''Novak: Vrata nepovrata. 1. del.''

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

SANDRA ERPE

Boris A. Novak: Vrata nepovrata, 1. knjiga: Zemljevidi domotožja

Seminarska naloga



Ljubljana, 2015



UVOD

V seminarski nalogi se bom ukvarjala z literarnim besedilom Vrata nepovrata, 1. knjiga: Zemljevidi domotožja, ki ga je napisal Boris A. Novak. Boris A. Novak je slovenski pesnik, dramatik, esejist, prevajalec, predavatelj, literarni teoretik in urednik, ki ga poznamo tako po impresivnem pesniškem opusu kot po prevajalskem in znanstvenem delu, v katerem je slovence seznanil s plejado pesniških oblik. Novak gotovo velja za mojstra jezika, ki je s svojo poezijo nagovoril generacije otrok in ob enem zahtevnejše bralce. Po več kot 80 objavljenih knjigah v številnih jezikih je Vrata nepovrata označil za svoj opus magnum. (A. Novak, Zemljevidi domotožja, 480) Vrata nepovrata veljajo za prvi slovenki ep, ki ga je pesnik pisal več kot dvajset let. V prvi knjigi – v Zemljevidih domotožja – gledamo na svet iz ptičje perspektive. Pred nami se izrišejo zemljevidi evropskih mest, Avstralije, Amerike in predvsem Slovenije z njenimi jezeri, gorami, polji, mesti in vasmi. Pesnik po omenjenih pokrajinah potuje z različnimi prevoznimi sredstvi (z avtomobilom, kolesom, otroškim vozičkom...). V epu lahko kaj hitro opazimo avtorjevo sklicevanje na očete pesniških form – predvsem na Danteja – čeprav je, na drugi strani, vsebinsko precej sodoben. (A. Novak, Zemljevidi domotožja, 480) V seminarski nalogi se bom ukvarjala z avtorjevo navezavo na ostale pesnike; v Novakovem epu bom znotraj besedila iskala druga besedila, navezavno na druge avtorje in njihove citate – ukvarjala se bom z medbesedilnostjo oziroma intertekstualnostjo. Predvidevam, da gre v Novakovem tekstu najti predvsem Danteja in navezavo na njegova dela, verjetno pa se bodo pojavili tudi ostali pesniški geniji, ki so pomembno vplivali na razvoj pesniškega jezika in pesniške forme. Navezave bom skušala razložiti.



1. ANALIZA MEDBESEDILNOSTI

Kaj pojem medbesedilnost sploh pomeni? Pojem je v 60. letih 20. stoletja sprva označeval le enega od vidikov medbesedilnosti, ki jih poznamo oziroma upoštevamo danes. Iz številnih raziskav bi lahko izluščili, da medbesedilnost v grobem označuje lastnost, kjer besedila preoblikujejo elemente in strukture obstoječih tekstov in znakovnih sistemov ter z njimi vzpostavljajo razvidna razmerja, torej; namerna, slogovno-pomenska zaznamovana ali žanrsko konvencionalizirana – ali pa z njimi stopajo v prikrite odnose, dostopne zgolj natančnejši analizi. (Juvan, Vezi besedila, 98) Tu lahko razberemo, da se s problemi medbesedilnosti verjetno ukvarjajo predvsem učeni bralci oziroma preučevalci besedil – literarni teoretiki, kritiki, prejavalci. Po preučevanju definicije medbesedilnosti se poraja vprašanje: kam torej spadajo citati, aluzije, parodije ali montaže? Tu se kot kot prikladen pojem pojavi intertekstualnost, ki se je v razmerju do vpliva in vira – kot tudi do citatov, aluzij, parodij in montaž – ponudila kot splošnejši, nadrejeni pojem, ki je skladnejši s poststrkturalističnimi tezami o besedilu, pomenu, identiteti in subjektu. (Juvan,Vezi besedila, 98)

