Če neke zimske noči popotnik / Italo Calvino

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Fakulteta za humanistiko, Univerza v Novi Gorici, 2011/12.

Uvod

V seminarski nalogi bom predstavila delo italijanskega pripovednika Itala Calvina Če neke zimske noči popotnik, ki je uvrščeno v postmodernistično literaturo. Osredotočila se bom na zgradbo tega romana, saj je le-ta njegova posebnost. V ospredju bo tudi problematika sporočila, ki se poraja med branjem, za konec pa je podana še refleksija o aktualnosti romana v današnjem času.

1 Postmodernizem

Poglavje je delno prirejeno po T. Štoka, Kralj v labirintu, str. 47–51

Za postmodernizem kot literarno smer naj bi bili značilni naslednji postopki: fragmentacija, dekanonizacija, samonanašalnost, hibridizacija, ironija, karnevalizacija. V nasprotju z osnovno tendenco modernizma imajo za posledico rušenje statusa zavesti kot edine zanesljive realnosti. S pomočjo treh determinant (trenutka, okolja, dednosti) opredeljeno resničnost realizma in naturalizma ter monolitno realnost modernističnega »toka zavesti« nadomesti v postmodernizmu pluralnost heterogenih »jezikovnih iger«.

V postmodernizmu je v nasprotju z modernizmom odpravljena tudi notranja resničnost zavesti, in kot edina resničnost ostane resničnost zgolj teksta ali jezika. V modernizmu je jezik dejstvo zavesti, v postmodernizmu pa jezik konstruira resničnost. Odziv na človekovo izgubo resničnosti in iskanja izgubljenega smisla je paranoja, s tem pa konstrukcija smiselnih svetov, ki dobijo status resničnosti. V postmodernizmu je resničnost skrajno negotova, izmuzljiva, relativizirana, v skrajni posledici speljana na samo besedilo oziroma jezik in v tem smislu samonanašalna. Posledica je izguba trdne meje med resničnostjo in iluzijo. Duhovnozgodovinska analiza pokaže, da je resničnost v postmodernizmu strukturirana natančno tako, namreč kot tekst.

Postmodernisti se zavedajo, da jezik predstavlja le samega sebe. Naše izkustvo se vedno nanaša le na jezikovno predelavo stvari, nikdar na stvari same. Za spoznanje in komunikacijo načeloma ni resničnosti zunaj jezika.

Intertekstualnost je značilnost literature vseh dob in časov. V postmodernizmu je bolj razvidna in izpostavljena, služi pa tudi drugačnim razlogom in je združena z drugačno predstavo o literaturi. Funkcija literature se spremeni. Postmodernistični teksti se sprašujejo o osnovnih predpostavkah literarnega ustvarjanja. Želijo dekonstruirati, razgraditi žanrske konvencije določene literarne zvrsti in drugih žanrov. Gre obenem za dekonstrukcijo zaradi dekonstrukcije same na sebi, pri tem je poudarjen ludični element.

V postmodernistični prozi je osrednja pozornost usmerjena na jezikovno artikulacijo resničnosti. V očeh dekonstrukcionalistov in poststrukturalistov se je ves svet spremenil v tekst. Poudarek postmodernistov je na jeziku kot možnem instrumentu za konstrukcije resničnosti.

Za postmodernistična besedila naj bi bil značilen razsrediščen subjekt, ki se izogiba stabilnih, trajnih kategorij. Ta razsrediščenost se kaže v pomnoževanju pripovednih ravni literarnega teksta. Postmodernistični subjekt se je razpršil v številne med seboj enakovredne pripovedne instance. Na nivoju pripovednega diskurza je tako roman razsrediščen. Uvajanje avtorja, založnika in bralca ob pripovedne osebe kaže na brisanje meja med fikcijo in resničnostjo. Razmnoževanje različnih pripovednih nivojev prispeva k samorefleksivnemu značaju postmodernistične proze, poleg tega pa k rušenju hierarhije med pripovednimi nivoji.

Značilni postopki postmodernizma so še medbesedilnost vseh vrst, neselektivnost in odprava hierarhije med elementi in nivoji literarnega dela, težnja k fragmentalnosti in poudarjena zavest o naravi ustvarjalnega procesa.

