''Lado Kralj: Če delaš omleto''

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

1 UVOD


V seminarski nalogi sem se ukvarjala z romanom Lada Kralja, Če delaš omleto. Iskala sem predvsem medbesedilne navezave, vrste medbesedilnosti in kako ta vpliva na bralčevo recepcijo samega besedila.


1. 1 O AVTORJU

Lado Kralj se je rodil 27. 3. 1938 v Slovenj Gradcu. Leta 1956 je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktoriral leta 1986 s tezo Pojem ekspresionizem v nemški in slovenski literarni vedi. Med letoma 1959 in 1961 je bil zaposlen kot novinar na RTV Slovenija, od 1967 do 1971 kot asistent dramaturgije na AGRFT v Ljubljani. Je soustanovitelj in prvi umetniški vodja eksperimentalnega Gledališča Glej (nastalo leta 1970). V ZDA je opravljal podiplomski študij. Ob povratku v Slovenijo je ustanovil gledališče Pekarna (1971–1977). Bil je zvezni selektor Festivala malih in eksperimentalnih gledališč v Sarajevu (1975), predsednik žirije Borštnikovega srečanja v Mariboru (1986), predsednik žirije za Grumovo nagrado (do leta 1998). Med letoma 1978 in 1982 je deloval kot umetniški vodja Ljubljanske Drame, 1982–1987 kot svobodni kulturni delavec. Od leta 1987 je bil zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1992 postal izredni profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. 1998/99 je bil gostujoči profesor na moskovski Univerzi Lomonosov, v letu 2006/07 na Univerzi na Dunaju. Od oktobra 2005 je v pokoju. Dejstvo, da je v pokoju posegel po pisanju proze (glede na to, da je strokovnjak za dramsko umetnost) je marsikoga, predvsem profesorje in bivše sodelavce na oddelku za primerjalno književnost, presenetila. Tako se je dokazal tudi kot pisec kratkih zgodb (Kosec koso brusi, 2010) in romana (Če delaš omleto, 2014). Kraljeva tematska težišča so dramatika v svetovni literaturi od antike do danes ter lirika in proza v svetovni literaturi od začetka 19. stoletja do druge svetovne vojne. Njegovo raziskovalno delo poteka v dveh smereh: literarnozgodovinske (od fin de siècla v slovenski in svetovni književnosti do historičnega avantgardizma) in literarnoteoretske raziskave (teorija drame v slovenski in svetovni književnosti). Za svoj prvenec Kosec koso brusi pa je leta 2011 prejel nagrado Dnevnikovo fabulo.


1. 2 O DELU


Roman Če delaš omleto je izšel leta 2014 pri založbi Beletrina. Obsega 293 strani. Vsebina je razdeljena na devetnajst oštevilčenih in poimenovanih poglavij: Na boben; Korupcija starih; Mojstrov kabinet; Prispevek k revoluciji; Streli za hišo; Ven iz te norišnice; Nova pisarija; Zimska pomoč; Sama v megli; Kako se je kalilo jeklo; Boj na oblačilni fronti; Videla sem zgodovino na delu; Mosselprom; Kmečko gledališče; Anastazija; Sodobnost nedostopna; Okupacija; Inventura zavesti; Strašna jeza tovariša Stalina.

