Matija Vertovec

Življenje

Matija Vertovec je bil slovenski duhovnik, geograf, zgodovinar, zvezdoslovec, vinogradnik, pridigar, kemik ter pisec strokovne literature. Rodil se je 28. januarja 1784 v zaselku Jakulini pri Šmarjah na Vipavskem. Prvo šolsko učenost mu je posre­doval duhovnik v domačih Šmarjah, nato pa je šolanje nadaljeval na vipavski farni šoli. Kasneje je obiskoval še gimnazijo v Gorici ter licej v Gradcu. Znanje je izpopolnjeval s potovanji po Italiji, Nemčiji, Franciji in Madžarski, kjer je tudi utrjeval svoje široko znanje jezikov. Poleg slovenščine in hrvaščine, je bil vešč tudi v latinščini, francoščini, italijanščini, grščini ter nemščini. Bogoslovje je začel študirati v Ljubljani, končal pa ga je v Gorici, kjer je bil 8. novembra 1807 posvečen v duhovnika. 21. decembra istega leta je postal duhovnikov pomočnik v Vipavi, od junija 1807 do marca 1813 pa je služboval kot kaplan na Planini pri Ajdovščini.

V krajih kjer je služboval, je priskrbel izobrazbo in zdravstveno nego ter zagotovil gospodarski napredek. Vipavce je rešil plačevanja visokih davkov, ki so jim grozili pod francosko oblastjo. Na Planini je postavil temelje šole in s pomočjo strokovne literature učil prebivalce kmetijstva in vinarstva ter ob epidemiji koz prepričal starše, da cepijo svoje otroke in tako je preprečil številne smrti.

Leta 1851 se je zaradi bolezni upokojil in se preselil k svojemu nečaku Filipu Vertovcu v Podnanos, kjer je 2. septembra 1851 zaradi prsne vodenice umrl.

Delo

Zaradi, že prej omenjenega, obširnega znanja tujih jezikov, je imel dostop do veliko tuje strokovne literature, kar je s pridom izkoristil in se izobrazil na mnogih področjih. Iz tega izhaja tudi njegov vsestranski opus, ki je skoraj v celoti zapisan v slovenščini.

Prvi je v slovenskem jeziku pisal o vinogradništvu, vinarstvu in kletarstvu v Vinoreji leta 1844. Nastala je na podlagi izkušenj, pri­dobljenih v farnem vinogradu in v lastni kleti, ter strokovnih raz­prav v evropskih jezikih. Obsega 22 poglavij: 15 jih je posvečenih vinogradništvu, 7 pa vinarstvu oz. kletarstvu. Novice so to knjigo imenovale "kmetijska šola" in so jo zastonj delile med vinogradnike in naročnike Novic. Pisal je tudi o uporabni kemiji (Kmetijska kemija, 1847. Napisana je bila za praktično rabo in za strokovne šole.), o astronomiji (Zvezdoslovje, 1847) in o splošni svetovni zgodovini (Obča povestnica, 1863, ki jo je po smrti dopolnil Miha Verne). Leta 1850 je izdal zbirko svojih pridig z naslovom Shodni ogovori, v kateri najdemo 26 pridig, v katerih graja napake, zgrešeno vzgojo staršev, zakonce, ki se ne spoštujejo, slabo vzgojene ot­roke ter grdo govorjenje. Zaradi prosvetiteljske misli, ki ga je vodila pri njegovem delu, so tudi zgodovinski vir. Pričajo o njegovi veliki ljubezni do Vipavske doline, ki jo večkrat imenuje "raj kranjske dežele". Istega leta je izšla tudi drobna, toda zelo pomembna knjižica Sporočilo slovenskim vinorednikom.

Vertovec je objavljal tudi v različnih revijah; med drugim v ljubljanskem listu Illyrisches Blat ter v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Tudi v njegovih člankih ga lahko prepoznamo kot ljudskega učitelja in vzgojitelja.

Leta 1846 ga je časnik Novice prosil, naj prevede v slovenščino nemško knjigo o kmetijski kemiji, Ackerbau-Chemie, katere avtor je baron L.J.L. Babo, a ker je bilo Vertovčevo mnenje, da je knjiga namenjena bolj izobraženemu nemškemu kmetu, je sklenil, da bo slovenskemu napisal razumljivejše, nazornejše in krajše delo o agrokemiji, pri pisanju katerega se ne bo veliko opiral na Baba. Njegova želja je bila, da bi bili Slovenci bolje podkovani na tem področju. Čeprav se je zavedal, da se bodo mnogi posmehovali kemiji, češ da ni praktična, je vseeno upal, da bo znanje izboljšalo kmetovo letino in ohranilo človekovo zdravje. Kmetijska kemija je bila objavljena v Novicah v sedemindvajsetih delih, nato pa je leta 1847 izšla tudi v knjižni obliki, kasneje pa je izšla tudi v hrvaščini (Gospodarska lučba ili prirodni zakoni i lučbene zasade). Delo je bilo lepo sprejeto med ljudmi, Janez Bleiweis, urednik Novic, pa je celo trdil, da je njihovemu časniku povečalo število naročnikov.

V delu je pisal o kolobarjenju, gnojenju, prsti, kemijskih elementih in mnogih drugih za kmetovanje pomembnih rečeh. Ni pa delo pomembno samo iz znanstvenega vidika temveč tudi iz jezikovnega. V Kmetijski kemiji je bilo prvič pisano o agrokemiji v slovenščini. Ker v tedanji slovenščini ni bilo ustreznega izrazja, je moral Vertovec vpeljati nove strokovne besede. V delu je poimenoval kisik kar kisic, ogljik vogelc (ker ga je veliko v oglju), dušik gnjilc, vodik pa vodenc (ker brez njega ne moremo narediti vode). Njegov opus je prežet z ljubeznijo do domače zemlje in trte, najlepšo hvalnico trti pa je ubesedil v prispevku Vinske terte hvala, ki je bil leta 1843 objavljen v Kmetijskih in rokodelskih novicah. V članku je javno pozval Franceta Prešerna, naj spesni hvalnico trti. Prešeren je leto kasneje napisal slovito pesem Zdravljica, ki jo je kasneje v Podnanosu uglasbil Stanko Premrl. V njeni prvi kitici zgodovinarji danes jasno prepoznavajo Vertovčeve zamisli. Vertovec pa ni pripomogel samo k Prešernovem ustvarjanju, temveč je spodbudil tudi Petra Kozlerja k izdelavi Zemljevida slovenskih dežel.

Danes po vipavskih gričih in skozi vasi, kjer je živel in delal Matija Vertovec, vodi označena pohodniška pot, ki ponuja ogled številnih naravnih in kulturnih znamenitosti. Vsako leto, prvo nedeljo po martinovi nedelji, tu poteka organiziran Pohod po Vertovčevih poteh, ki pohodnike navdušuje z gostoljubjem in možnostjo okušanja lokalnih dobrot.

Viri

https://revije.ff.uni-lj.si/AndragoskaSpoznanja/article/view/6144/5868 https://sl.wikipedia.org/wiki/Matija_Vertovec