2 O delu Če neke zimske noči popotnik

2.1 Kratka obnova

Zunanji okvir je zgodba o Bralcu in Bralki, ki jima v roke prihajajo drobci različnih knjig, iz katerih poskušata prebrati prejšnje nadaljevanje za vedno izgubljene zgodbe. Med to pripoved je vloženih deset začetkov romanov, ki jih glavna junaka bereta, s koncem na najbolj napetem mestu. Calvinov roman se konča z večernim pogovorom že poročenih Bralca in Bralke med branjem v postelji, kjer Bralec bere zadnje vrstice romana Če neke zimske noči popotnik.

2.2 Zgradba

Roman je dvodelen. Zgrajen je iz okvirne zgodbe, v katero je avtor vložil deset kratkih zgodb, ki so romaneskni začetki. Okvir romana tvori zgodba Bralca, ki je lahko katerikoli Bralec (z veliko začetnico), nagovarja pa »tebe« za prevzem vloge glavnega junaka pripovedi. Calvino začenja takole:

Začenjaš brati novi roman Itala Calvina Če neke zimske noči popotnik. Sprosti se. Zberi se. Znebi se vseh drugih misli. Pusti, da svet, ki te obkroža, izpuhti v nerazločnost. Vrata je najbolje zapreti: za njimi je zmerom prižgan televizor. Nemudoma reci drugim: »Ne, nočem gledati televizije!« Povzdigni glas, sicer te ne bodo slišali: »Berem! Nočem, da bi me kdo motil!« Mogoče te pri vsem tem hrupu niso slišali, zato povej glasneje, zavpij: »Začenjam brati novi roman Itala Calvina!

Dvodelnost je razločno označena: s številkami poglavij, ki so rimske, ko se razvija okvirna zgodba. Vmesna poglavja imajo svoje naslove, saj so to knjige, ki jih glavni junak bere. »Vložena novelistična medpoglavja predstavljajo deset pripovednih začetkov. Vsak od njih se prekine v točki, ko zgodba postane zanimiva,« pravi T. Štoka v spremni besedi romana (Calvino 256).

Avtor izbira različne žanre za romaneskne fragmente, ki jih zapiše v maniri trivialnih zvrsti in z dokaj preprosto tehniko zapleta. Če neke zimske noči popotnik je detektivka, Sklanjaje se s strme obale prepoznamo kot grozljivko, vohunska zgodba se kaže pod naslovom Kakšna zgodba čaka tam spodaj svoj konec, simulacijo vojnega romana najdemo v Brez strahu pred vetrom in vrtoglavico, v pustolovske vode se spusti zgodba Pogleda navzdol, kjer se senca zgošča, gangstersko zalezovanje je V mreži prepletajočih se črt, Na preprogi listja, obsijanega z mesečino pa je erotična zgodba. Štoka pravi, da so tudi tri izjeme, ki nimajo tako preprostega zapleta: »[…] druga zgodba, naslovljena kot Zunaj naselja Malbork, kjer se pripovedovalec trudi posnemati socrealistično varianto večerniške povesti, v sedmem poglavju imitirana metafizična kriminalka, kakršne je pisal Jorge Luis Borges, V mreži sekajočih se črt, ter predzadnji vloženi posnetek Márquezovega romana Sto let samote v precej populistični izpeljavi Okoli praznega groba (Calvino 257).«

Deset romanesknih začetkov se med seboj kar precej razlikuje, tako po zvrsti kot po pripovednih tradicijah, katerim pripadajo: ameriški, latinskoameriški, ruski, finski, japonski idr. Lahko najdemo posamezne prototipe, zglede in vire za te vložene zgodbe in prepoznamo Borgesa, Tanizakija, Kawabato, Nabokova, Juana Rulfa. Za namen pričujočega besedila ni tako pomembno prepoznati zgledov. Bolj je pomembno dejstvo, da si je za vsakega od desetih romanesknih začetkov Calvino izmislil drugega pripovedovalca. (Štoka 79)