Če delaš omleto je roman, ki se ukvarja s tematizacijo preteklosti, zgodovine, biografskih in dokumentarnih virov, vse to pa se izraža v fiktivni zgodbi, kjer je, kljub prej naštetim dejstvom marsikaj izmišljeno, kot pravi sam pisatelj: "tukaj ne gre za biografijo, temveč za roman, veliko stvari je izmišljenih, skratka, gre za fikcijo, četudi je v knjigi veliko preverjenih biografskih dejstev." (Kralj, 2014: 15) Zgodovinska podlaga je čas pred drugo svetovno vojno, torej prva polovica 20. stoletja, lokacija je prestolnica Ljubljana. Biografska predloga pa je tragično življenje pisateljice Milene Mohorič (1905-1972), ki je v knjigi sicer preimenovana v Heleno Murkovič (pisatelj se je držal Aristotelove premise, da so stvari verjetne in nujne, vendar ne moremo trditi, da so vse tudi potrjeno resnične). (Knop, 2014: 202) Bralci smo priča zgodbi pisateljice, ki je najprej postavljena v okvir slovenske literarne in politične scene 20. stoletja, kasneje ji sledimo v Rusijo, kamor gre zaradi lastne radovednosti – kakšne učinke in dosežke ima komunizem. Najprej je protagonistka t. i. socialistka, kasneje je zaprisežena in prepričana komunistka, ki je bila v zaporu, beremo pa tudi njena zaslišanja, ki jo doletijo, ker je podpirala Resolucijo Informbiroja (komunistični informacijski biro) leta 1948. Roman se konča s kratkim izsekom njenega življenja v psihiatrični bolnišnici, kjer je preživela štiriindvajset let svojega življenja. Moža in sina so poslali na Goli otok, kjer naj bi mož že prve dni zaradi nasilja umrl. Poleg protagonistke pisatelj spremeni ime tudi njenemu možu, ki je bil Vladimir Premru, v knjigi poimenovan kot Vladimir Veble, naslov romana M. Mohorič Korenove Saše učna doba spremeni v Medenove Maše učna doba. Nekaterih imen pa ne spreminja: Srečko Kosovel, Anton Podbevšek, Mila Kačič, Ciril Debevec, Vladimir Bartol, Ferdo Kozak itd.


2 ANALIZA MEDBESEDILNOSTI

2. 1 Identifikacija in način predstavljanja predlog


V besedilu Če delaš omleto je dokaj težko ločiti, kaj je pisatelj vzel iz realnosti in kaj je popolnoma fikcijsko, izmišljeno. Prav tako nam delo nam otežuje tudi iskanje medbesedilnosti, saj mesta, kjer se pisatelj naveže na druge, že obstoječe tekste, niso označena niti v ležečem tisku, tako da mora bralec sam spoznati, kaj je pisatelj vzel od "nekje drugod". Najopaznejša medbesedilna navezava je biografija Milene Mohorič. Milena Mohorič je bila pisateljica, ki se je rodila leta 1905 v Ormožu v urejeni meščanski družini, v Ljubljani je obiskovala realko in univerzo ter leta 1928 diplomirala iz germanistike, literarne vede in slovenske književnosti. Nato je službovala kot učiteljica, leta 1933 pa pustila službo ter se posvetila pisanju in prevajanju. Začetek njene politične poti in življenjskega preobrata se začne, ko se odpravi v Sovjetsko zvezo. Svoj odhod je opisala kot. "Moja pot v Moskvo se je zdela marsikomu avantura. Zame je bila življenjsko vprašanje. Prišla sem tja kljub vsemu, materialnim težavam, mejam – prepovedim. Videla sem plodove zgodovinskega preloma na licu mesta." (Tadel, 2014: 13) Leta 1942 se priključi Komunistični partiji Slovenije in z ilegalnim imenom Klara deluje znotraj Osvobodilne fronte, a jo že istega leta odpeljejo v koncentracijsko taborišče na Rabu, potem v Visco pri Palmanovi. Po zlomu Italije leta 1944 postane partizanka in visoka funkcionarka na osvobojenem ozemlju. Njenega moža Vladimirja Premruja, pesnika, inženirja kemije in dolgoletnega komunista, po drugi svetovni vojni zaslišijo kot osumljenca na tako imenovanih dachauskih procesih – politično montiranih procesih, ki so preživele komuniste iz taborišča Dachau sumili sodelovanja z gestapom, češ da v nasprotnem primeru ne bi mogli preživeti taborišča. (Kralj, 2010: 100–111)