1.2. IZVOR IN POMEN IZRAZA INTERTEKSTUALNOST

Skovanke te besede (natančneje: predpona inter-, ki v latinščini pomeni 'med', 'v', 'vmes', 'med seboj') so znane že iz antičnega sveta; takrat so jih uporabljali v zvezi z literaturo. Danes spojenka intertekstualnost pomeni medbesedilnost in izvira iz francoskega neologizma. (Juvan, Intertekstualnost, 8) Pomensko zgradbo izraza intertekstualnost lahko razložimo z razčlenitvijo besede in izvorov ter pomenov njenih manjših enot; predpona inter- tako pomeni povezanost najmanj dveh sestavin, vpletenosti ene v drugo ter njuno vzajemno delovanje, medtem ko koren -tekst-ual- kaže na tekst; na tisto, kar je povezano oziroma v zvezi z besedilom. (Juvan, Intertekstualnost, 10-11) Etimološko se pomena izraza ne da natančno razložiti, saj ga izvorno določajo teoretični spisi Julije Kristeve izpred 60. let. Kristeva velja za prvo, ki je pojav opredelila ter ga uvedla v semiotiko in literarno vedo – to je storila v številnih razpravah, ki bile objavljene v različnih revijah. (Juvan, Intertekstualnost, 8) Če končno vzamemo v ozir številne razlage, teorije in celo izvor besede intertekstualnost, lahko pojem v grobem definiramo kot razmerje med teksti, prepletenost tekstov, vpletenost enega teksta v drugega, vzajemna povezanost in odvisnost najmanj dveh besedil, postavljenih v razmerje (interakcija – lastnost teksta, da vzpostavi razmerje med drugimi teksti). (Juvan, Intertekstualnost, 11)