Calvino izkorišča umetniško zamisel o neizčrpnosti domišljijskih možnosti v primerjavi z dokončanim delom. Zaveda se skritih možnosti različnih pripovednih svetov. Bogastvo zgodb, slogov, zapletov in oseb omogoča pripovedni suspenz, poganja bralčevo željo naprej k novim zgodbam, pripovedim slogom, zapletom in osebam. (Štoka 87)

2.3 Status avtorja in pripovedovalca

Če si zopet ogledamo začetek romana, implicitni avtor zapiše v prvem poglavju: »Vidiš, zdaj si končno pripravljen, da se lotiš prvih vrstic prve strani. Zdaj zdaj boš prepoznal nezamenljivi avtorjev slog (Calvino 12).« V osmem poglavju pa fiktivni pisatelj uspešnic Silas Flannery razmišlja:

Kako dobro bi pisal, ko me ne bi bilo! Ko se med beli list papirja in vrenje besed in zgodb, ki se oblikujejo in izginjajo, ne da bi jih kdorkoli pisal, ne bi vrinjala nadležna opna, se pravi moja oseba! Slog, okus, osebna filozofija, subjektivnost, kulturna vzgoja, življenjske izkušnje, psihologija, talent, obrtniške zvijače: Vsi elementi, ki omogočajo, da je to, kar pišem, prepoznavno kot moje, se mi zdijo kletka, ki omejuje moje zmožnosti. Ko bi bil samo roka, štrcljasta roka, ki grabi za pero in piše … Kdo bi premikal to roko? Brezimna množica? Duh časa? Kolektivno nezavedno? Ne vem (Calvino 164).

Štoka pravi, da je Silas Flannery avtorjev alter ego ter da avtor polaga v njegova usta svoja razmišljanja o naravi pisanja in smislu literature. To naj bi storil s posebnim postopkom: pisatelj piše roman o pisatelju, ki piše roman. (Štoka 72–73)

Calvino opozarja na utopično naravo zamisli smrti avtorja. Ne obžaluje smrti avtorja, pač pa njegovo odpornost v obliki javne podobe, njegovo neizogibnost. Skozi opno avtorja se udejani vsak element literarnega dela. Flannery nikakor ne razmišlja, da bi bralci prepoznali njegov slog po tem, koliko odstopa od običajne jezikovne rabe. Namesto tega večkrat govori o osebni filozofiji, kulturni formaciji, življenjskih izkušnjah. (Štoka 73)

Štoka se sprašuje tudi o izvoru Calvinove potrebe po neprestani spremembi sloga. Avtor sam pravi, da to stori zato, da izrazi nekaj, česar mu s prejšnjim načinom ni uspelo izraziti. Mogoče je to tudi potreba po neprestanem preizkušanju novih snovi, tem, idej in novih zornih kotov. V ozadju teh neprestanih sprememb pa naj bi tičal še globlji razlog – potreba po tem, da bi se izognil hitri, površni prepoznavnosti svojega dela. Calvino se natančno zaveda, kaj bralci in kritiki od njega pričakujejo. Zato jih vsakič znova preseneti, zmede – zamenja slog, poetiko, s tem pa zavrne pričakovanja svojih bralcev, prelamlja s strogimi kritiškimi oznakami in si tako poskuša izdelati kompleksno samopodobo. (Štoka 77)

Calvino izraža potrebo po zakritju, brisanju avtorskih sledi. Silas Flannery zatrjuje: »Tudi jaz bi rad izbrisal samega sebe in našel za vsako knjigo drug jaz, drug glas, drugo ime, rad bi se ponovno rodi; toda moj končni cilj je ta, da zajamem v knjigo svet, ki ga ni mogoče prebrati, svet brez središča, brez jaza (Calvino 173).« Potem še nadaljuje: »Če dobro premislim, bi bil lahko ta popolni pisatelj zelo skromna oseba: tak, ki jim v Ameriki pravijo ghost-writer, pisatelj prikazen, kar je priznano koristen, čeprav ne cenjen poklic: to je anonimni redaktor, ki oblikuje v knjigo pripoved oseb, ki ne znajo pisati ali nimajo časa za to, pišoča roka, ki daje besedo eksistencam, ki si najbolj nasprotujejo in so tudi meni najbolj nasprotni (Calvino 172–173).

