"Slovenski kulturni sindrom" v nacionalni in primerijalni literarni zgodovini.

Iz Wikiverza
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje

Marko Juvan, rojen 1960 v Ljubljani, je 1985 diplomiral iz slovenščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, prav tu magistriral in doktoriral. Sedaj je polno zaposlen na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede SAZU. Bil je član uredništev Sodobnosti, Literature ter Jezika in slovstva, od 1999 pa deluje tudi pri Slavistični reviji. Prejel je dve študentski Prešernovi nagradi Filozofske fakultete, za svoj Imaginarij Krsta v slovenski literaturi pa državno priznanje za mlade raziskovalce.








Povzetek[uredi]

V začetnem delu stavka nam avtor predstavi dve teoriji. Ruplovo teorijo o "slovenskem kulturnem sindromu" in Pirjevčevo "prešernovso strukturo". Obe razlagata estetsko zavrtost slovenske književnosti kot posledico nacionalne funkcije oziroma nadomeščanja politike. Obe teoriji sta vprašljivi, ker zanemarjata širši primerjalni kontekst, to je: slovenski kulturni sindrom ni nobena slovenska posebnost, ampak ena izmed možnosti za uresničitev evropskega kulturnega nacionalizma. Iz iste ideološke matrice izhajata tudi slovenska nacionalna in primerjalna literarna zgodovina.




Ključni pojmi[uredi]

Slovenski kulturni sindrom- ukvarjanje z zgodovino slovenske literature od Prešerna do Cankarja
Kulturni nacionalizem- družbeno, politično in kulturno gibanje, povezano z nastankom nacije in nacionalne države
Literarna zgodovina- je eno od poglavij literarne vede, ukvarja se z literaturo
Primerjalna književnost- se posveča odnosom med književnostmi različnih nacionalnih kultur in jezikov
Slovenska književnost- se začne z zapisi Brižinskih spomenikov okoli leta 1000


Analiza[uredi]

Zgoraj omenjena teorija Dimitrija Rupla o "slovenskem kulturnem sindromu" se je uveljavila skupaj s Pirjevčevo "prešernovsko strukturo". Pirjevec je zelo vplival na Rupla, z izrazom "prešernovska struktura" pa je opredelil, da je bila literatura od začetka dvajsetih edini organ naše zavesti. Obe teoriji sta se dobro prijeli v književni vedi, poleg tega sta oba avtorja izšla iz iste družbene situacije, v kateri sta zavzemala skoraj enako stališče, oba sta ga premislila in interpretirala z vrnitvijo v zgodovino.


Avtor Marko Juvan je povzel, da je literatura, ki je napisana v slovenskem jeziku skozi celo 19.stoletje opravljala vlogo narodnega gibanja in dokazovala obstoj skupnosti. Rupel in Pirjevec naj bi iz izjav pisateljev, kulturnikov in politikov sklepala, da se je izobraženim prav književnost zdela najprimernejše sredstvo. Ker je književnost v takšnih razmerah z močjo besede nadomeščala politično moč, je po Pirjevcu in Ruplu trpela njena avtonomna kvaliteta.


Treba se je zavedati, da sta Pirjevčeva »prešernovska struktura« in Ruplov »slovenski kulturni sindrom« sicer poskusa znanstvenega, filozofskega in zgodovinskega opisa, a sta oba pojma že sama proizvoda te družbe. Sta tudi temeljito izdelana odziva dveh konkretnih subjektov na posebno preteklo zgodovino situacijo na prelomu 60. in 70.let 20. stoletja. Kljub podobnostim, se Pirjevčeva in Ruplova teorija nedvomno razlikujeta tudi v podrobnostih. Toda ne glede na razlike, sta oba avtorja izšla iz iste situacije, v njej sta zavzemala skoraj enako stališče, oba sta ga premislila in interpretirala z vrnitvijo v zgodovino in vse skoraj enako opisala.


Na prehodu iz Kavčičevega liberalizma v obdobje »svinčena sedemdeseta« sta v omenjenih spisih analizirala kot prevladovanje kolektivnosti nad individualnostjo, svobodo posameznika. Takšno spoznanje sta skušala v svojih spisih zgodovinsko razložiti s pogledom nazaj v 19. stoletje, da bi pokazala, kdaj in kako se je oblikovalo takšno razmerje do literature. Zato sta se še posebej zavzela za avtonomijo umetnosti, pluralizem umetnosti ter posameznika. Avtor Marko Juvan razčleni tudi razliko "sindroma" med domom in svetom. Našteje štiri razloge zakaj je po njegovem slovenska književnost pretirana. Moje mnenje je, da je najpomemnejši razlog ta, da slovenska književnost ni bila edino sredstvo za oblikovanje nacionalne identitete. Nanjo so vplivale tudi druge umetnosti, kot je gledališče, glasba in slikarstvo.


Avtor za na konec še opiše nacionalno in primerjalno literarno zgodovino v "sindromu". Razloži, da literarna zgodovina, bodisi nacionalna bodisi primerjalna, je »veliki žanr« zgodovinopisnega sistema prikazovanja; povezuje namreč podatke in razlage specialnih študij. To vse ustvarja vtis celote zgodovinskega življenja in spreminjanja književnosti.

Zaključek[uredi]

Avtor v članku primerja in ugotavlja razlike med Ruplovo teorijo o "slovenskem kulturnem sindromu" in Pirjevčevo "prešernovsko strukturo". Zaključi s tem, da si teoriji v bistvu nista tako zelo različni, saj imata skupne točke, da sta oba avtorja iz iste družbene situacije in da sta oba svoje stališče dobro premislila in se s tem vrnila v literarno zgodovino.

Vir[uredi]

Slavistična revija, LVI/1 (2008). 1—17