Premru takrat ni bil obsojen, a ga istega leta, 1948, obtožijo kot informbirojevca. Konča na Golem otoku, kjer kmalu umre zaradi udarcev (fizičnih, psihičnih). Obsodijo tudi sina, gimnazijca Leva Premruja, in to na osem let, nekaj jih preživi na Golem otoku, nekaj v taborišču v Bileči. Mileno zaslišujejo in jo nenehno premeščajo z ene na drugo lokacijo, "z doma v zapor, od tam v psihiatrično bolnico, pa spet v zapor ali pa v počitniški dom društva književnikov na Bledu", kjer se je, po spominih Lojzeta Kovačiča, vsi po vrsti izogibajo, beleži v spremni besedi Lado Kralj. Njeno psihično stanje se slabša. V letih 1958 in 1961 jo zaradi "neozdravljive" bolezni izločijo iz seznamov informbirojevcev. Umre 18. avgusta 1972 v Ljubljani. (Kralj, 2010: 111)

Milenina biografija je pomembna za naše razumevanje Helene Murkovič, saj lahko vidimo, da je pisatelj veliko elementov jemal iz njenega resničnega življenja. Tudi Helena Murkovič je bila poročena, Vladimir Premru je v knjigi Vladimir Veble. Nastopa tudi njun sin (v resnici Lev), ki pa je le malokrat omenjen. Tragična usoda pisateljice je bila dolgo zamolčana, Lado Kralj pa se je z njo začel ukvarjati in tako je leta 2010 pri Študentski založbi izšla knjiga Milena Mohorič: Zgodbe iz tridesetih (z Ladom Kraljem jo je uredil Peter Scherber). Prej jo je slovenska javnost poznala zgolj po dveh, po Kraljevem mnenju slabših delih: razvojnem romanu Korenove Saše učna doba (1940) in kmečki povesti Hiša umirajočih. Dejstvo, ki ga pisatelj vzame iz Milenine avtobiografije oz. njenih del (predvsem Korenove Saše učna doba) je kmečko vprašanje in položaj žensk. S tem se je Milena Mohorič na začetku svoje literarne "kariere" tudi zares ukvarjala. Objavljala je predvsem v revijah Modra ptica in Ženski svet. Kasneje je želela objavljati tudi v Sodobnosti (kar je izpostavljeno tudi v knjigi Če delaš omleto). Pisatelj na precej dokumentarističen način prikaže središčno dogajanje slovenske literarne scene v 20. stoletju. Veliko omenja Srečka Kosovela in druge literate, zbrane okoli t. i. zanesenjaške, "Vebletove trojke". Bralci smo tako priča literarnemu, intelektualnemu in političnemu dogajanju v Ljubljani po letu 1920. Mladi intelektualci izpostavljajo težnje po spremembi literature, po zavrnitvi t. i. socialnega realizma, po (po njihovem mnenju) napredni literaturi. Ne gre pa zgolj za to; opazi se tudi pisateljevo poznavanje literarne teorije in literature nasploh, saj se nemalokrat srečamo (predvsem v pogovoru med Heleno in Vebletom) z dialogi, ki so didaktične narave in nas bralce želijo poučiti o takratnem stanju v literaturi in njenem ozadju, povezavah, navezavah itd. Eden izmed takih primerov je npr. : "/.../ povezava s Podbevškom, čeprav kratkotrajna, je bila za vas tri gotovo plodna. V tem sodelovanju si ti dosegel enega svojih vrhov, uspešno si se oprl na Podbevškovo poetiko, to kažejo že naslovi tvojih pesmi iz tega časa, na primer 'Žrtvenik ob slapu, ki koplje grob živim' ali pa 'Krvnik, pojoč na črno zagrnjenem odru'. Po razdoru s Podbevškom pa si se začel vse bolj usmerjat v levo in do neke mere preurejat svoje apokaliptične tone in zdaj je tvoj pesniški univerzum že povsem drugačen." (Kralj, 2014: 13) Tudi to je eden izmed elementov, ki romanu dajejo dokumentarističen značaj.