2. IDENTIFIKACIJA PREDLOG

Verjetno ni potrebno poudarjati, da se je intertekstualnost v besedilih, na takšen ali drugačen način, pojavljala že precej pred uvedbo oziroma definicijo neologizma Kristejeve. (Juvan, Intertekstualnost, 20) Že v antični Grčiji so si govorci, pesniki in dramatiki v svojih besedilih pomagali s predlogami že obstoječih besedil – kar bi morda danes veljalo za plagiat, je tedaj pomenilo visoko spoštovanje avtorja. Kaj pravzaprav prištevamo k medbesedilnosti ali bolje: katere so najpomembnejše medbesedilne figure in zvrsti, ki so bile opredeljene že pred nastankom pojma intertekstualnost? • Topos (topoi, loci communes, topika) ali obče mesto; gre za zelo razvejan pojem, saj se je pojavljal že od Aristotela naprej. V izročilu je učinkoval kot splošno sprejemljiv, veljaven in pomemben argument, ki temelji na družbeno-kulturnem dogovoru, ta pa se ohranja znotraj kolektivnega spomina – pisatelj ga po potrebi prikliče v zavest, da podkrepi problem, ki ga obravnava. Razlog za to je boljši učinek na občinstvo. Gre torej za mnenja, stališča, misli in jezikovne besedne oblike, ki niso več vezane na točno določene primere in okoliščine, pisci in govorci pa jih uporabljajo kot svoj vir ustvarjalne domišljije. (Juvan, Intertekstualnost, 21-25) • Citat (apoftegma, gnoma, sentenca; moto); je beseda, ki izvira iz latinskega izraza citare in pomeni klicati, poklicati, zvati… Sprva je šlo le za spominsko ponovitev reči in pomenov, zato je bilo navajanje virov jezikovno in pomensko v tem obdobju nenatančno, prav tako pa avtorji niso čutili zadržkov pred prilagajanjem izvirnih formulacij strukturi novega besedila. (Juvan, Intertekstualnost, 25) Osnove za moderno razumevanje citata je s svojim projektom vračanja k antičnim virom podal humaziem; humanisti so starim namreč priznavali pravico do prvenstva – tu se razvije čut za dobesedno navajanje in spoštovanje originala. (Juvan, Intertekstualnost, 27) • Aluzija; izraz je etimološko povezan z latinskima besedama ludere ali alludere in namiguje oziroma prikrito meri na igro, igrivost. Gre za posredno obliko sporočanja, saj vsebina ostane vsebina aludiranega elementa zamolčana, vendar pa v besedilu nekaj nanjo namiguje. Ta postopek se sproži le, če je naslovnik zmožen prepoznati namig na kakšno znano besedilo ali znakovni sestav in iz te predloge izluščiti bistven snop pomenov. Aludirati je možno na osebe, dogodke, ideje, mite, zgodovino in literarna dela, uspešnost pa je odvisna od avtorjevega občinstva in poznavanja kulture. (Juvan, Intertekstualnost, 30-31) • Parafraza, imitacija, prevod; je latinski in grški izraz paraphrasis, ki se je pojavljal v gramatiki, retoriki in tudi literaturi. Gre za obnovo kakšnega znanega, navadno klasičnega besedila v verzih ali prozi, pri katerem se mora njegov izvorni smisel ohraniti, povedan pa je z drugimi besedami; pogosto je vanje vpletena interpretacija izvornika. (Juvan, Intertekstualnost, 31-34) • Parodija (menipejska satira, kontrafaktura, travestija, burleska). Pastiš; etimološko gledano ima beseda dva pomena: je dodatek, spremljava predloge ali njeno nasprotje. Sprva je bil to zvrstni pojem, ki je označeval herojsko-komično pesnitev; ta naj bi zbujala smeh zaradi neskladja med predmeti in načinom posnemanja. Za etimološki literarni razvoj je med parodičnimi zvrstmi najpomembnejša menipejska satira – menipeja je kritično osvetljevala velike filozofsko-religiozne teme, sisteme in predstave ter jih komično podomačila (npr. Cervantes: Don Kihot). Parodiji podobna zvrst je pastiš. Avtor pastiša iz opusov tipičnih literarnih del izpisuje izraze, ki pritegnejo njegovo pozornost, nato po njihovem vzorcu posname še karakteristične stileme, motiviko in zgradbo. Takšno gradivo se preuredi in združi v novo besedilo. (Juvan, Intertekstualnost, 37-44) Poleg tradicionalnih medbesedilnih oblik in zvrsti je pred vpeljavo pojma intertekstualnost nastalo še več drugih postopkov, naprimer: • palinodija, ki predstavlja pesem, s katero avtor prikliče svoje ali kako drugo delo, napisano v enaki obliki, • cento je pesem, sestavljena iz verzov, citiranih iz raznih besedil kakšnega klasika, • anagram je besedilo, ki po prerazporeditvi črk odkritega sporočila proizvede še enega ali več skritih, • emblem združuje rek, epigram in sliko, • montaža pa je modernistično-avantgardistično združevanje različnih ravnin resničnosti ali raznorodnih besednih, miselnih in stavčnih odlomkov.

