Čigav si?

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Čigav si? je vojni roman Mileta Pavlina. Izšel je leta 1964 pri zavodu Borec v Ljubljani ob dvajsetletnici ustanovitve varnostne službe nove Jugoslavije. Obsega 94 strani in 45.000 besed. Uvrščamo ga lahko med vohunski in špijonski roman s partizansko tematiko.

Zgodba[uredi]

Jakob Oven, bivši mornariški podčastnik, v času druge svetovne vojne beži iz italijanskega taborišča in na Primorskem išče partizane, saj bi rad postal eden izmed njih. Tam se sreča s starim prijateljem Jožetom, ki mu zaupa tajno nalogo obveščevalca in ga pošlje v belo gardo. Odide v Ljubljano, kjer se prijavi med belogardiste in obišče domače, ki ga imajo za izdajalca. Kot domobranec se izkaže, pridobi zaupanje nekaterih nadrejenih, povišajo ga na višje mesto v organizacijskem štabu, medtem pa vestno opravlja svoje delo obveščevalca in podatke posreduje zvezi – partizanki Vidi. Sreča Zlatko, ki jo je spoznal v Splitu in vzajemno gojita ljubezenska čustva drug do drugega, zveza med njima se ne razvije, saj je Jakob domobranec, kar je za Zlatko nepremostljiva ovira. Jakobova nova zveza postane partizan Vlado, ta mu sporoči, da ga je Tito povišal v podporočnika. Na njegovo željo ga premestijo v Stično, od koder partizanom poroča preko krčmarjeve hčere Micke. Postane majorjev dober prijatelj, zaradi česar pride do informacij, ki so zanimive in pomebne za partizane. Boji med partizani in domobranci se nadaljujejo, Jakoba zaradi zdesetkanih vrst domobrancev pošljejo v Novo mesto, tu ga primejo gestapovci in odvedejo v Ljubljano, od koder se opran suma vrne v Stično. Domobranski bataljon kmalu zatem beži proti Ljubljani, Jakob se skrivaj izmuzne in odide k partizanom. Za svoje delovanje prejme Partizansko zvezdo 3. stopnje in čin poročnika. Doma ga sedaj sprejmejo kot junaka, sprejme ga tudi Zlatka, to pa je za Jakoba največja nagrada.

Kritike, polemike, literarna zgodovina[uredi]

"V skrajnost je nagnjenost do dramatskega, zapletenega fabuliranja narekovala partizansko detektivko Čigav si (1964)." (Paternu 1967, 371)

Literatura[uredi]