Korenove Saše učna doba je za nas pomemben roman, saj se na vsake toliko časa pojavi v obravnavanem romanu s spremenjenim naslovom: Medenove Maše učna doba. Podnaslov originala je Povest iz življenja slovenske učiteljice. Tako kot se pri glavni junakinji Mohoričinega romana kaže tematizacija navezanosti hčerke in očeta, se to kaže tudi v romanu Če delaš omleto, kjer je Helena izredno navezana na očeta. Zelo jo prizadene njegova smrt. Nameni mu tudi literariziran nekrolog, ki ga objavi v reviji kot spomin nanj. Vse to se kaže v obravnavanem romanu. Doseže, da se besedilo očetu v slovo objavi v reviji Jutro . Pisatelj tu uporabi medbesedilnost v obliki citata, saj je celotno besedilo pisateljice Milene Mohorič dobesedno preneseno v roman Če delaš omleto. Njen nekrolog je razdeljen na tri dele in vsi trije deli se pojavijo v Kraljevi knjigi. Začne s podobo Prlekije, kjer čustveno oriše rojstne kraje: "Poznate pokrajino? Griči valovijo ob žitnih poljih, sonce sije nanje. Široko naokrog odprto nebo in mej ni nikjer. Človek pa, ki je tam doma, nese s seboj v svet kipeče valovanje vinskih goric in neskončno hrepenenje nedoglednega neba svoje domovine." (Mohorič, 1928: 7 in Kralj, 2014: 37). V zaključni klavzuli se od očeta poslovi. Na tem mestu pri Kralju naletimo na enopovedno napoved: "Slovo". Milena Mohorič in Helena Murkovič pa se od njega poslovita z besedami: "Neskončen mir te je objel. Slutim ga zapisanega na tvojem belem čelu. Samo slutim ga ... Zakaj saj veš: nemirno je srce človeško, dokler se ne spočije v Gospodu." (Mohorič, 1928: 7 in Kralj, 2014: 38) Mati ni omenjena, tudi junakinja Saša je z njo v odtujenem odnosu.

V romanu prepoznamo tudi pesem "Giovinezza", ki je bila uradna himna italijanske nacionalne fašistične stranke in neuradna himna Italije med letoma 1924 in 1943. Giovinezza pomeni v italijanskem jeziku mladost. Nastala je leta 1909, besedilo je napisal Nino Oxilila, uglasbil jo je odvetnik in skladatelj Giuseppe Blanc. Prvoten naslov pesmi je bil "Commiato". Kasneje je besedilo dopolnil in spremenil Marcello Manni, uglasbitev pa je ostala enaka. Zadnji, ki je posegal v besedilo (po naročilu Mussolinija) je bil pesnik Salvator Gotta; to je bilo po Pohodu na Rim. Oblika iz leta 1922 se tako razlikuje od poznejše iz leta 1924. Pri zadnji so dodani nekateri verzi, med drugim ravno tisti, ki jih je v svoji knjigi uporabil Lado Kralj: "Giovinezza, giovinezza/ primavera di belezza/ per la vita, nell'asprezza/ il tuo canto squilla e va!/ E per Benito Mussolini/ eja eja alalà/ e per la nostra Patria bella/ eja eja alalà." (Kralj, 2014: 194) Zadnjih štirih verzov tako ne vsebujejo vse različice pesmi, ki so bile posnete oz. objavljene. Pesem je trenutno v Italiji prepovedana.