2.1. KAJ JE PREDLOGA IN NA KAKŠEN NAČIN SE PREDSTAVLJA

Po preučevanju medbesedilnih figur se verjetno poraja še vprašanje o besedilih ali bolje: kaj in kakšne pravzaprav so predloge? Ločimo, naprimer, med parodijami na celotni žanr (»parodija na viteške romane«); tu gre za prepoznavanje skupine ali nizov besedil, pa tudi zvrstne, stilne in druge označevalne sisteme. Lahko gre tudi za nebesedne predloge; likovne, filmske ali celo glasbene. Avtor se lahko nanaša na domača ali drugojezična dela. Predloga torej pomeni delo (ne nujno literarno), ki ga avtor »prevzame« in na drugačen način umesti v svoj tekst – citira, parafrazira, prevzame ritmiko ali motivno-tematske formulacije, ki so posebej značilne za kakega drugega umetnika. (Juvan, Intertekstualnost, 253) Pri Novakovem tekstu Zemljevidi domotožja je predlog precej. Ena izmed njih je (vsaj na oblikovni ravni) Dantejeva Božanska komedija; prav tako kot pri Danteju smo tudi pri Novaku priča tercinam v jambskem enajstercu z verižno rimo. Poleg omenjenega se srečamo še z različnimi oblikami soneta, pesmi z odmevom, refreni... Kot predologa se pojavi tudi pesniška oblika vilanela, ki velja za eno najbolj očarljivih in učinkovitih pesniških oblik. V slovenski poeziji se je prvič pojavila šele z Novakom. Vilanela je bila sprva italijanska ljudska pesem, ki je pogosto služila kot spremljava pri plesu. (A. Novak, Oblike srca, 292) Pri takšni obliki gre za dva refrena, ki se skozi celotno pesem ponavljata. Vilanela je tako primerna za upesnjevanje nasprotij in razlik v življenju, čeprav jo Novak v tekstu uporabi za opisovanje najstniške zabave z bruhanjem, kar je popolnoma v nasprotju z običajnimi temami tovrstne pesniške oblike: »Nikoli ni bilo več take žurke! Gramofon na glas, žganja na pretek, vse vstene polne bruhanja na curke!

Starša gresta na obisk. Čez tri ure se vrneva, pazita Borisa! – O, nateg! Nikoli ni bilo več take žurke!

Sestra Živa je bila moj baby-sitter, sestrična Beba pa njen. – Nam pa na smeh, vse stene polne bruhanja na curke!« (A. Novak, Zemljevidi domotožja, 243)

Ker je Novakov tekst v svojem bistvu ep, tega ne gre zanemariti, saj ima besedilo vse klasične sestavine epa – avtor predvsem ustvarja svet, po katerem se bo sprehodil in ga upesnjeval. Navadno pisec svet gleda navzven, tu pa ze zgodi obratno: bralec ima dostop do pesnikove notranjosti, kar je v nasprotju z antičnimi epi. Pesnik opisuje tisto, kar bi lahko opisoval pisec klasičnega epa, a za merilo postavi sebe – on sam postane realnost. Nad njim ni več bogov in usode. Tu ep kot predloga do neke meje zadostuje, na določeni točki pa se Novak od nje umakne. Besedilo je torej, na eni strani, precej epsko, premišljeno in urejeno, po drugi strani pa je minimalistično, lirično, jezik pa je sodoben – gre pravzaprav za ep 21. stoletja, ki v svoji klasičnosti še drži ravnovesje s časom. Že v prvem spevu (Nagovor) prvega zvezka opazimo podobosti z Božansko komedijo. Prav tako kot Dante, se tudi Novak izgubi, tava in ne najde poti. Podobnost se nadaljuje; Novak na svoji poti sreča Danteja, kar spominja na Vergijila, ki ga Božanski komediji sreča Dante: »Mojster, sem se zbral, le nate se lahko obrnem. Ne ker bi ti bil enak, ampak ker sem na dnu, Kot si bil ti sredi temnega gozda.« (A. Novak, Zemljevidi domotožja, 20) V zadnjem verzu lahko opazimo parafrazo na Dantejevo delo. Poleg tega lahko namesto Beatrice v Zemljevidih domotožja prepoznamo Mo – flamsko pisateljico Moniko van Paemel. Njeno ime se v delu ponovi kar nekajkrat:

» Potem je Mo v tisti vaški hiši, na volhki, sivi,

steni, zagledala fotografijo stare mame ...in prepoznala mojo držo in postajo in glavo, sklonjeno nad rahlo sključene rame, ki kot da kima...« (A. Novak, Zemljevidi domotožja, 34)

V nadaljevanju je omenjen tudi citat pesnice:

»Moj kapital je spomin. Monika van Paemel«

(A. Novak, Zemljevidi domotožja, 40)

