo, do sedaj je bila rima v prvi pesmi Človek oklepajoča (abba) zdaj pa je pretrgana (abcb, defe). V zadnjem delu pripovedovalec pove, da se je človek zaradi težkega življenja in nerešljivih vprašanj zamaknil v bogove, v vero; njegov duh je postal kot marmor, torej trd in neizrazen, zapustil je svoje sanje. Svoje mrzle ude je prižel k sebi, postal je otopel; vse samo za to, da bi si po smrti zagotovil pot v raj. Skozi pesem zasledimo nekaj okrasnih pridevkov: bolne misli, ostra luč, ostra disonanca, skaljena harmonija, bel marmor, duh gigant, mrzli udi; vsi ti pridevki imajo nekakšen mrakoben predznak, so neprijetni.

Literatura

• Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Borec, 1976.
• Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.