Naslednja pesem, ki jo pisatelj citira v romanu, je pesem Poljuško polje iz Sovjetske zveze. V ruščini naslov pomeni polje, travnik. Melodijo je skomponiral Lev Knipper, besedilo Viktor Gusev leta 1933. Pesem je peta iz perspektive ruske armade, ki ponosno zapusti svoj dom, da bi obvarovala domovino pred sovražnikom. Najpogosteje jo izvaja zbor Rdeče armade, večkrat pa je šlo za priredbe sodobnejših ustvarjalcev. Kralj v romanu navaja, citira 1. kitico: "Poljuško polje,/ poljuško široko polje/ jedut, da po polju, geroi/ eh, da Krasnoj armii geroi." (Kralj, 2014: 91)

Pesem Wenn die Elizabeth (skladatelja Roberta Katscherja) v romanu zapoje pevka Mimi. Gre za mesto v romanu, kjer je medbesedilna navezava uporabljena kot nekakšna ironija, saj se nek gospod razhudi, ko sliši, da se bo pela pesem v nemškem jeziku. Ostali ga pomirijo, da le gre za svetovno uspešnico, ki pa bo zagotovo kmalu prevedena v slovenski jezik. Takoj, ko bo pesem odpeta pa bodo "spet pazili, da se v javnem življenju uporablja samo mili slovenski jezik." (Kralj, 2014: 54) Pisatelj ne navaja celotne pesmi, citatno izpiše samo 1. kitico:


"Wenn die Elizabeth nicht so schöne Beine hätt', hätt' sie viel mehr Freud' an dem neuen langen Kleid. Doch, da sie Beine hat, tedellos und kerzengrad, tut es ihr so leid um das alte kurze Kleid." Pojavita se tudi pesmi J. G. Predislava. Razlike, ki se pojavijo, so minimalne; mogoče se je pisatelj zgledoval po kakšni drugi objavi, jaz sem omenjeno pesem našla v reviji Vesna (Vesna; Mesečnik slovenskega dijaštva, 20. oktober 1893) z naslovom Za zastavo. Naslov v Če delaš omleto ni omenjen, prav tako je izpuščena 1. kitica. Na levi strani je omenjena pesem v originalu, kot je bila objavljena v omenjeni reviji, na desni pa iz Kraljevega romana.


Za zastavo (1893) Popihne veter in njegova sila

V zastavo vpira se krepko –

Kako jo dviga; glej trobojna krila

V krasoti svoji se razpnó!


Navdušenja zaori mlada četa

– Prizor nepozabljiv svečan –

Igrajo srca ginjeno zavzeta

Blesti premnog pogled rosan.


Vihraj zastava, mila nam svetinja,

Ki vzorov svetih nosiš znak,

In ogenj čist, ki duše nam prešinja,

Domovju góri čist in jak!


V Če delaš omleto(2014)


Zaveje veter, glej, in vetra sila

V zastavo vpira se krepkó.

In dviga ... dvigne jo ... trobojna krila

V vsam krasu svojem se razpnó.

Nazdravlja jo, zaori mlada četa,

Glave razkrije – v hip svečan,

Igrajo srca, ganjena, zavzeta,

In spet ubran doni glasan.

Vihraj, zastava, mila ti svetinja,

Ki vzorov svetih nosiš znak!

In ogenj svet, ki srca nam prešinja,

Domovju gori čist in jak!


Podoba neskončnega žitnega polja s tremi kombajni, ki žanjejo žito, je motiv, ki se je pojavljal na propagandnih plakatih komunistični partij iz vsega sveta. Ta motiv srečamo v kar dveh načinih - vizualnem, že takoj na začetku, na platnici romana, kasneje pa še besedno, nekje na sredini romana, kjer Helena po pogovoru z možem (izjemno formalnem, ki je za odnos mož : žena skorajda nenavaden) v polsnu vidi "Ogromno polje zlate pšenice, do obzorja sega. Žanjejo jo trije veliki kombajni. Čisto spredaj stoji mlada kmetica, bosa, z zlatimi kitami. Smehlja se, dobro se počuti, zadovoljna je. Helenin obraz ima. Helena zaspi." (2014: 163)

Zgodba o Sovjetski zvezi, o Rusiji, je skorajda zgodba zase. (Knop, 2015: 202) Vprašanje junakinjine preobrazbe se pokaže v celoti. Je naivna, a hkrati na koncu odločena, da se je odločila prav. Gre za vprašanje komunizma, vprašanje zgodovinskih dogodkov, ki so se razvrstili in odvili tako, da je Helena Murkovič, tako kot Milena Mohorič, zavita v tragično, grozljivo usodo brez izhoda. Izhod je več kot dvajset letna zaprtost v psihiatričnih bolnišnicah.