Če se vrnemo k začetnemu spevu, lahko opazimo, da Novak nadaljuje z aluzijo na Biblijo, ki jo seveda predrugači; njegovo delo tu ne govori o nastanku sveta, temveč – nasprotno – o nastanku zgodbe, kjer je bila namesto Besede na začetku zgodba:

»Na začetku je bila zgodba. In zgodba bo telo postala, skrivna zaveza, najtrdnejša pogodba,

zapisana s pepelom, na obalah, nedosegljiva zvezda in vodnica, nihanje zibelke, gotovost tnala...« (A. Novak, Zemljevidi domotožja, 20)

Podobnost z Božansko komedijo se nadaljuje, saj gre Novak, prav tako kot Dante, na goro – in sicer; na Krim: »Jaz moram na Krim, /.../ Ostani zvest, zapiši mojo zgodbo za bodoče, nato pa pojdi svojo pot – zato me ubij!...« (A. Novak, Zemljevidi domotožja, 22) Avtor se, poleg Božanske komedije, slicuje tudi na Homerja. V Novakov ep so vključene pesmi o partizanstvu in žrtvah vojnih pobojev, pri Homerju, na drugi strani, prav tako spremljamo spopad med špartanci in Trojo.V obeh delih torej spremljamo boj med nasprotnikoma. Številne pesmi v drugem zvezku – še posebej spevi Vojašnice, Zapori in Bolnišnice – govorijo o partizanstvu, Novak pa spregovori tudi o pobojih domobrancev; o povojnih pobojih. Stališče, da je treba mrtve pokopati, ne glede na njihovo politično pripadnost, najdemo že Iliadi, kjer Ahil v sebi najde toliko človečnosti, da Priamu vrne Hektorjevo truplo. Tudi Novak si v dialogih z različnimi pesniki želi, da bi lahko postal tako človeški. Na določeni točki avtor celo primerja Ahilovo in Hektorjevo usodo ali bolje: napake, ki jih človeštvo kar naprej ponavlja. Smrt, umiranje in vojna se ponovita leta 1942 – tokrat na Slovenskem; tudi tu so, kot že pri Homerju, zaradi človeških napak zopet umirali nedolžni konji: »Zgodba o konjih se je ponovila – s točnostjo usode – leta devetnajsto dvainštirideset, na Slovenskem. Nebo je sipalo na gozd orjaške snežne sode. Partizanski bataljon je bil obkoljen, nemške sile premočne, sneg previsok za beg. Komandant je dal zvečer odpoditi konje. Da ji rezget ne bi izdal. In da bi preživeli vsaj konji...« (A. Novak, Zemljevidi domotožja, 358-368) Poleg Dantejeve Božanske komedije, Homerjeve Iliade Novak kot predlogo uporabi tudi ep o Gilgamešu, kjer, prav tako kot pri Novaku, poteka potovanje v onostanstvo, da bi lahko videli tiste, ki so že pokojni, a ostajajo v našem spominu. V delu gre najti še navezavo na Miltonov Izgubljeni raj.