Calvino sam se zaveda nepotrebnosti tega svojega početja in se posmehuje samemu sebi, saj prav v teh spremembah, ki so neprestane, prepoznamo, da gre zanj. Hkrati pa avtor le ni tako izrazit v zamenjevanju slogov. Vsekakor se da skozi celotno delo ujeti enotne slogovne, stavčne in jezikovne značilnosti. (Štoka 77–78)

2.4 Refleksija

Avtor predstavlja glavno osebo Bralca kot idealnega bralca. Zapisuje vse idealne karakteristike, ki bi jih moral imeti vsak pravi bralec. S spoštovanjem do knjige, pretanjenega okusa, mnogih izkušenj, s fetiši, kot je rezanje listov knjig s posebnim nožem – vsak človek ima nekakšne male razvade. Prva ljubezen so knjige in seveda mora tudi tvoj spremljevalec ljubiti knjige tako kot ti, da se sploh lahko razumeta, se imata o čem pogovarjati in skupaj počenjati stvari – torej branje ali nakupovanje knjig. Vsaka knjiga te popelje v svoj svet, zato, če si idealen bralec, v enem življenju dejansko preživiš še mnogo drugih oz. jih okušaš na tistih nekaj sto straneh zapisanega sporočila neke osebe.

Ali je to roman, ki nagovarja družbo h kvalitetnejšemu življenju? Gotovo bi se ga dalo razumeti kot avtorjevo drezanje v osje gnezdo, saj se popolnoma posmehuje veliki večini bralcev, ki berejo trivialne romane. Norčuje se iz bralcev, ki se nadejajo preprostega vživetja v zgodbo, ko se po celodnevni naporni službi zleknejo na kavč ali posteljo. Calvino poskuša iz trivialnega ustvariti nekaj več, zato začini svoje delo s končevanjem na najbolj napetih mestih oz. s kopičenjem trivialnega kiča na nekaterih mestih. Po mojem mnenju bi avtor rad opozoril na kvaliteto kulture branja, ki bi morala biti višja. Posvetiti se knjigi, jo povsem doživeti, se ji predati, spoznati njeno globlje sporočilo, nasproti hitremu predajanju užitkom v knjigah brez umetniške vrednosti, z že prežvečenimi in predvidljivimi zapleti, pa še brez globljega spoznanja na koncu. Dandanes se človeku, ki je dobro vpet v materialistični sistem, večinoma vse dogaja po principu 'Nimam časa za to in ono'. Človek si gre raje ogledat film, ki je nastal po knjigi, kot pa da bi »zapravljal dragocen čas za obračanje listov«. Tako je celo pri hrani (razcvet ameriških restavracij hitre hrane) in še banalnejši primer so aktualna socialna omrežja, kjer ljudje namesto pristnih bližnjih odnosov spletajo »mreže« (po svetovnem spletu) tisočih fiktivnih prijateljstev.

Na splošno nam je začela vladati v življenju neka površinskost, kjer nimamo več časa za poglabljanje v katerokoli stvar, izjema je le umsko delo, ki pa je omejeno na našo službo ali šolo. In po današnji vse prepogosto leni človeški naravi se je najlažje obnašati po liniji najmanjšega odpora. Tako se niža naš prag ambicioznosti, kar, seveda, pelje družbo v propad.

Menim torej, da hoče Calvino poleg izdelanega pisateljskega načrta in umetniškega izraza spodbuditi tudi človeško razmišljanje, odkleniti nov predalček v naših glavah, da se zbudimo iz vsakdanjega sna.

Literatura in viri

Bogataj, Matej. »Popotovanje po bralnem blodnjaku.« Razgledi: tako rekoč intelektualni tabloid, št. 9. (1993): 44.

Calvino, Italo. Če neke zimske noči popotnik. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1993.

Čander, Mitja. »Italo Calvino: Če neke zimske noči popotnik.« Dialogi, 29.9 (1993): 66–67.

Ogrin, Matija. »Italo Calvino: Če neke zimske noči popotnik.« Literatura, 5.24/25 (1993): 154.

Štoka, Tea. Kralj v labirintu: pripovedništvo Itala Calvina med fantastiko in realizmom. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2006.

Virk, Tomo. Strah pred naivnostjo. Ljubljana: KUD Literatura, 2000.