V delu, kjer gre za zasliševanja, med drugim je prikazano zasliševanje Helene Murkovič zaradi suma, da je pomagala pri Informbiroju, nastopi "zgodovinopisen" del romana, ki spominja na dokumentaristično nizanje zgodovinskih dejstev in resničnih zaslišanj. Ne gre za resnično zasliševanje Milene Mohorič, gre pa za druga, resnična zasliševanja, ki jih je pisatelj zbral iz dokumentarističnega gradiva. (Knop, 2014: 202) Pisatelj je tako zbiral dokumentarno gradivo in ga sestavil v fiktivno zaslišanje protagonistke. Spet gre za medbesedilno navezavo na dejanska besedila, zgodovinska, v tem primeru za zapisnik iz zasliševanj.

Intertekstualnost, ki je vidna, še preden je knjiga prebrana, se napoveduje v naslovu Če delaš omleto. Že na prvi pogled vidimo, da nekaj manjka. Odgovor najdemo na dveh mestih: na strani 109 in 199. Pisatelj se je na tem mestu medbesedilno navezal na pregovor . Celoten se torej glasi: "Če delaš omleto, moraš razbiti jajce." (Kralj, 2014: 109) Omenjena pa sta (bolj kot pojasnilu prvemu) še dva: "Če sekamo gozd, padajo trske"; "Če moraš glavo odsekat, ni treba gledat na frizuro." (2014: 109) Za razumevanje konteksta navajam celoten odlomek:

"Če delaš omleto, moraš jajce razbit. Ali pa še en pregovor: Če sekamo gozd, padajo trske. Zdaj ti bom povedala še tretjega: Če moraš glavo odsekat, ni treba pazit na frizuro. Razumeš? Naj se ti jajce ne smili, razbij ga, to je zgodovinska nujnost. Naj te ne motijo trske, ki frčijo po zraku, kljub temu posekaj gozd, to je zgodovinska nujnost. In če je treba nekomu glavo odsekat, se ne sekiraj, kaj bo z njegovo frizuro. Kadar imamo takšne velike zgodovinske cilje, nas postranska škoda ne sme brigat." (Kralj, 2014: 109)

Drugič pa je omenjen kot pojasnilo za: "/.../ spomnim tudi na tisti pregovor: če delaš omleto, moraš jajce razbit. In omleta je naša svoboda, naša neodvisna Jugoslavija." (2014: 199)

Medbesedilne navezave bi lahko iskali tudi v razmerju romana do drugih zvrsti umetnosti. Ena izmed teh je film. V navezavi na "Socialistično zgodbo" romana bi lahko vzporednice potegnili s filmom Hotel Lux režiserja Leanderja Haußmanna. Film je nekakšna tragikomedija. Hotel Lux pa je zares obstajal, bil je mišljen kot "hotel" za tujce (t. i. komuniste), ki so prišli v Sovjetsko zvezo, natančneje v Moskvo. Največ je bilo Nemcev. In točno v njem je bila nastanjena tudi Helena Murkovič, z njo pa tudi sostanovalka Doroteja Matinuzzi, ki je morala Moskvo zapustiti štirinajst dni pred Heleninim odhodom, ker je bila poklicana v Leningrad. Kasneje so jo obtožili, da je sodelovala pri uboju, saj je bil ravno takrat, ko je bila v Leningradu "ubit tovariš Kirov, tamkajšnji sekretar mestnega komiteja." (2014: 184)