2.3. VREDNOSTNI ODNOS DO PREDLOG

V Zemljevidih domotožja opazimo precej predlog (Božanska komedija, Iliada, Izgubljeni raj...). Novak ne zanika, da visoko ceni Danteja, zato niti ne preseneča, da je v delu kaj nekaj aluzij in parafraz, ki izhajajo iz Božanske komedije; tako na oblikovni kot motivno-tematski ravni. Poleg Danteja se Novak naslanja tudi na Homerja – natančneje; na njegovo Iliado. V delu se pojavijo pesmi z vojno tematiko in tematiko o poboju domobrancev. Novak na tej točki nagovori Homerja – prosi ga za kanček človečnosti, ki ga ima Alih, ko Priamu vrne Hektorjevo truplo. Mrtve je namreč potrebno pokopati na spodoben, človeški način – ne glede na njihove politične in osebne odločitve. Novak tako piše o drugi svetovni vojni in žrtvah obeh strani, saj je vojna boleča izkušnja za oboje – na obeh gre najti trpljenje in smrt nedolžnih. Novak do Homerjeve predloge čuti globoko spoštovanje – Homerja izjemno ceni kot umetnika. V Zemljevidih domozožja Novak omeni še številne druge umetnike in intelektualce, med drugim: flamsko pisateljico Moniko van Paemel – Mo, profesorja Dušana Pirjevca, slikarja Maneta, dramatika Ionesca in številne druge. Spet je očitno, da Novak do njih čuti izjemno spoštovanje ter jih kot umetnike in intelektualce ceni – po njih se celo zgleduje. Literarne predloge v Zemljevidih domotožja torej na nobeni ravni niso obravnavane parodično – v večini gre za aluzije in parafraze znanih avtorjev in njihovih del.

2.4. FUNKCIJE MEDBESEDILNIH NAVEZAV V DELU

Novak v Zemljevidih domotožja poseže po znanih predlogah svetovnih avtorjev, ki jih izjemno ceni. Z umestitvijo različnih medbesedilnih postopkov v tekst želi avtor besedilu odpreti še neko drugo dimenzijo. Morda izhaja iz predlog in jih predrugači, morda jih le parodira (kar se v Novakovem primeru ne zgodi). Vsekakor pa medbesedilni postopki od bralca zahtevajo enciklopedično medbesedilno kompetenco, kar pomeni, da je zmožen v besedilu zaznati/prepoznati drugo besedilo ali vsaj povezavo med njima. Poleg omenjenega medbesedilne navezave v delu poskrbijo, da je besedilo bolj gibko in bogato. Številni citati, aluzije in parafraze tekste obogatijo, s tem pa nastajajo popolnoma novi konstrukti in formulacije že obstoječih besedil; več kot je takšnih navezav, bolj zapleteno in večplastno je delo – kar posledično vpliva na literarnost dela. Če avtor v delu pogosto uporablja medbesedilne postopke, s tem izoblikuje značilen slog in strukturo pisanja – medbesedilnost besedilo postavi na drugo raven. Novak je v Zemljevidih domotožja kot predloge uporabil znane tekste in jih mojstrko preslikal v sodobnost. Govora je o vojni, ki že od Homerskega časa dalje še vedno ostaja kruta in nesmiselna. Novak tu pokaže, kako se skozi tisoščletja stvari niso spremenile – Homerjeva Iliada je živa – in zgodovinski teksti še vedno ostajajo aktualni. V delu srečamo Danteja in njegovo Božanko komedijo, na podlagi slednje Novak (do neke mere) gradi svoj ep. Oba pisca uporabita tercine in verižne rime; tu gre predvsem za zgledovanje po pesniški formi. Vpletanje oblikovno-slogovnih in motivno-tematskih elementov in struktur starejših literarnih del (ali pa le navezovanje na njih) je najbolj spremljalo besedno umestnost v dobah, času in zvrsteh, ki so zahtevale spoštovanje ali (v grobem) posnemanje tradicije z družbeno-kulturnimi vzorci. (Juvan, Intertekstualnost, 14) Navezava očitno kaže na spoštovanje predlog – besedila, po katerih se Novak zgleduje, so torej kvalitetna, imajo visoko umetniško in kulturno vrednost, ob enem pa so še vedno aktualna. Če povzamemo; medbesedilne figure besedilo obogatijo, naredijo bolj gibko, ob enem pa besedilo povzdignejo na drugo raven in od bralca zahtevajo kompetentnost.


3.0 SKLEPNE UGOTOVITVE

V Zemljevidih domotožja Novak naslika tlorise evropskih mest, Avstralije, Amerike in predvsem Slovenije z njenimi jezeri, gorami, polji, mesti in vasmi – po omenjenih pokrajinah pa potuje z različnimi prevoznimi sredstvi (z avtomobilom, kolesom, otroškim vozičkom...). Avtor uporablja številne medbesedilne figure, ki Zemljevidom domotožja dodajo gibkost, še večjo širino ter večplastnost.

V epu zaznamo avtorjevo sklicevanje na pisce in literarne umetnike nasploh. V ospredju je Dante in njegova Božanska komedija: Novak se zgleduje predvsem po oblikovni formi Božanske komedije – uporabi namreč tercine in verižno rimo. V nekaterih pesmih Danteja neposredno tudi omeni, medtem ko smo v začetnem spevu priča njunemu snidenju. Novak se, kot pred njim Dante, izgubi, potem pa mu, namesto Beatrice, pot pokaže sam pesniški mojster – Dante. Poleg Božanke komedije lahko v delu opazimo vpliv Homerjeve Iliade – kaže se predvsem na tematsko-motivni ravni. Novak prav tako kot Homer opisuje vojne grozote, a s poglavitno razliko; pri Homerju gre za opisovanje iz zunanje (objektivne) perspektive opazovalca, pri Novaku pa gre bolj za njegovo lastno opazovanje (čeprav se ne postavi na nobeno stran – meni, da so na obeh straneh umirali nedolžni). V Zemljevidih domotožja avtor spregovori tudi o povojnih pobojih, ki jih naslika z aluzijo na prizor iz Iliade – Ahil namreč očetu vrne Hektorjevo truplo; umrli si torej zaslužijo biti pokopani, kar si za domobrance želi tudi Novak. Kot predlogi – v veliko manjšem obsegu – je Novak uporabil še Miltonov Izgubljeni raj in ep o Gilgamešu. S temi ključnimi literarnimi mojstrovinami je avtor ponudil možnost globljega in večplastnega branja, ob enem pa je ep – najobsežnejšo pripovedno pesnitev, ki naj bi izumrla ob zatonu starogrške kulture – dvignil na povsem novo raven; uspelo mu je obdržati klasicistično obliko in ob enem ostati, predvsem v jeziku in na tematsko-motivni ravni, povsem sodoben. Dokazal je, da lahko ep (v nekoliko drugačni preobleki) preživi tudi v 21. stoletju; z aluzijami in citati znanjih del se je poklonil in ob enem naslonil na pesniške očete.

POVZEZEK

Delo Vrata nepovrata, 1. knjiga: Zemljevidi domotožja velja za prvi slovenki ep, v katerem nam avtor izriše podobe evropskih mest, Avstralije, Amerike in predvsem Slovenije, skozi katera potuje z različnimi prevoznimi sredstvi (z avtomobilom, kolesom, otroškim vozičkom...). Novak v epu z medbesedilnimi figurami poseže po znanih predlogah svetovnih avtorjev, ki jih izjemno ceni; Dantejeva Božanska komedija, Homerjeva Iliada, Miltonov Izgubljeni raj in ep o Gilgamešu so le ene od njih. Številni citati, aluzije in parafraze tekst tako obogatijo in bralcu ponudijo možnost večplastnega branja. Navezava očitno kaže na spoštovanje predlog – besedila, po katerih se Novak zgleduje, so kvalitetna, imajo visoko umetniško in kulturno vrednost, ob enem pa so še vedno aktualna.









VIRI

A. Novak., Boris. Vrata nepovrata: Zemljevidi domotožja.

LITERATURA

A. Novak, Boris. Oblike srca. Ljubljana: Modrijan, 1997 Juvan, Marko. Literarni leksikon. Ljubljana : DZS, 2000 Juvan, Marko. Vezi besedila. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2000

SPLETNI VIRI

http://www.siol.net/trendi/kultura/moramo-se-nauciti-ziveti-s-svojo-zgodovino-in-jo-v-celoti-vzeti-nase-118662 (2. 2. 2015) http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/odpiranje-navidezno-zaprtih-vrat-spomina/ (18.6.2015)