2. 2 Vrednostni odnos do predlog in funkcije medbesedilnih navezav


Vrednostni odnos do predlog, ki jih je pisatelj vložil v svoj roman, se kaže kot podkrepitev tega, kar nam je želel pisatelj podati, z že obstoječimi besedili. Lado Kralj jih je v svojem romanu uporabil veliko. Z njimi je dosegel (vsaj na določeni ravni), da si stvari bralci lažje predstavljamo, predvsem pa nas vpelje v zgodovino, v dogajanje okoli leta 1920, v prestolnico Ljubljano na eni in Moskvo na drugi strani. Roman zaradi tega deluje precej bolj zgodovinsko, dokumentarno in resnično. Ne moremo govoriti o smešenju predlog oz. njihovi uporabi z namenom, da bi osmešil določene elemente v svoji fikcijski zgodbi (kot se lahko pričakuje), saj tega v obravnavanem romanu ni. Na momente lahko gre za rahlo ironijo (predvsem na mestih, kjer so vložene pesmi, najbolj vidno je pri pesmi "Wenn di Elizabeth"). Uporabi jih zgolj za podkrepitev povedanega, za utemeljitev le-tega. Lahko pa koga spodbudi k raziskovanju medbesedilnih predlog. Tudi sam je povedal, da je "prva polovica 20. stoletja čas, ki ga dobro poznam, ne nazadnje sem uredil zbrana dela Slavka Gruma, prebral sem vse knjige, časopise in revije, ki so izšli med leti 1925 in 1941, tako da sem si ustvaril faktografsko sliko dogajanja in dobil vpogled v tedanjo atmosfero ter način delovanja in razmišljanja." (Kralj, "V moč": 15) In prav zaradi natančnega poznavanja je lahko v svoj roman vpeljal navezave, ki so v besedilo precizno nanizane, brez predhodne napovedi ali drugih znakov npr. ležečega tista ipd.


3 SKLEP


V romanu, s katerim sem se ukvarjala, najdemo veliko medbesedilnih navezav. Najvidnejša je navezava na biografijo protagonistke, katere zgodba v večini sovpada z življenjem pisateljice Milene Mohorič. Gre za pisateljico, ki je bila v slovenskem prostoru dolgo časa pozabljena, ni se vpisala v slovenski kanon, to pa zgolj zaradi zgodovinskih naključij, ki so pisateljico vpeljale v pozabo. Z njo se je začel ukvarjati Lado Kralj, ki je izbral in napisal spremno besedo h knjigi Milena Mohorič: Zgodbe iz tridesetih let. Verjetno ga je pisateljica navdušila, saj jo je v svojem romanu Če delaš omleto postavil v središče dogajanja, kot glavno figuro, ki so jo življenjski preobrati, naključja pripeljali do tragičnega življenja, zadnjih dvajset let preživetega v raznih psihiatričnih bolnišnicah. V romanu jo spoznamo kot izredno naivno žensko, ki pa se je proti koncu romana odločila, na katero stran bo stopila in to jo je "pokopalo". Edina odločitev, za katero je mislila, da bo lahko stala, brez naivnosti in neodločenosti, je bila preveč. Nisem se spuščala v raziskavo, zakaj je protagonistka in tudi resnična Milena Mohorič zares odšla v Sovjetsko zvezo; v romanu se navaja, da zato, ker je želela videti stvari od blizu in razvozlati med drugim tudi žensko vprašanje, s katerim se je v prvih letih pisateljevanja ukvarjala. Bolj kot to me je presenetil odnos med njo in možem, saj se mi zdi (z razliko od drugih delov knjige) izjemno papirnat, formalen, hladen. Dvomim, da je šlo pri Mileni Mohorič za tak odnos, saj se zdi skorajda nemogoč. V romanu pa se mož in žena pogovarjata tako, da bralci izvemo več o literarnem dogajanju, o Heleninem pisanju, o pisanju Heleninega (in Mileninega) očeta, o politiki in zgodovini, kot pa o njunem odnosu, čustvovanju in ljubezni. Tak način drugim fragmentom zgodbe pristoji, saj gre za zgodovinska dejstva, ki so takšna kot so in ki jih pisatelj niti ni toliko spreminjal, neprepričljivo pa deluje med odnosom mož : žena. Se pa v te dialoge lahko vpelje intertekstualnost, ki sem jo analizirala v prejšnjih razdelkih seminarske naloge. Pojavljajo se v obliki citatnosti, pa tudi v obliki prenosa stilemov (časopisne dokumentacije, zasliševanj,...).


4 POVZETEK


V seminarski nalogi sem analizirala medbesedilne navezave v knjigi Lada Kralja Če delaš omleto (2014). Ugotovljeno je bilo, da je pisatelj uporabil kar nekaj intertekstualnih predlog, med katerimi izstopa biografska navezava na pisateljevo Mileno Mohorič in njenega življenja, uporabil je tudi citatne navezave in posnemanje stilemov. Medbesedilnost posebej ni zaznamovana, zato jo morajo bralci sami izluščit. Od njihove izkušenosti je posledično odvisno razumevanje besedila. Roman se, tako kot resnično življenje zgoraj omenjene pisateljice, konča tragično.



5 VIRI IN LITERATURA


Bogataj, Matej. "Lado Kralj, Če delaš omleto." Mladina 49 (5. december 2014): 60.

Čeh Steger, Jožica. "Kratka proza Milene Mohorič od ekspresionalistične vizije do realistične podobe življenja." Jezik in slovstvo 59. 2/3 (2014): 171–178.

Juvan, Marko. "Medbesedilnost – figure in vrste." Slavistična revija: časopis za jezikoslovje in literarne vede 47. 4 (1999): 393–416.

Kralj, Lado. Če delaš omleto. Ljubljana: Beletrina, 2014.

Knop, Seta. "Med zgodovino in biografijo: porevolucionarna Rusija v dokumentarnem primežu Danila Kiša, Jurija Trifonova in Lada Kralja." Primerjalna književnost 38. 3 (2015): 195–207.

Mohorič, Milena. "Listi iz dnevnika." Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko 9. 8 (21. januar 1928): 7.

Mohorič, Milena. Zgodbe iz tridesetih let [Izbrala Lado Kralj in Peter Scherber; spremne besede Lado Kralj, Alenka Puhar in Peter Scherber]. Ljubljana: Študentska založba, zbirka Beletrina, 2010.

Predislav, J. G. "Za zastavo." Vesna,mesečnik slovenskega dijaštva 10. 2 (1893): 149.

Kralj, Lado in Peter Rak. "V moč literature je nekoč verjela tudi oblast." Delo 56. 93 (22. april 2014): 15.

Tadel, Boštjan. "Klasična tragedija vrhunske pisateljice." Pogledi: umetnost, kultura, družba 1. 19/20 (15. december 2010): 13.

Tomažič, Agata. "Delavski razred je treba ljubit. Zakaj že?" Pogledi: umetnost, kultura, družba 5. 7 (9. april 2014): 7.

Lado Kralj. Wikipedija: Prosta enciklopedija. Dostopno na spletnem naslovu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Lado_Kralj. Uporabljeno 20. 5. 2016.

Milena Mohorič. Wikipedija: Prosta enciklopedija. Dostopno na spletnem naslovu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Milena_Mohori%C4%8. Uporabljeno 20. 5. 2016.

Giovinezza. Wikipedija: Prosta enciklopedija. Dostopno na spletnem naslovu: https://en.wikipedia.org/wiki/Giovinezza. Uporabljeno 22. 5. 2016.

Polyushko polye. Wikipedija: Prosta enciklopedija. Dostopno na spletnem naslovu: https://en.wikipedia.org/wiki/Polyushko-polye. Uporabljeno 22. 5. 2016.